Sodišče v Lvovu je 5. julija prepovedalo Komunistično partijo Ukrajine in stranko Ščasljivo Ukrajino, ki jo vodi nekdanji proruski finančni minister Oleksandr Klimenko, poročajo ukrajinski mediji. Od začetka obsežne ruske invazije je Ukrajina prepovedala 11 proruskih strank. In medtem ko se Ukrajina že leta bori za demokracijo in aktivno nasprotuje komunističnemu režimu, so pri nas na oblasti ponosni nasledniki komunistov, ki se krvnikom slovenskega naroda celo brezsramno klanjajo.
Osmo upravno prizivno sodišče je prepovedalo delovanje Komunistične partije Ukrajine, so sporočili v izjavi, objavljeni na Facebooku, poroča Ukrinform. Sodišče naj bi prav tako sporočilo, da bo celotno besedilo odločbe o prepovedi stranke objavljeno na uradnih spletnih straneh ukrajinskega ministrstva za pravosodje in vrhovne rade Ukrajine. S svojo odločitvijo je sodišče ugodilo zahtevam ministrstva za pravosodje Ukrajine: dejavnosti Komunistične partije Ukrajine so prepovedane; premoženje in sredstva njenih regionalnih, mestnih, okrožnih organizacij, primarnih centrov in drugih strukturnih subjektov preidejo v last države, so zapisali v sporočilu na družbenih medijih.
Dekomunizacija v Ukrajini se je začela med in po razpadu Sovjetske zveze leta 1991. Z uspešno revolucijo dostojanstva leta 2014 pa je ukrajinska vlada odobrila zakone, ki so prepovedali komunistične simbole. Leta 2015 je takratnik predsednik Ukrajine Petro Porošenko namreč podpisal niz zakonov, s katerimi se je začelo šestmesečno obdobje za odstranitev komunističnih spomenikov (razen spomenikov iz druge svetovne vojne) in preimenovanje javnih mest, poimenovanih po vsebinah, povezanih s komunizmom, mnoge vasi in mesta so preimenovali. Ministrstvo za notranje zadeve je 24. julija 2015 Komunistični partiji Ukrajine, Komunistični partiji Ukrajine (prenovljeni) in Komunistični partiji delavcev in kmetov odvzelo pravico do udeležbe na volitvah in izjavilo, da nadaljuje s sodnimi postopki, ki so se začeli julija 2014, za prekinitev registracije komunističnih strank v Ukrajini. Do konca leta 2015 so bile te tri stranke v Ukrajini prepovedane, vendar se je Komunistična partija Ukrajine na prepoved pritožila, kar pomeni, da odločitev sodišča o prepovedi stranke ni obveljala do danes, ko je prošnji ministrstva za pravosodje ugodilo.
Ukrajina je le ena od držav stare celine, ki se je odločila za to potezo, za razliko od Slovenije, ki ima prav v tem trenutku na oblasti ponosne naslednike komunistov, ki ne samo, da komunističnih simbolov ne bi prepovedali, celo ponašajo se z njimi. O dolgi tradiciji “rdeče zvezde” na slovenskih tleh je nepotrebno razpravljati, vendar nič od tega ne opravičuje simbolizma dogajanja in zaznamovanja dogajanja in usode slovenskega naroda. Kljub vsem očitnim dokazom (število žrtev, smer gospodarskega (ne)napredovanja, nezmožnost vzdrževanja socialne države iz samega sebe, pričanja preživelih), da komunizem ni nič boljši od nacizma ali fašizma, je njegova prisotnost v Sloveniji izjemno trdoživa. Koliko smo samo videli proslav, ki so jih gostili “ponosni nasledniki”, pa tudi sam nekdanji predsednik Zveze komunistov Milan Kučan, kjer so bili prisotni komunistični simboli vse od rdeče zvezde naprej.
Lažnivost in kriminalnost se kot jedro komunizma vlečeta skozi generacije in ideje nekaterih strank in določenih posameznikov oziroma osebnosti, ki naj bi delali v državno dobro. Po vseh grozotah komunističnega režima je prav absurdno, da se Slovenija od njega še ni distancirala, sploh, ko je to storilo že toliko držav v Evropi, ki so bile prav tako žrtve komunističnega zla. Sprevračanje zgodovine, pri katerem 30 let po razpadu komunistične Jugoslavije še vedno vztrajajo nasledniki komunistične partije, je naravnost brezsramno. Ponosni nasledniki komunistične partije s Tanjo Fajon na čelu pa se še danes klanjajo krvnikom slovenskega naroda.
Za razliko od Latvije, Litve, Italije, Bolgarije in še nekaterih držav, na Češkem, Slovaškem, v Estoniji in na Hrvaškem zakonsko ne poznajo neposredne prepovedi uporabe totalitarnih simbolov nekdanjih komunističnih režimov. Vendar jih kljub temu v praksi ne boste zasledili, medtem ko je v Sloveniji druga zgodba. No, v Sloveniji je pač vse drugače. Spomnimo se dogodkov zadnjih let, med drugim tudi v Stožicah ali še mesec nazaj, ko je jugonostalgičarka Svetlana Makarovič v Ljubljani paradirala z rdečo zvezdo na koncertu z značilnim naslovom Nosil bom rdečo zvezdo. Slovenija sicer stremi k demokratičnosti in enakosti z evropskimi državami. Ostaja odprto, kdaj bo vendarle naredila korak naprej in dejansko postala ena izmed njih.
Tanja Brkić