Tomaž Štih je skozi kolumno predstavil delovanje slovenske politike. Odraz slovenske politike ni bleščeč, kvečjemu nas izogibanje pogovorom, soočanju dejstev in prepiru pripelje do točke, kjer še naprej nazadujemo. S strani politkolesarjev pa smo priča vse več skrajnostim in podpirajo zagovarjanje lastne elite pod okriljem “dobrodelnosti in podpori ljudstvu” pri čemer politično in medijsko ubijejo perspektivnega in poštenega politika. “Predstavljajte si, kako zmeljemo mladega politika, ki bi resnično rad kaj spremenil!”, je Štih izpostavil, kako delujeta slovenska politika in mediji. Med nagle spremembe, ki jih Slovenci ne maramo, spada tudi politično huliganstvo v hribih.
Dogajanje na Triglavu, ko je protestnica Tea Jarc verbalno napadla predsednika vlade Janeza Janšo in ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa odmeva doma in v tujini. Slednje pa je komentiral tudi Tomaž Štih, ki je dogajanje spremljal iz Združenega Kraljestva. Pri tem je poudaril, da so stvari normalne takrat, ko so običajne.
Nasprotno pa velja v primeru, ko nekaj označimo za skrajno, saj s tem sporočamo, da precej odstopa od tistega, na kar smo navajeni. “Ker se kulture med sabo precej razlikujejo, se razlikuje tudi pojmovanje normalnega in skrajnega. Nam se zdi skrajno šeriatsko pravo, talibanom pa bikini,” je zapisal za Siol.
Kot v nadaljevanju ugotavlja se Slovenija kulturno uvršča med stare družbe. Imamo predvsem počasen način življenja, medtem ko živimo v večini primerov počasi in umirjeno, Štih pa nam očita tudi brezzobo godrnjanje. “V primerjavi z živahnimi deli sveta se pri nas nikoli nič ne zgodi. Razgibano okolje nas večina pozna le iz turških telenovel in iz dnevnih informativnih oddaj, v katerih novinarji izsledijo diktatorje in fašiste v vsaki alpski vasici, v kateri nekdo po nesreči na dan, ki ni državni praznik, izobesi našo zastavo. Namesto mavrične,” je dejal.
Kljub temu, da si želimo sprememb, le-teh noče nihče sprejeti
Takšna je tudi naša politična kultura meni in opaža, da se na volitvah vsakič opredelimo za spremembe, medtem ko na koncu vse ostane isto kot prej. “Na vsakih volitvah volimo za spremembe, ki jamčijo, da bo vse ostalo isto. Če se bo že res kaj spremenilo, pa naj se tako, da se stvari vrne v prejšnje stanje, ko je bilo nebodijihtreba sprememb še manj,” je izpostavil.
V politiki nam primanjkuje ljudi, ki bi delovali odločno in pošteno, kot pa opaža Štih, pa je najbolj priljubljen politik v našem okolju je boječa učiteljica nemščine brez kakršnihkoli stališč in s karizmo starejše gospe, ki otroke naganja iz grmovja, da jih trnje ne opraska. “Še uporniki v naši družbi so všečni prilagodljiveži,” je bil kritičen.
Privilegiranci skozi “borbo za ranljive” raje negujejo svojo elito in izkoriščajo ostale
Leta 1968 so študentje v Jugoslaviji zahtevali manj socialnih razlik in pravice za temnopolte. Želeli so čofotati v vodi kot ves svet, ampak ne ravno tako, da bi delali valove. Podoben vzorec pa opaža tudi Štih pri modernih politkolesarjih: “Tudi moderni politkolesarji niso briljantni graditelji prihodnjih podjetniških imperijev; ampak “tamali” višjega srednjega sloja obstoječe elite. Jenullov “tamal”, Jarčeva “tamala” in Kovačeva “tamala”.”
Kot v nadaljevanju ugotavlja, v slovenski politiki velja podobna organizacija in zamisli, kot pred dvema desetletjema, kar pa nas dejansko pelje v nasprotno smer razvoja. “Kaj je trdnejše jamstvo, da se ne bo nič spremenilo od tega, da prižgeš televizijo in na njej slišiš iste zamisli istih zagovornikov kot pred pol stoletja; le verzijo 2.0?” Se sprašuje Štih. Pri tem se vsi predobro zavedamo, da ne maramo prepiranja v politiki in si želimo, da bi stranke skupile skupaj.
