Ubijalski virus globalizacije

Virus SARS-CoV-2 (vir: Demokracija)

Zgodil se je virus SARS-CoV-2 in tudi pri nas povzročil epidemijo, kar je šokiralo številne Slovence, saj se mnogim zdi neverjetno, da se v našem krasnem svetu lahko zgodi kaj takega. Toda ali je naš svet res tako krasen? Mi menimo, da ni in da je bila najnovejša epidemija samo vprašanje časa.

Na nevarnost pandemije, ki bi lahko ogrozila človeštvo, smo opozarjali že lani v članku o nevarnostih globalnega turizma, ki je izšel v reviji Demokracija v oktobru. Dejstvo je, da živimo v razmerah, ko je svet postal globalna vas. Številni ljudje vidijo v tem prednost in možnosti blaginje, toda v resnici živimo v veliki nevarnosti, saj preživetje človeštva še nikoli ni bilo tako močno ogroženo. Virus SARS-CoV-2 je objektivno gledano le malo močnejši prehlad, ki pa lahko povzroča hude zaplete, ki v obliki pljučnice pokončajo šibkejše ljudi. Le v nekaj mesecih se je virus prikradel v veliko večino držav sveta in zaradi svoje zahrbtnosti in bliskovite širitve povzroča strah, da bi zaradi velikega števila obolelih hkrati “pregoreli” zdravstveni sistemi, kar bi seveda ekstremno povečalo smrtnost obolelih, saj bi se ti znašli brez nujne zdravniške oskrbe. A kljub temu to ne bi ogrozilo preživetja človeštva, saj je smrtnost tudi v tem primeru razmeroma majhna.

Kaj pa, če bi bilo drugače? Kaj pa, če bi bila smrtnost SARS-Cov-2 50-odstotna, kot je pri eboli? Ali morda 61-odstotna, kot je pri kugi? Ali več kot 80-odstotna, kot je pri vraničnem prisadu? Potem bi bila zgodba drugačna in za človeštvo tragična.

Bolezen, ki je skoraj uničila Evropo

Človeštvo je v preteklosti brez težav preživelo izbruhe nalezljivih bolezni in bržkone tudi virusov, ki jih sploh ne poznamo in so gotovo dobesedno izbrisali lokalne človeške populacije. Čeprav tedaj o sodobni medicini še ni bilo ne duha ne sluha, je imelo človeštvo dobro obrambo: maloštevilnost in razseljenost na različnih koncih sveta. Ljudje tedaj niso daleč potovali, ker za to niso imeli sredstev in so bila potovanja nevarna. Pogosto se je zgodilo, da so tujce oz. prišleke v neznanih okoljih, v katera so ti prišli iz daljnih krajev, domačini preprosto pobili iz varnostnih razlogov. Velike razdalje in neobljudene pokrajine, ki so denimo ločevale Evropo in Daljni vzhod, so onemogočale mešanje ljudi. In ko je prišla bolezen, ki je bila resnično smrtonosna za večino populacije, je hitro tudi izginila, saj ji je zmanjkalo žrtev. Medtem na drugem koncu sveta za to bolezen sploh vedeli niso. In tako je človeštvo preživelo.

Najmanj dvesto let je trajalo, da si je populacija Evrope opomogla zaradi kuge v 14. stoletju. (vir: Demokracija)

Črna kuga je sredi 14. stoletja tako hudo prizadela Evropo, da si ta ni populacijsko in gospodarsko opomogla kar dvesto let. Nihče ne ve, koliko prebivalstva je tedaj umrlo zaradi kuge neposredno ali posredno (pomanjkanje in kaos, ki sta bolezni sledila, sta terjala ogromno dodatnih življenj). Večina znanstvenikov meni, da je takrat Evropa izgubila tretjino prebivalstva, a najdejo se tudi takšni, ki špekulirajo, da je bilo žrtev kar tri četrtine. Kljub temu v drugih delih sveta (npr. v Ameriki) za bridko dogajanje v Evropi sploh niso vedeli.

Globalizacija nam je lahko vsem v pogubo

Neoliberalni ekonomisti se navdušujejo nad globalizacijo, saj v njej vidijo maksimum ekonomske učinkovitosti, ker lahko delavci gredo kamorkoli na svetu, kjer jih pač potrebujejo, in ker lahko kupujemo najcenejše blago, saj je pod taktirko globalistov iz Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke le malo omejitev mednarodne trgovine. Na drugi strani iz dneva v dan poslušamo mantre levičarjev, ki nam na vsakem koraku prodajajo internacionalizem in multikulturalizem ter nas prepričujejo, da bomo bolje živeli in uspevali v okolju raznolikih kultur in etnične pisanosti. In potem pride virus in dokaže, da so nam prav grdo lagali in nas žejne peljali čez vodo …

