fbpx

Ustavni sodnik Svetlič: Gre za nevarno predrugačenje pojmovanja človekovih pravic

Ustavni sodnik dr. Rok Svetlič (Foto: STA)

Ustavni sodnik Rok Svetlič je spisal ločeno pravno mnenje v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča, da ne dovoli referenduma na Družinski zakonik, ki je nastal na podlagi navodil ustavne odločbe, ki istospolne pare ne dela le enakopravne, ampak iste heterokseksualnim parom. Po novem družinskem zakoniku bodo lahko otroke posvajali tudi homoseksualci in redefinira zakonsko zvezo.

Da je bila odločitev Ustavnega sodišča v omenjenih dveh zadevah napačna, je Svetlič utemeljeval v prejšnjih ločenih mnenjih, v okviru novega ločenega mnenja pa se osredotoča na po njegovem “nevarne spremembe v pojmovanju človekovih pravic, zaradi katerih so te postale čisto nekaj drugega in posledično niso več zmožne opravljati svoje temeljne naloge: zaznati dejanske kršitve človekovih pravic”.

Za presojo ustavnega sodišča v zvezi s tematiko sploh ni ustavne podlage
Svetlič opozarja, da je do odločitve prišlo, kljub temu da je Ustavno sodišče ugotovilo, da imajo istospolni pari že vse pravice, ki jim jih ustava namenja. S tem pa je Ustavno sodišče sestopilo z ravni varstva (ustavnih) pravic in se podalo na pot iskanja odgovora na vprašanje, ali sta zvezi med istospolnimi in raznospolnimi pari nekaj enakovrednega ali nekaj povsem identičnega. Sam meni, da za takšo presojo v Ustavi ni podlage. Ključno po njegovem mnenju je to, da je za to pristojen Državni zbor in ne Ustavno sodišče.

Zanimivo je opazovati, kako nasprotni strani odgovor na vprašanje glede (ne)identičnosti obeh zvez izmenično razglašata za nepomembnega. Zagovorniki nove ureditve trdijo, da heteroseksualni pari z njo “nič” ne izgubijo, saj se bodo še vedno lahko poročali kot prej. Nasprotniki pa trdijo, vice versa, da v prejšnji ureditvi istospolnim parom “nič” ni manjkalo, saj so – argument je identičen – vse pravice že imeli. Gre torej za nek “nič”, ki ima očitno v naši družbi veliko težo in povsem legitimno je, da se nanj išče odgovor.

Mnenje v zvezi z redefinicijo zakonske zveze
Ustavno sodišče dejansko ni odločalo o pravici do (nediskriminatornega dostopa do) zakonske zveze, pač pa se je opredelilo do nekega veliko širšega vprašanja: ali je naša družba vključujoča družba oz. ali lahko določena družbena skupina zahteva očevanje od druge in ekskluzivnost v “svojem” pravnem institutu in ali je to združljivo s slovenskim ustavnim redom. Doda, da vprašanje ni prima facie napačno – gre za legitimno vprašanje.

Po drugi strani pa Svetlič opozarja na drugo vejo naše tradicije, ki “temelji na opolnomočenem posamezniku, ki razmišlja in ravna neodvisno od tega, kako misli večina.” Gre za nabor pravic in svoboščin, ki jih lahko posameznik izvršuje le, če mu je omogočeno (iz)ločiti se od drugih in iz celote – najlepša ilustracija te plati človeka je svoboda vesti.

Zasebni interes hitro lahko postane sebičnost, lastnina zlahka ogrozi socialno državo. Zato je ključno najti in ohranjati ravnovesje med tema dvema vejama naše pravne civilizacije. Po mnenju Svetliča je nadaljevanje te naloge pravzaprav temeljno poslanstvo vsakega ustavnega sodišča.

Svetlič zapiše, da v tem trenutku najbolj ogroža človekove pravice podrto ravnotežje med tema dvema platema: kolektivni princip je začel ogrožati princip posameznika. Diskurz človekovih pravic se je spremenil. Splošna deklaracija človekovih pravic naslavlja izključno posameznika, tukaj pa se pogovarjamo o kolektivizaciji človekovih pravic.