Brutalni medijski umori tistih, ki želijo stvari spremeniti na bolje
Izogibanje prepiru, (ne)soočanje z dejstvi in skrivanje za masko nam onemogoča napredek pri čemer so tisti “razsvetljeni, ki na stvari gledajo iz višjega zornega kota” kaj kmalu medijsko brutalno umorjeni in izločeni. Ostaja pa leporečenje, sprenevedanje, ker kot omenja Štih: ker se zavedamo, da je iskanje konsenza najboljše jamstvo, da se nič ne bo spremenilo. “Politika brez prepiranja je kot muzejski vlak v Celju, ki ga je želel en vlakovodja peljati v Ljubljano, drugi pa v Maribor, prepirati pa se nista želela. Zato ni šel nikamor in je za vedno ostal v Celju,” je še dodal.
Na koncu takšen politik obupa in se raje posveti osebnemu okoriščanju, saj nič drugega sploh ne more. Mi pa vsi srečni, ker lahko godrnjamo zaradi korupcije in se razburjamo, da se nikoli nič ne spremeni!
Smo izrazito gradualna družba, ki najtežje odpušča željo po spremembah
“Predstavljajte si, kako zmeljemo mladega politika, ki bi resnično rad kaj spremenil!” Je še izpostavil. Če predlaga znižanje davkov, da bi ljudem ostalo več tistega, kar so ustvarili, je označen za neoliberalnega skrajneža. Če bi rad, da uradništvo ljudi manj ovira pri gradnji hiše, postane ekstremni zanikovalec podnebnih sprememb. “Če si želi fleksibilnejši trg dela, da bi lahko sposobni brez zvez hitreje plezali po korporacijskih piramidah, je izkoriščevalski turbokapitalistični skrajnež. Če ne želi, da bi migracije obremenjevale proračun, je naciekstremist. Če bi rad skrčil javni sektor in uvedel več zasebne konkurence pri izvajanju javnih storitev, je privatizacijski fundamentalist. Če bi ljudi rešil prisilnega financiranja nevladnih organizacij, državne televizije in tiskovne agencije, pa je avtokratski skrajnež.”
Pri tem je Štih izpostavil primer Teje Jarc, ki se je znesla nas Janezom Janšo in Alešem Hojsem pod Triglavom. “Ampak vsake toliko časa ta šiba vendarle udari po pravi riti. In tokrat se je to simbolično zgodilo pod vznožjem Triglava Teji Jarc,” je izpostavil. Pri tem poudarja, da v naših gorah velja nenapisano pravilo prijaznosti. Do okolja in do drugih planincev. Tako so naši dedki in babice vzgajali naše starše, naši starši nas in tako mi vzgajamo potomce. “Če smo lahko v visokogorskih jezerih prepovedali kopanje, ker tisoč kopalcev pridela en sam gram fosfatov, ki pospešuje rast alg in jezerske mikroorganizme prikrajšuje za kisik; potem pa lahko tudi na Kredarici zadržimo ihto v sebi in jezik za zobmi, vsaj dokler se ne vrnemo v dolino!”
Štih se pri tem sprašuje, zakaj potem sploh silimo v gore, če ne zmoremo spoštovati druge. “Kaj pa bomo imeli od tega, da namesto dobre volje v nahrbtnik naložimo svoje travme in jih povrhu na Kredarici jezno poskusimo preložiti na druge ljudi?” Je dodal. Pravi, da Jarčeva tega ni spoštovala, ampak je šla sprostiti svoje politične frustracije. “In tokrat ji vsa medijska, politična in sindikalna podpora ter dejstvo, da je bila “na pravi strani”, ni pomagalo. Ker je storila nekaj, česar se pri nas ne počne. Med nagle spremembe, ki jih Slovenci ne maramo, hvala bogu spada tudi politično huliganstvo v hribih,” je bil kritičen.
Nekatere tradicije nas zavirajo, druge so varovalo prihodnosti
Dejanje je obsodila vsa Slovenija in redki politiki, ki ga poskušajo opravičiti, ne bodo odšli na smetišče zgodovine, ker bi imeli prav; ampak ker ne vedo, kaj je prav. So tradicije, ki jih nosimo okoli vratu kot mlinski kamen in onemogočajo napredek. In potem so takšne, ki si obrambo pred spremembami zaslužijo. “Med njimi je spoštovanje zatočišča v gorah za vse ljudi, ki tja prinesejo dobro voljo. Odziv javnosti vliva upanje, da bo tako ostalo tudi, ko nas in Tee Jarc že dolgo ne bo več,” je še kritično izpostavil na koncu.
Sara Rančigaj