Koristnost globalizacije ni nič drugega kot velika prevara. Lastniki velekapitala, ki so se skrili za domnevno koristnost ekonomskega neoliberalizma, prisegajo na globalizacijo le zato, da si še bolj polnijo žepe, in ne zato, ker bi bili vsi na svetu zaradi globalizacije v resnici bogatejši. Na drugi strani je veliko etničnih skupnosti in različnih kultur v istem okolju recept za katastrofo, saj prihaja do povsem logičnih nesporazumov in kulturne nezdružljivosti, ker so si nekateri običaji diametralno nasprotni, zato pripadniki teh različnih kultur drug drugega samo vznemirjajo. Internacionalizem in multikulturalizem sta samo idilični predpostavki, ki pa v praksi praviloma ne delujeta. In če v enačbo vstavimo še nevaren virus, dobimo recept za katastrofo globalnih razsežnosti.

Omejevanje vdora migrantov v ZDA in carine Kitajski sta dva od protiglobalizacijskih ukrepov ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki kažejo pravo pot v prihodnost vsemu človeštvu. Arhiv: Xinhua/STA

Poglejmo si italijanski primer. Na Kitajskem se je pojavil virus SARS-CoV-2. Zaradi globalistov, ki prisegajo na to, da se mora delovna sila zaposliti, kjerkoli je na svetu lahko najbolj uspešna, je v zadnjih desetletjih v severno Italijo s trebuhom za kruhom prišlo veliko Kitajcev. Ko so se ti vračali s praznovanja novega leta na Kitajskem, so v Italijo prinesli virus. Italijanska stroka je zahtevala testiranje in karanteno Kitajcev. To je zahtevala tudi opozicijska politična desnica. A levičarji so v duhu internacionalizma in multikulturalizma brž z vikom in krikom o fašizmu, rasizmu in ksenofobiji “zaščitili uboge Kitajce” in preprečili, da bi Italija storila tisto, kar je prav. In epidemija se je zgodila ne samo v Italiji, ampak v celotni Evropi. Zakaj ni nihče zaščitil ubogih Italijanov in drugih Evropejcev, ki sedaj umirajo?

Patriotizem, nacionalna država in regionalne integracije

Pričujoči primer dokazuje, da je globalizacija predvsem škodljiva in nevarna in da njene koristi preprosto ne odtehtajo velikega tveganja in slabosti, ki jih prinaša ta proces, ki je edinstven v znani zgodovini našega planeta in zato povsem nepreizkušen in tvegan. Močnejši prehlad z zdravstvenimi komplikacijami za del obolelih je skoraj čez noč ustavil svet, ki se je zdel neustavljiv. Svetovno gospodarstvo se je znašlo v strašni stiski omejitev karanten. Strokovnjaki nam napovedujejo ne le recesije, ampak kar gospodarsko depresijo, ki naj bi bila primerljiva tisti iz leta 1929.

SARS-CoV-2, ki ga moramo šele premagati, kar zagotovo ne bo enostavno in nikakor ne brez dolgotrajnih posledic, nam mora biti dobra (in žal draga) šola, da rečemo, da je dovolj, in da ustavimo podivjano globalizacijo, prežeto z izkrivljeno levičarsko filozofijo. Prava prihodnost človeštva ni v talilnem kulturnem loncu, kjer gre kdorkoli ali karkoli kamorkoli, ampak je v prepletenih svetovnih regionalnih jedrih, ki so med seboj bolj ali manj ostro ločena. Nacionalna država je preizkušen recept iz zgodovine, ki je nekoč že omogočal blaginjo in katerega vezivno tkivo je patriotizem, ponos pripadnikov naroda oz. nacije. Da bi zagotovili mir in preprečili tekmovanje nacionalnih držav ter s tem konflikte med sosedi, je treba na svetu vzpostaviti in negovati regionalne integracije, kot je denimo Evropska unija, ki pa ne smejo postati ječa nacionalnih držav. Če se bo človeštvo združevalo po relativno ločenih in kulturno usklajenih regijah, bo to preprečevalo konflikte med ljudmi na individualni ravni. Gospodarski interesi lahko povezujejo tudi te različne regije, ki lahko med seboj zato živijo v sožitju, a se razvijajo v skladu z lastnimi potrebami, lastno kulturo ter lastnim tempom. Prav tako bi bilo treba omejevati turizem med temi regijami, saj je ta človeštvu evidentno nevaren. Užitki turistov preprosto niso vredni tveganja obstoja človeštva, ki ga lahko predstavljajo nalezljive bolezni. Omejitve so včasih lahko koristne in izboljšajo kakovost in varnost življenja nas vseh.

mag. Tadej Ian