fbpx

Ustavni sodnik Jaklič svojim sodniškim kolegom, ki so zadržali zakon o investicijah v vojski: Gre za preprosto ustavnopravno vprašanje!

Ustani sodnik Klemen Jaklič (Foto: STA)

Tudi če bi Vlada in Državni zbor menila, da gre za “nujen” ukrep, kdo od sodnic ali sodnikov pa bi glede nujnosti ocenjeval drugače, kot ocenjujejo Vlada, Državni zbor ter domača in mednarodna stroka, bi vseeno tak sodnik ali sodnica morala priznati, da je takšno stališče Vlade, Državnega zbora in stroke o nujnosti tovrstnih srednje in dolgoročnih vlaganj eno od možnih razumnih stališč. Čim pa to priznamo (in drugače kot priznati razumnost takega stališča med razumnimi ni mogoče), zakon ne more biti protiustaven,” je v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapisal ustavni sodnik dr. dr. Klemen Jaklič.

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Luke Mesca, na seji 7. januarja 2021 sklenilo, da se izvrševanje Zakona o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovenski vojski v letih 2021 do 2026 (Uradni list RS, št. 175/20) zadrži do končne odločitve Ustavnega sodišča, so v sklepu Ustavnega sodišča zapisali sedmega januarja letos. Danes je sicer Ustavno sodišče tudi uradno sporočilo, da je začasno zadržalo izvrševanje zakona o investicijah v Slovenski vojski. Koordinator Levice Luka Mesec je to informacijo, ki sicer še ni bila uradna, pozdravil. V stranki Levica pa ugotavljajo, da to pritrjuje njihovim opozorilom, da je bila prepoved referenduma o 780-milijonski nabavi orožja eno od najbolj nedemokratičnih dejanj v zgodovini Slovenije ter odločitev sodišča berejo kot resen opomin “nedemokratom” v vladi, z Janezom Janšo na čelu. Na Ministrstvu za obrambo pa opozarjajo, da bi bilo začasno zadržanje izvajanje zakona o investicijah v Slovenski vojski (SV) bilo nesorazmerno, saj bi začasno ustavilo aktivnosti za nabavo ključnih obrambnih zmogljivosti.

Državni zbor je zakon, ki do leta 2026 predvideva za 780 milijonov evrov vojaških naložb, sprejel v drugi polovici novembra 2020. Večji del sredstev bo šel za oblikovanje srednje bataljonske bojne skupine z nakupi oklepnih vozil, o orožju, ki ga Mesec vse čas tako zelo rad omenja, sicer ni bilo govora. Kot poroča STA sta Levica in SD po sprejetju zakona v DZ vložili okoli 28 tisoč podpisov za začetek postopkov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma, a je koalicijska večina le dan zatem potrdila sklep o nedopustnosti referenduma. Obrambni minister Matej Tonin je opozoril, da bi bil razpis naknadnega referenduma o zakonu o investicijah v Slovensko vojsko do leta 2026 ustavno nedopusten. Na Ministrstvu za obrambo so pojasnili: “V okviru razprave o zakonu, je Državni zbor konec oktobra zavrnil predlog stranke Levica za razpis posvetovalnega referenduma o tem zakonu. Omenjena stranka napoveduje tudi možnost za sprožitve postopkov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. Vlada RS je 23. septembra letos Državnemu zboru predlagala sprejetje sklepa, da bi bil razpis naknadnega zakonodajnega referenduma o vprašanju investicij in posodobitve Slovenske vojske ustavno nedopusten.“ Opozicija se je nato obrnila na ustavno sodišče, in sicer z zahtevo za presojo ustavnosti omenjenega sklepa.

Foto: STA

S sklepom Ustavnega sodišča se ustavni sodnik Klemen Jaklič ne strinja
Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje protiustavnega predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijane določbe sploh ne bi izvrševale, pa bi se v ustavnosodni presoji izkazalo, da niso v neskladju z Ustavo,” je zapisalo Ustavno sodišče. V svoji razlagi pa so med drugim omenili da, če bi se izkazalo, da je ZZSISV26 protiustaven in bi ga Ustavno sodišče razveljavilo, bi omenjene pogodbe veljale in bi jih morala Republika Slovenija spoštovati ter izvrševati svoje pogodbene obveznosti še več let ne glede na takratno gospodarsko in finančno stanje v državi. Poleg tega pa bi bila v opisanem primeru izigrana oziroma onemogočena pravica volivcev glasovati na referendumu. Če bi namreč Državni zbor ponovno sprejel zakon z enako vsebino in bi bil o njem razpisan referendum, bi volivci glasovali o nečem, kar bi bilo dejansko že izvršeno, oziroma o nečem, na kar dejansko ne bi mogli več vplivati.