Če se posameznike a priori obravnava kot žrtve strukturnih družbenih krivic, to ni diskurz človekovih pravic, pač pa – sicer brez dvoma plemenitih – socialnih politik. Morda se zdi, da je boj za ranljive družbene skupine le nadaljevanje boja za boljši svet, kar se na prvi pogled zdi združljivo s temeljno idejo človekovih pravic. Toda žal ni tako, saj s kolektivizacijo človekovih pravic pade bistvo človekovih pravic, njihov univerzalni karakter, opozarja Svetlič.

Samo kot posamezniki smo lahko del univerzalnega reda, saj, kot opozarja Rousseauju, le “če se nekdo preda vsem, se ne preda nikomur”. Če se pa osredotočimo na emancipacijo ene skupine, se s tem neizogibno ne osredotočimo na druge skupine.

Če nam je všeč ali ne, danes je pojem “kršitev človekovih pravic” a priori omejen na dogodke, ki zadevajo numerus clausus družbenih skupin ali situacij. Človekove pravice ne zagotavljajo več zaščite vsakomur od nas, pač pa opredeljujejo odnos ene družbe do druge skupine in njeno zgodovinsko krivdo.

Ustavni sodnik Rok Svetlič (Foto: STA).

V zvezi z zakonsko zvezo je Ustavno sodišče odločilo kolektivistično
Opisani premiki so se odrazili v zadnjih odločitvah Ustavnega sodišča. Svetlič je zmeraj javno zagovarjal, da se morajo pravice istospolnih oseb izenačiti s pravicami, ki jih uživajo osebe, ki sklenejo zakonsko zvezo. Te pravice izhajajo po Svetličevem prepričanju iz golega dejstva, da so istospolno usmerjeni ljudje del skupnosti (in iz razsvetljenskih načel z dostojanstvom na čelu).  Toda upoštevati je treba, da obstaja še eno dejstvo: da pomembno število ljudi meni, da obstaja razlika med zvezo med istospolnimi osebami in raznospolnimi. In tudi to dejstvo bi moralo uživati spoštovanje, enako kot prvo.

Način spoštovanja obeh “dejstev” je po Svetličevem mnenju predstavljala prejšnja ureditev. Ali je poimenovanje “partnerska skupnost” v resnici pejorativno in številna druga vprašanja (npr. način sklenitve) so  relevantna. Toda čisto nekaj drugega je odločitev Ustavnega sodišča, da ne obstaja pravica do pravnega pripoznanja posameznikovih intimnih vrednot v obliki zakonske zveze, ki jo lahko ceni. Ustavno sodišče je reklo, da mora obstajati le ena uniformna oblika. Za vse.

S tem je bil spregledan drugi steber naše tradicije: pravica do ločevanja od drugih. Odnos med zakoncema predstavlja najožje jedro varovanja zasebnosti, težko si je zamisliti bolj intimno vrednostno sfero. Prav je, da imajo posamezniki možnosti to opraviti v okviru instituta, ki ga intimno cenijo. In te možnosti zdaj nimajo več. Zmagala je uniformnost instituta.

Sporočilo odločitve v zvezi z izenačitvijo zakonske zveze Svetlič povzema takole. Ni vsako ločevanje diskriminacija. Pravica do ločevanja-od-drugih ni avtomatično kršitev človekovih pravic, pač pa njihovo nepogrešljivo bistvo.

Okrajšava LGBT ali LGBTQ pomeni lezbijke, geje, biseksualce, transseksualce, transseksualce, queer, interseksualce in aseksualce (foto: shutterstock)

Mnenje v zvezi z možnostjo posvojitve otrok
Tudi v zvezi z možnostjo posvojitve otrok je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost ureditve (odločba št. U-I-91/21 z dne 16. 6. 2022). In to kljub temu da je v odločbi eksplicitno zapisano, da pravica od posvojitve ni (človekova) pravica.

Svetlič opozarja, da bi se morala zaradi tega presoja ustaviti že na prvi stopnji testa, ki ga Ustavno sodišče uporablja za presojo kršitve prvega odstavka 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je šlo tudi v tem primeru preko podlage, ki jo ima v Ustavi. Tudi razlogi so podobni kot v gornjem primeru,
radikalno predrugačenje koncepta človekovih pravic.

Človekove pravice naj bi v prvi vrsti varovale tiste pravice človeka, brez katerih ni možno njegovo dostojanstveno življenje. Seveda se je nabor oseb in področij, ki so spadale pod zaščito tega koncepta širil, nastajale so nove generacije človekovih pravic.

