fbpx

Trenja, grožnje in nov sporazum o Demosu

Peterle, Janša, Bavčar, Kučan (foto: Arhiv Demokracije)

V drugi polovici januarja 1991 je bil usklajen nov sporazuma o delovanju koalicije Demos, ki je bila sicer dnevna tarča srditih napadov leve opozicije. Razmere so bile na moč podobne današnjim, saj je Slovenijo takrat ogrožala JLA, danes pa jo epidemija.

Spomnimo. V začetku januarja se je v gostišču Urška v Ljubljani sešlo predsedstvo Demosa in se preoblikovalo v Svet Demosa. Dogovorili so se, da podpišejo nov sporazum o delovanju koalicije. Delovanje poslancev v skupščini, poplebiscitna dejavnost in nova ustava pa so bile glavne točke dvodnevnega zasedanja Demosa, ki je bilo 12. in 13. januarja 1991 v Poljčah pri Begunjah.

O trenjih v Demosu

V oddaji Žarišče na TV Slovenija sta Janez Janša in novinarka Ljerka Bizilj 18. januarja uprizorila zanimiv besedni dvoboj (Rosvita Pesek: Osamosvojitev Slovenije). Najprej je Biziljeva Janšo vprašala, kaj meni o kritikah, ki jih je slišati, češ da je spor med SDZ in SKD hud in da ta vlada ni sposobna vladati. Janša je odgovoril, da je “vlada sposobna izvrševati vse, kar bo ta skupščina sprejela”. Biziljeva je ugotovila, da sta z Bavčarjem v tej vladi precej močna. Janša se s tem ni strinjal, je pa mogoče, je odgovarjal, da je takšen vtis nastal, saj se z Bavčarjem veliko pojavljata v javnosti, ker prihaja do številnih zaostritev. Sledil je naslednji dialog: “Ne, odzivata se bolj vidva. Drugi se raje izmaknejo.” – “Ne, nekateri se bolj ukvarjajo z dejavnostmi, ki niso tako izpostavljene in javne, so pa za funkcioniranje države prav tako pomembne.” – “Če bi bili vi predsednik vlade, bi katerega ministra zamenjali?” – “Jaz nisem predsednik vlade.” – “Če bi bili, sem rekla.” – “Najbrž.” – “Ne morete povedati imena?” – “Najbrž razumete, da tega ne bi želel komentirati … Sem pa prepričan, da bi lahko vlada v tej sestavi vsaj še nekaj časa funkcionirala.”

Zeleni Slovenije

Na seji Zelenih Slovenije 19. januarja 1991 je predsednik te stranke spet postal Dušan Plut. Zamenjal je Bojana Brumna, ki ni bil kos vodenju stranke. Zeleni Slovenije so presodili, da ni razlogov za izstop iz Demosa, vendar bodo še preverjali, ali Demos ogroža njihove cilje, je dva dni kasneje pisalo Delo. Plut je ob tem dejal, da dokler bodo menili, da Demos ne ogroža strateških ciljev Zelenih, bodo ostali v koaliciji. Miha Jazbinšek pa, da ima Demos več posluha za ekološke stvari kot stare strukture, na primer v občinah, kjer so se še obdržale na oblasti.

No, kot je avtorju teh vrstic za potrebe diplomske naloge Koalicija Demos in njena vloga (1998) dejal Plut, samo vodstvo Zelenih ni bilo zadovoljno z lastnim ministrom Jazbinškom, saj naj bi bil preveč samovoljen. Na ministrstvu za okolje in prostor si je ustvaril lastno ekipo, neodvisno od stranke, in zanemaril ljudi iz svoje stranke. Plut je že jeseni leta 1990 na seji stranke predlagal njegovo zamenjavo, a njegov predlog ni bil sprejet, saj je bil preglasovan. O tem Zeleni niso obvestili javnosti, saj bi s tem še dodatno oslabili Jazbinškov položaj, ki že tako ni bil preveč trden.

Oboroževanje Hrvaške

Kot je zapisal Peter Colnar v Slovenski kroniki tisočletja, je predsedstvo Jugoslavije 22. januarja 1991 razpravljalo o tem, kako se uresničuje njegova zahteva po razorožitvi vseh organov zunaj JLA. V ospredju je bilo oboroževanje na Hrvaškem. Vojska je povedala, da zahteva v glavnem ni bila učinkovita. Govorili so o velikih količinah ilegalno dobavljenega orožja, o 20.000 kalašnikovkah na Hrvaškem, o tem, da je vse skupaj šlo v glavnem prek Madžarske. Da so madžarski organi za vse to vedeli, skratka, da gre za tiho podporo Madžarske oboroževanju Hrvaške in da sta vpleteni tudi Italija in Avstrija.

Kadijević in Brovet (foto: Arhiv Demokracije)

Slovenski član predsedstva SFRJ Janez Drnovšek je vztrajal, da je nujen politični dogovor, češ da razoroževanje vodi v neizbežen spopad. Ta dan predsedstvo ni sprejelo kakšnih dodatnih sklepov. No, Hrvaško, posredno celo Jugoslavijo pa je po 25. januarju razburjala afera Špegelj, saj je KOS JLA uspelo na filmski trak tajno posneti hrvaškega obrambnega ministra Martina Špeglja in notranjega ministra Josipa Boljkovca med pogovorom, kako nabaviti orožje in kako obračunati z nekaterimi oficirji JLA.