Opremljanje Slovenske vojske na podlagi pogodb, ki bi temeljile na protiustavnem predpisu, bi tudi negativno vplivalo na verodostojnost in legitimnost nabav orožja ter druge vojaške opreme za Slovensko vojsko,” so še zapisali, končni sklep Ustavnega sodišča, ki je bil sprejet s šestimi glasovi proti trem, pa se je glasil: “Ustavno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da bi izvrševanje morebiti protiustavnega ZZSISV26 povzročilo hujše škodljive posledice, kot če se morebiti ustavnoskladen ZZSISV26 relativno kratek čas do končne odločitve Ustavnega sodišča (ob že zagotovljenih nezanemarljivih proračunskih sredstvih za leti 2021 in 2022) ne bi izvrševal. Zato je do svoje končne odločitve zadržalo izvrševanje ZZSISV26. Da bi bil ta čas pomembno omejen, je Ustavno sodišče ne glede na instrukcijski rok iz petega odstavka 21.a člena ZRLI sklenilo temu ustrezno tudi, da bo zadevo obravnavalo absolutno prednostno.

Foto: STA

Tehtanje se po nobeni, v ustavnopravni stroki uveljavljeni formuli, ne izide v predlagateljevo korist
Sodnik dr. dr. Klemen Jaklič  je v svojem odklonilnem ločenem mnenju zapisal, da je vprašanje zadržanja oziroma nezadržanja veljavnosti izpodbijanega zakona, z vidika ustavnopravne stroke, preprosto. “Tudi če ne upoštevamo izrecnega 90. člena Ustave o prepovedi referendumov glede nujnih ukrepov za zagotovitev varnosti in obrambe države, se tehtanje po nobeni v ustavnopravni stroki uveljavljeni formuli ne izide v predlagateljevo korist,” je zapisal Jaklič. Vlada je pojasnila, da dosedanja rast investicijskih sredstev za potrebe Slovenske vojske ne zagotavlja potrebnega razvojnega preskoka in modernizacije, ki bi omogočala vzpostavitev zmogljivosti, opredeljenih v dolgoročnih razvojnih programih Slovenske vojske. […] Odsotnost potrebnih sredstev pa se odraža v stanju Slovenske vojske, ki je od leta 2013 ocenjena z nezadostno oceno za delovanja v krizi ali vojni. Vlada se je pri tem sklicevala na stališče stroke, ki je zapisala: “Nujnost zakona ni v tem, da kar naenkrat potrebujemo orožje za obrambo, temveč v tem, da zakon omogoča nakupe, razpotegnjene skozi več let v skladu s tem, kaj dopušča proračun. Prav tako stroka nujnost sprejetja zakona pojasnjuje z nezadostno oceno Slovenske vojske za delovanje v krizi ali vojni.” Te nacionalne ugotovitve pa potrjujejo tudi strokovne ocene z mednarodne ravni. Ob pregledu zmogljivosti Republike Slovenije z zavezništvom Nata in uresničevanja zavez Republike Slovenije, je januarja 2020 ekspertna skupina zavezništva opozorila, da je nezadovoljivo stanje pripravljenosti Slovenske vojske posledica dolgotrajne finančne podhranjenosti Slovenske vojske.

34. člen Ustave (“Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti”) določa, da ima “vsakdo […] pravico do osebnega dostojanstva in varnosti”. S tem vzpostavlja ustavno zapovedano dolžnost države, da v vsakem trenutku ter na srednji in dolgi rok učinkovito zagotavlja prav takšno stanje varnosti vsakega posameznika in suverena (ljudi) kot celote. Takšno stanje učinkovite varnosti ni zagotovljeno, kadar je vojska države finančno dolgotrajno podhranjena. Da je Slovenska vojska v takšnem kronično podhranjenem stanju, potrjujejo strokovne ocene tako na nacionalni kot na mednarodni ravni.

Tudi po tej poti argument, da naj ne bi šlo za tak zakon, po pravilih ustavne stroke ne more uspeti
Jaklič v svojem odklonilnem mnenju nadaljuje, da bi prišli do istega rezultata tudi, če bi k analizi primera pristopili po poti ustavne določbe o prepovedi referendumov o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe in varnosti ljudi (“referenduma ni dopustno razpisati o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč”, drugi odstavek 90. člena Ustave). Treba pa je omeniti tudi to, da imata pri izrazito strokovno-političnih vprašanjih, kot je vprašanje financiranja obrambne sposobnosti države, vlada in parlament zagotovljeno polje svoje lastne presoje o nujnosti ukrepanja, saj je to vprašanje ravno vprašanje iz njune jedrne pristojnosti in ne kakšne pristojnosti ustavnih sodnikov, ki niso niti obramboslovci niti nimajo specializiranega znanja in ne podatkov o tako podrobnem strokovno-političnem vprašanju. “Tudi po tej skrajno mili poti presoje bi torej ne mogli drugače kot priznati, da gre za primer zakona iz drugega odstavka 90. člena Ustave (“nujnost” ukrepa, kot jo vidita vlada in parlament) in s tem za zakon, ki ga sploh ni mogoče izpodbijati z referendumom. Tudi po tej poti argument, da naj ne bi šlo za tak zakon, po pravilih ustavne stroke ne more uspeti,” je še sklenil ustavni sodnik Jaklič.

Sara Bertoncelj