Toda danes diskurz človekovih pravic kot kršitev zazna že goli obstoj nekih dejstev (npr. da je svet razdeljen v države) ali stanj (npr. obstoj biološkega spola). To pa je nekaj čisto drugega. Protagonisti takega razumevanja človekovih pravic se ne zavedajo, da se naslanjajo na naivno recipirano krščansko tradicijo ločevanja “duhovnega” dela človeka, ki se mora osvoboditi vseh fizičnih, “naravnih” omejitev.

Širitev možnosti posvojitve na istospolne pare omejitev odpravi in v isti sapi spet uvede. Omejitev so pač “pari”. To je še toliko bolj očitno v zadevni odločbi, saj Ustavno sodišče napiše: “V splošnem je tudi mogoče pritrditi pritožnikoma, da večje, kot je število potencialnih kandidatov za skupno posvojitev, večja je možnost, da bo otroku v individualnem postopku izbran najprimernejši posvojitelj in bo na ta način zavarovana največja korist konkretnega otroka. Zato ukrep vnaprejšnje izključitve partnerjev partnerske zveze od možnosti uvrstitve na seznam kandidatov za posvojitev ni primeren za dosego cilja varstva koristi posvojenca. Če bi to stališče izpeljali dosledno, bi morali ugotoviti kot protiustavno kakršnokoli “izključitev od možnosti za uvrstitev na seznam.”

Za posvojitev otroka se lahko prijavi vsakdo v povezavi s komerkoli. Posledice projekta “napredka” na področju človekovih pravic, ki poteka v mediju negativne svobode, so resne, opozarja Svetlič. Npr. nesenzibilnost za množične kršitve pravic “običajnih” ljudi, ki je posledica tega, da se praksa človekovih pravic izčrpava v krčevitem boju na dveh ali treh frontah. Nadalje, erodirajo celotni instituti človekovih pravic, denimo pravica do mednarodne zaščite, ki se trenutno pogreza v popolno razvrednotenje. Množično dopuščanje zlorabe instituta mednarodne zaščite – delež se je pri nas že približeval 100 % – je posledica sposobnosti negativne svobode, da razgradi vse, tudi dejstvo, da je svet sestavljen iz suverenih držav.

Kaj v največjo otrokovo korist”, denimo, se še vedno diskutira in raziskuje pri tako množičnem pojavu, kot je skrbništvo otrok pri razvezi staršev. Obstajajo različna mnenja in doktrine, praksa se spreminja. Zato ni mogoče zanikati, da je vsaj razumno dvomiti o zanesljivosti raziskav, na katere se je oprlo Ustavno sodišče in ki naj bi nesporno izkazovale povsem enako otrokovo korist v obeh vrstah družin.

Raziskav torej, ki so se opravljale na nekaj tisočkrat manjšimi vzorci in v specifičnih okoliščinah.
Ustavnemu sodišču – ne samo našemu, neštetim po Evropi – je zadostovalo za presojo največje otrokove koristi le nekaj študij, ki po kvantiteti in kvaliteti za nekaj razredov zaostajajo za tistimi, ki jih imamo sicer za verodostojne. To navajam v ilustracijo rušilne moči negativne svobode, saj do vprašanja o koristi otroka sploh ne bi smeli priti, presoja bi se morala ustaviti že na prvem koraku testa za presojo diskriminacije.

Moralo se je zgoditi …
“Kar se je zgodilo, se je verjetno, kot radi rečemo, “moralo zgoditi.” Zgodovina nas uči, da se v nekaterih obdobjih sprostijo take sile, da se jim skoraj ni mogoče upreti,” opozarja Svetlič. Projekt “napredka” na področju človekovih pravic je ena izmed njih. Če se vzpostavi zahteva, da naj se celo znanstvena spoznanja prilagajajo moralnim vrednotam – kar je dobesedno miselnost srednjega veka, zavezujoča pred dobo heliocentrizma – potlej pravni instituti (glede zakonske zveze, posvojitve itd.) niso imeli veliko možnosti.

Svetlič je prepričan, da so v tem trenutku človekove pravice ogrožene. Niso ogrožene (le) od zunaj, v obliki razrasta raznih neofašizmov in nacizmov, pač pa tudi od znotraj. Preko tihega, toda nevarnega predrugačenja njihove liberalne narave v konzervativno tradicijo razlikovanja med družbenimi skupinami.

Andrej Žitnik