Udba odhaja počasi

Foto: Demokracija

Na civilnih pogrebih večkrat slišimo, da pokojnik odhaja v večna lovišča. Tja počasi odhaja tudi generacija najstarejših udbovcev. Tako so se nedavno agenti Udbe zbrali na pogrebu nekdanjega šefa ljubljanske Udbe Stanislava Dovgana (1935−2020).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. Ips 187/98 z dne 23. maja 2002 opredelilo nekdanjo jugoslovansko tajno policijo, imenovano Služba državne varnosti (SDV) oziroma Udbo tako: “Danes je znano, da se je ta služba ukvarjala ne le z obveščevalnimi nalogami, ampak je tudi sama organizirala razne kriminalne aktivnosti, jih načrtno izzivala pa tudi konstruirala obstoj kaznivih dejanj in odgovornost zanje. V ta namen je tudi falsificirala, fabricirala ali podtikala obremenilne dokaze. Žrtve takšne aktivnosti, praviloma politični nasprotniki ali drugače misleči, v obdobju takratnega režima praviloma niso imele možnosti razkritja konstruktov Udbe in rehabilitacije.” Po mnenju vrhovnega sodišča je bila torej Udba kriminalna združba. A zgodilo se ni nič.

Odlično preskrbljeni
Glavnim akterjem hierarhično zgrajene zločinske organizacije se do danes ni pravično sodilo. Nasprotno. Še vedno uživajo najrazličnejše privilegije komunistične partije. Lahko bi rekli, da jih varuje sistem sam, ali kot večkrat poudarjamo, da postkomunistična Hobotnica dobro skrbi za nedotakljivost in nedostopnost “svetega grala”. Zanje je odlično poskrbljeno, tudi zdravstveno, zdaj pa te privilegije uživajo že njihovi potomci. Zato se ne smemo čuditi, da člani partijsko-udbovske “vrhuške” dosežejo visoko starost.

Stanislav Dovgan – Stane (1935−2020)
To je dočakal tudi nekdanji šef ljubljanske Udbe Stanislav Dovgan – Stane, od katerega so se nedavno poslovili na ljubljanskih Žalah. Dovgan bi 13. novembra letos dopolnil 85 let. Pokojnik je v javnosti postal bolj znan leta 2011 po izidu knjige Igorja Omerze Od Belce do Velikovca, v kateri je avtor med drugim z arhivskimi dokumenti osvetlil ozadja bombnega atentata v Velikovcu leta 1979. Iz objavljenega gradiva dokumentirano izhaja, da je šlo pri velikovški bombi za neposredno vpletenost jugoslovanskega in slovenskega režima. Omerza v knjigi tudi prvič zapiše, “da je del skupine, ki je septembra 1979 organizirala in (neuspešno) izvedla atentat v Celovcu – poimensko Janez Zemljarič, Stane Dovgan, Ivo Mrevlje in Luka Vidmar – že poprej sodelovala pri akciji ugrabitve srbskega poslovneža Bate Todorovića v severni Italiji februarja 1975″. Omerza ob tem tudi razkrije, da je bil Dovgan v svoji udbovski karieri sodelavec Grupe A. Slednja je bila leta 1968 ustanovljena pri zvezni Udbi. Njen sedež je bil v Ljubljani, njen namen je bilo spremljanje obveščevalnih služb in emigracije, predvsem v Italiji, Avstriji in Nemčiji. Pripadniki te skupine so bili “elita”, saj so sodelovali pri specialnih udbovskih akcijah, kot so likvidacije, bombni atentati in ugrabitve.

Prav tako je bil Dovgan del sistema vzporedne ekonomije v Jugoslaviji, saj so mu bile, kot lahko beremo v reviji Reporter, zaupane najbolj občutljive naloge. Kot primer je navedena akcija Udari – Vzemi, s katero je SDV po pod vodstvom Silva Gorenca s tihotapljenem cigaret poskusila pridobiti sredstva za nakup helikopterja in tehnične opreme.

Marjan Orožen (1930−2015)
Dovgana so še pred nekaj leti videli na pogrebu nekdanjega partijskega funkcionarja Marjana Orožna. Orožna je javnost bolje spoznala iz primera ugrabitve in umora Stjepana Crnogorca, ki ga je Udba leta 1972 v Salzburgu ugrabila in skrivaj pripeljala v Ljubljano, tu pa je izginil brez sledu. Spomnimo, da je v Avstriji pred leti potekala preiskava umora hrvaškega imigranta Stjepana Crnogorca. Tam naj bi bil s strani tožilstva med osumljenci tudi slovenski član Udbe Silvo Gorenc, vendar so pregon zaradi pomanjkanja dokazov za umor končali julija 2016. Ugrabitev pa po avstrijskih zakonih zastara po 20 letih. Med osumljenci naj bi bili takratni načelnik jugoslovanske SDV Silvo Gorenc, namestnik šefa slovenske SDV Boris Mužič in že omenjeni republiški sekretar za notranje zadeve Marjan Orožen, ki je umrl marca 2015.