Pravica do samoodločbe

Zaradi kriznih razmer, ki jih je povzročila zahteva predsedstva SFRJ in vojaškega vrha po razpustitvi vseh oboroženih enot, ki niso v sestavi enotnih jugoslovanskih oboroženih sil, sta se, kot piše Colnar, 23. januarja 1991 na neposrednih pogovorih sešli delegaciji Srbije in Slovenije pod vodstvom Slobodana Miloševića in Milana Kučana. Ugotovili so, da je treba pri reševanju jugoslovanske krize izhajati iz pravice narodov do samoodločbe, ki je ne sme omejevati nič drugega kot enaka pravica drugih narodov. To pa je bila predvsem voda na Miloševićev mlin, saj je s tem pridobil podporo za uveljavitev samoodločbe Srbov na Hrvaškem.

Kučan je v imenu Slovenije tako privolil v upoštevanje interesa srbskega naroda živeti v eni državi, Srbija pa naj bi s tem Sloveniji priznala pravico do lastne poti. Miloševićevo stališče je vsekakor sledilo njegovemu pogledu, da Slovenija ni pogoj za takšno Jugoslavijo, kot si jo je zamislil, temveč da je njegova poglavitna skrb Hrvaška oziroma tamkajšnji Srbi, ki naj bi postali del razširjene Srbije. No, seveda pa so interpretacije tega srečanja tudi drugačna, zato so še danes predmet polemik.

Nov sporazum o Demosu

24. januarja je bil usklajen in koalicijsko dogovorjen “Sporazum o delovanju koalicije Demos” s podnaslovom “4. januar 1991”. Spodaj je nosil datum 24. januar 1991 in ga je avtor teh vrstic objavil v svojem diplomskem delu leta 1998. Podpisniki tega sporazuma so bili Dimitrij Rupel (SDZ), Jože Pučnik (SDSS), Lojze Peterle (SKD), Ivan Oman (SKZ-LS), Dušan Plut (Zeleni Slovenije), Franc Golja (Liberalna stranka) in Drago Černetič (Sivi partnerji-Stranka upokojencev Slovenije). S tem so z dvanajstimi točkami nadomestili sporazum o delovanju Demosa z 8. januarja 1990. V njem so se zavezali, da delovanje Demosa “temelji na sprejetem predvolilnem programu ter uresničevanju in ohranjanju samostojnosti in neodvisnosti slovenske države, vzpostavljene s plebiscitom”.

Rupel, Pirnat, Pučnik (foto: Arhiv Demokracije)

Prav tako so sklenili, da je “temeljna oblika delovanja” v Demosu “usklajevanje in sporazumevanje”. “V ta namen oblikuje DEMOS svoj svet, ki ga sestavljajo predsedniki ali namestniki strank Demosa, vodje poslanskih klubov strank ter predsednik skupščine in vlade, če pripada strankam, vključenim v DEMOS.” Sporazum v nadaljevanju govori o poslanskem klubu Demos, ki deluje v Skupščini RS in ga tvorijo poslanci Demosovih strank. Na sejah Sveta Demosa pa ima vsaka stranka en glas, pri čemer “velja stališče, ki je bilo podprto z najmanj dvetretjinsko večino”. Določili so tudi, ima DEMOS svojega sekretarja, ki opravlja posle sveta. Demos pa pred tretjimi osebami zastopa njegov predsednik, ki je bil seveda dr. Jože Pučnik. Sporazum je bil podlaga za delovanje Demosa tudi na občinski ravni.

Za umik JLA iz politike

Mesec januar leta 1991 se je končal z zasedanjem Skupščine Republike Slovenije, ki je 30. januarja sprejela več predlogov in pozivov za mirno rešitev jugoslovanske krize ter tudi zahtevo, naj se JLA umakne iz politike. Se pravi, naj neha s svojim vmešavanjem v državno politiko. Jugoslovanska armada je bila namreč po Colnarju vpeta v državni sistem, kot da bi bila najmanj enakopravna, to je sedma republika. Tudi v okviru Zveze komunistov Jugoslavije je nastopala kot samostojna enota. Vse to se je odražalo tudi v nastopu jugoslovanskega obrambnega ministra Veljka Kadijevića na seji predsedstva SFRJ 3. aprila 1990, se pravi štiri dni pred prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji. Med drugim je namreč dejal: “Oborožene sile Socialistične federativne republike Jugoslavije imajo nalogo, da branijo ustavno ureditev države, in lahko vas obvestim, da so sposobne in pripravljene, da to nalogo opravijo. Oborožene sile ne smejo in ne bodo dovolile, da bi bile v izvrševanju te svoje ustavne vloge na kakršnikoli način izigrane.” Besede, ki jih je bilo mogoče razumeti kot grožnje.

Metod Berlec