To ni država, to je klavnica: Britanski pisatelj popisal grozote, ki jih je počel Tito – resnico o hladnokrvnem in preračunljivem morilcu je ponesel v svet

Datum:

Raziskovalci zgodovinskih dejstev vse pogosteje šokantno ugotavljajo, da je resnično zgodovinsko dogajanje, sploh iz časa novejše zgodovine, bolj pristno v marsikateri knjigi, kot pa tisto, ki ga učijo v naših šolah ali pa so napisane izpod peresa naših režimskih zgodovinarjev. Ena takšnih, vredna branja, je “Kako je Tito zavajal Churchilla”, v kateri je Tito predstavljen v popolnoma drugi luči kot pa šarmanten starček in veliki ljubimec.

“Vsa poročila, namenjena v London, je v Kairu ustrezno ‘sfriziral’ sovjetski agent James Klugman, tako da so bila ugodna za Tita in neugodna za Mihajlovića. Če so karkoli spregledali, pa je to ‘popravil’ dvojni agent Kim Philby, ki je delal na Secret Inteligence Service v Londonu. Winston Churchill, ki ni vedel, da ga ves čas vodijo žejnega čez vodo, je verjel vsem poročilom, ki jih je redno dobival na mizo. V začetku leta 1944 je odtegnil Mihajloviću vsakršno zavezniško pomoč. Od tedaj je podpiral le še Tita, katerega pa je večkrat resno opozoril, naj orožje in strelivo, ki ga dobiva, raje uporablja proti Nemcem, ne pa proti svojim političnim nasprotnikom v Jugoslaviji. Vendar Tito teh Churchillovih groženj ni upošteval, saj se mu je ponudila krasna priložnost, da uniči oslabljenega in največjega političnega nasprotnika ter razširi revolucijo še na Srbijo,” je v predgovoru v knjigi “Kako je Tito zavajal Churchilla” zapisal dr. Peter Starič, na koncu pa sklenil: “Po ravnanju Tita proti koncu vojne, ko je prelomil vse svečane obljube, je Churchillu postalo jasno, da je Josip Broz pravzaprav Stalinov lakaj. Zato je hotel britanski premier na vsak način preprečiti boljševizacijo strateškega pristanišča Trst in bližnje okolice.”

Ta odločitev je obsodila Jugoslovane na več kot 40 let komunistične vladavine
V knjigi avtor Peter Batty razkriva, da je Tito Churchilla zavajal z napačnimi informacijami. “Od Titove smrti leta 1980 je prišlo na plan veliko novih podatkov. Ti razkrivajo prevaro, ki je povzročila, da se je neomajno protikomunistični Winston Churchill decembra 1943 odločil, da širokogrudno podpre komunista Tita in popolnoma neha podpirati protikomunistične odporniške sile v nekdanji Jugoslaviji. Zvijača je še toliko bolj osupljiva zaradi dokazov, da so v njej sodelovali Britanci – med njimi nekateri na visokih položajih.” Ta odločitev, da z dezinformacijami zavaja Churchilla, je bila seveda tehtno premišljena in le z enim razlogom: da premaga svoje politične nasprotnike v Jugoslaviji in se vzpostavi kot njen nesporni voditelj. “To je bila odločitev, ki je Jugoslovane obsodila na več kot štirideset let komunistične vladavine in spodbudila Stalina v njegovih težnjah po politični in stvarni prevladi na Balkanu in v Vzhodni Evropi.” Vodja SS Heinrich Himmler pa je o Titu celo izrekel: “Imel je pogum, da je dejansko prelisičil in ponižal Britance in Američane na najbolj komičen način.”

Tito je Churchillu celo zatrjeval, da nima nobene želje uvesti komunistični sistem v Jugoslaviji že zato, ker je mogoče pričakovati, da bo večina evropskih držav po vojni živela pod demokratičnim sistemom, Jugoslavija pa si ne more privoščiti, da bi se razlikovala.

Churchill se je bal norega in nepredvidljivega Tita
Očitno pa je imel tudi Churchill pomisleke glede Tita, nekakšen šesti čut o tem svetovnem prevarantu, saj je 31. avgusta 1944 poslal Ednu pripombo: “Dobro bi se bilo spomniti, kako velika odgovornost bo na nas, ko se vojna konča, Tito pa bo imel vse to orožje in si bo lahko podredil preostalo državo z orožjem, ki smo mu ga mi priskrbeli.” 29. decembra 1945 pa so v britanskem političnem tedniku Time and Tide poročali, da so ne tako dolgo nazaj na slavnostni večerji v Bruslju slišali Churchilla reči: “Med vojno sem mislil, da lahko zaupam Titu. Obljubil mi je, da bo spoštoval sporazum, ki ga je sklenil s Šubašićem, toda zdaj se dobro zavedam, da sem naredil eno največjih napak v vojni.” Ob koncu vojne je Churchill ob novicah o množičnih pobojih obžaloval svojo odločitev izpred dveh let, da je podprl Tita.