Silvo Gorenc (1929−)
Na Orožnovem pogrebu je bil tudi devetdesetletni Silvo Gorenc (1929), doma iz Krškega. Funkcijo načelnika zvezne SDV je opravljal od marca 1972 do oktobra 1974. Njegovo ime se je v povezavi z zločini SDV prvič omenilo pri odkrivanju primera Vladimirja Dapčevića, ki ga je SDV 8. avgusta 1975 s pomočjo romunske tajne službe DIE ugrabila v Bukarešti. Gorenc se je s pomočjo prijatelja Staneta Dolanca hitro prebijal po karierni lestvici. Ko je postal pomočnik, je bil leta 1968 imenovan za namestnika notranjega ministra, maja 1969 pa notranji minister, potem ko se je na smučanju na Krvavcu smrtno ponesrečil Slavko Furlan. Marca 1972 ga je Dolanc imenoval za načelnika zvezne SDV. Tam je ostal do konca leta 1974.

Silvo Gorenc v sredini. (Foto: Demokracija)

Janez Zemljarič (1928−)
Omenili smo, da se je od Dovgana prišel poslovit tudi Janez Zemljarič. Z njim je prišla tudi njegova žena Tina Tomlje. Kljub znanim dejstvom udbovski starostnik uživa krvavo prisluženo pokojnino. Spomnimo. Janez Zemljarič je bil med letoma 1968 in 1973 direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani. To je bilo v času graditve UKC Ljubljana, kjer je leta 1980 umrl tudi jugoslovanski diktator Josip Broz Tito. Po letu 1973 je Zemljarič napredoval na funkcijo namestnika republiškega sekretarja za notranje zadeve, po petih letih pa je postal republiški sekretar za notranje zadeve in to funkcijo opravljal dve leti. Med letoma 1980 in 1984 je bil predsednik Izvršnega sveta SRS (tedanje republiške vlade), od leta 1984 do 1989 pa podpredsednik jugoslovanske vlade – njegova šefa sta bila Milka Planinc in kasneje Branko Mikulić. Približno v tem času je bila Zemljaričeva žena, znana partijska funkcionarka Tina Tomlje, predsednica Skupščine mesta Ljubljane.

Foto: STA

Po vrnitvi iz Beograda je bil Zemljarič predsednik delovne skupine za izvajanje avtocestnega programa v Sloveniji, tu pa se njegov “uradni” življenjepis tudi konča, saj se je uradno upokojil, dejansko pa je bil ves čas dejaven iz ozadja. Njegovo ime se v povezavi z Udbo bolj jasno izpostavlja zadnje desetletje, ko so nekateri zgodovinarji, arhivisti in raziskovalni novinarji začeli postavljati v ospredje Zemljaričevo vlogo pri udbovskih umorih, zaradi česar je Zemljarič vložil tudi več tožb. Zemljarič je bil v letih 1975 in 1976 direktor Službe državne varnosti oziroma Udbe. Kot tak se je v samostojni Sloveniji angažiral kot lobist v gospodarstvu.

Zdenko Roter (1926−)
Zdenko Roter je bil po vojni sodelavec tajne politične policije Udbe, zadolžen za verske skupnosti. Upokojil se je leta 1990. Dotlej je delal na nekdanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, danes Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Leta 2004 je soustanovil Kučanov Forum 21, saj je (bil) svetovalec partijskega šefa Milana Kučana. Po lastnih besedah je vplival tudi na izbiro kandidata Danila Türka za predsedniške volitve 2007.

Zdenko Roter in Ljubo Bavcon.

Ljubo Bavcon (1924−)
Da se omenjeni sodelavci Udbe sodno ne preganjajo, je zaslužen njihov pravnik Ljubo Bavcon. Tudi Bavcon je leta 2004 soustanovil Kučanov Forum 21. Spomnimo, kako si upokojeni doktor pravnih znanosti in zaslužni profesor za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani razlaga kazensko pravo. Kot je zapisal v svojem učbeniku, je “kazensko pravo najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve. V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ‘zatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva’ (Lenin I., str. 256–257), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom“. Dodajmo le, da Udba odhaja počasi.

Demokracija