V Sloveniji ni težko narediti kariere, če si na pravi strani – poglejte ga na kulturi – od prodajalca kart do direktorja

Jožko Rutar (foto : STA)

Jožko Rutar je tipičen primer, da direktorji javnih agencij niso nujno povsem usposobljeni za področje, ki ga pokrivajo. Kariero je začel s prodajo kart v klubu K4. Pozneje se je igral producenta in naredil skoraj 200 tisoč evrov luknje, nato pa za nagrado postal prvi mož institucije, ki razpolaga z denarnimi sredstvi filmskega sklada.

Slovenski filmski center med drugim odloča o izbiri projektov s področja filmske dejavnosti, ki se financirajo iz sredstev agencije. Izvaja namreč tisti del nacionalnega programa za kulturo, ki pokriva filmske dejavnosti, prav tako pa spremlja in analizira stanje s svojega delovnega področja. Direktor take agencije bi po pričakovanjih torej moral biti nekdo, ki dobro pozna filmsko dejavnost, hkrati pa je vešč pri razpolaganju z denarnimi sredstvi.

Circus ne tako fantasticus
Direktor Slovenskega filmskega centra Jožko Rutar je nekdanji filmski producent pri produkcijski hiši Staragara, ki sta jo ustanovila uspešna slovenska režiserja, Janez Burger in Jan Cvitkovič. Rutar je med drugim produciral film Circus Fantasticus, ki je podjetju prinesel skoraj 200 tisoč evrov izgube.

Propadi filmskih projektov se sicer pogosto dogajajo. “Tudi v Nemčiji in drugje filmski producenti propadajo, zato ker je financiranje precej zahtevno in lahko prinese nepredvidljive stroške,” je pojasnil Miha Černec, producent in Rutarjev naslednik v produkcijski hiši Staragara. Po njegovih besedah lahko samo nekaj dni dežja, ki onemogoči snemanje na prostem, prinese deset tisoč evrov izgube.

To, da filmski producent propade, kljub temu da je vrhunski strokovnjak, torej ni nič nenavadnega. Je pa vse prej kot običajno, da ta producent potem postane direktor ustanove, ki odloča o financiranju filmskih projektov. Direktor Rutar je glede konkretnega primera sicer bolj redkobeseden in očitke o nastalem “minusu” pri projektu zanika, čeprav dokumenti kažejo drugače.

Elita si je povsem privatizirala Slovenski filmski center in Viba film
Do tega, da je producent, ki je izvedel propadli projekt, sedaj že nekaj let direktor Slovenskega filmskega centra, je kritičen tudi Igor Prodnik, slovenski režiser in nekdanji direktor zavoda Viba film. “Na ta in podobne primere sem opozarjal in komentiral takrat, ko bi se še dalo kaj spremeniti, vendar so me ‘povozili’. Sedaj je vse tako zavoženo, da ni več vredno komentirati,” je povedal. Nekaj producentov (dva ali trije) si je po njegovih besedah povsem privatiziralo tako Filmski center kot Viba film. Prav tako ga čudi, da ostali producenti in avtorji to mirno prenašajo in so zadovoljni z drobižem ali pa – kar je še huje – vsakoletno zavrnitvijo financiranja svojih projektov.

Na Viba filmu so letos izvedli zgolj 2 zasebna filmska projekta
Filmski studio Viba film večinoma izvaja tehnično realizacijo projektov, ki so v sklopu nacionalnega filmskega programa, v prostih terminih pa sicer svoje prostorske in tehnične usluge ponujajo na prostem tržišču. Problem nastane, ker teh prostih terminov praktično ni, kljub temu da prostori razmeroma novega filmskega studia menda nekaj mesecev v letu samevajo. Za izvajanje nacionalnega filmskega programa je po besedah Prodnika rezerviran recimo termin od januarja do junija, potem pa si ustvarjalci premislijo in začnejo šele marca.

To potrjujejo tudi podatki, ki so nam jih posredovali iz Viba filma. V letošnjem letu je bilo v sklopu nacionalnega programa izvedenih 28 filmskih projektov, medtem ko sta bila s strani zasebnikov izvedena zgolj 2 igrana filma. Po besedah nekaterih poznavalcev je to absurdno, saj bi se dalo s takim filmskim studiom, ki je konkurenčen številnim tovrstnim objektom iz sosednjih držav, iztržiti veliko večje vsote denarja, vendar na javnem zavodu tega interesa očitno ni.

Nina Knapič