Nad tekmece s svincem, nad nasprotnike z obtožbami
“Ustaljena podoba prikazuje Tita kot pogumnega partizanskega vodjo, ki se je ves čas vojne neprestano boril proti Nemcem in v nasprotju s preostalo okupirano Evropo skorajda brez zunanje pomoči osvobodil svojo državo. Da večine streliva, ki ga je dobil od Britancev in Američanov, ni uporabil za pobijanje Nemcev, kot je obljubil Churchillu, ampak za odstranitev svojih političnih tekmecev, so Titovi podporniki na Zahodu prikrili,” je zapisal Batty, ki še dodaja, da je bilo več Jugoslovanov ubitih v medsebojnih spopadih, kot pa so jih ubili Nemci. “Medtem ko je Tito svoje politične nasprotnike obtoževal, da sprejemajo orožje od Italijanov, je sam Nemcem predlagal skupno akcijo, da bi se uprli zavezniškemu izkrcavanju na Balkanu.”

“Titov kult osebnosti je že začel nastajati: besedila so ga poveličevala v stihih, kot je: ‘Tovariš Tito, bela vijolica, vsa tvoja mladina te slavi.'”
.

Na srečo pa Titovi maski niso vsi nasedli tako kot Churchill: “Poročilo stotnika Masfielda iz marca 1944 je bilo zelo kritično do partizanov in britanske politike do Tita. Od takrat naprej je bilo v Washingtonu razpoloženje izrazito nenaklonjeno Titu. Večina visokih vojaških poveljnikov in diplomatov je zamerila Rooseveltu, ker je dovolil, da so odgovornost za zavezniško politiko na Balkanu prevzeli Britanci.”

 “Nedolgo po prihodu sovjetske misije je dal Tito vedeti, da ga je treba zdaj naslavljati s spoštljivo drugo osebo množine vi namesto tovariškega ti – še en korak na poti graditve njegovega kulta osebnosti.” Tita pa je skrbelo samo to, kdo bo prevladal v državi po osvoboditvi.

Morilci zboleli za partizansko boleznijo
Knjiga tudi razkriva, da so se Titovi morilci pri svojem sistematičnem divjaštvu po usmeritve obračali na Moskvo. “Iztrebljevalne vode so nagradili z zapestnimi urami ali pa so jim plačevali počitnice v letoviščih na dalmatinski obali. Toda mnogi so pozneje v življenju doživeli živčni zlom ali imeli celo epileptične napade, kar je postalo znano kot “partizanska bolezen”.” Nekaj vrstic nižje pa je razkrito, da so ljudi usmrtili že samo zato, ker med vojno niso dovolj podpirali partizanov. Milan Grol, eden od nekomunističnih ministrov v Titovi prvi vladi, je konec leta 1945 svojim prijateljem v London pisal: ‘To ni država, to je klavnica.'” Đilas pa  je priznal, da so proti tistim, ki so se jih bali, jih preprosto niso marali ali pa so se želeli polastiti njihove lastnine, ponarejali obtožbe o sodelovanju s sovražnikom. “V vladavini terorja po vojni so za kolaboracijo s sovražnikom kaznovali celo ljudi, ki so v resnici vojno preživeli v koncentracijskih taboriščih,” je razkrita šokantna resnica o krvi žejnih partizanih.

Posledice boljševistične morije (foto: Twitter)

“Tito je državo nastlal z mogočnimi spomeniki, dozdevnim dosežkom partizanov. Da je večina mitskih, ni prav nič motilo propagandistov in njegovih podpornikov na Zahodu. S stalnim ponavljanjem so z leti partizanski miti in legende postali sprejeti kot resnična dejstva. In po juniju 1948 so jugoslovansko zgodovino še drugič pisali na novo, da bi pokazali, kako si je Tito od nekdaj prizadeval za neodvisno, liberalno, protikomunistično usmeritev. Mnogi na Zahodu so požrli tudi to!”

Marjanca Scheicher

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...