V 21. stoletju sramotne komunistične obsodbe še vedno veljajo!

Foto: STA

Desetega decembra 2019 je minilo 70 let od sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic. Ob tej priložnosti je skupina intelektualcev vložila na vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti za spremembo obsodilne kazenske sodbe. Gre za primere treh duhovnikov, ki so bili obsojeni kot sovražniki ljudstva.

Hkrati se je na spletu pojavila peticija, ki jo podpisujejo tako duhovniki kot laiki in se zavzema za rehabilitacijo iz ideoloških razlogov obsojenih duhovnikov. Za zdaj še ni bilo množičnega odziva nanjo, k podpisu pa spodbuja tudi ljubljanski nadškof in predsednik SŠK Stanislav Zore.

Poziv ljubljanskemu nadškofu
Pobudo za zakonitost je že pred meseci napovedal sociolog dr. Janez Jerovšek v intervjuju za Demokracijo: “Knjiga Griesser Pečarjeve Cerkev na zatožni klopi me je zelo pretresla. Obravnava 840 duhovnikov, ki so bili v času terorja obsojeni na pet, deset ali več let zapora ali celo na smrtno kazen. In ne samo obsojeni, temveč nekateri nečloveško mučeni. Skrajni primer je mladi duhovnik Jožko Kragelj, ki je svoje mučeništvo opisal v knjigi Moja celica. Povedal je, da je bil zaprt dve leti v samici in ni bil v tem času ne obrit, ne ostrižen, z dolgimi nohti, brez možnosti, da bi užil sveži zrak. Obsojen je bil na smrt, nato so mu znižali kazen na dvajset let, nato na petnajst, odsedel pa jih je sedem. Kako je takratna Ozna mučila zapornike, je razvidno tudi iz tega, da so ga šele osem mesecev po smrtni obsodbi obvestili, da mu je kazen znižana. Do takrat je pa vsak dan čakal, da ga bodo odpeljali na morišče.”

Glavna pobudnika pobude za zakonitost sta profesorja Janez Jerovšek in Janez Juhant, saj so mnogi obsojeni duhovniki ostali nerehabilitirani.

Dr. Jerovšek je med drugim potrdil, da je na ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta naslovil pismo in ga pozval, naj Katoliška cerkev zahteva rehabilitacijo vseh duhovnikov, ki so bili obsojeni na montiranih sodnih procesih v prejšnjem, totalitarnem režimu. Na vprašanje, ali mu je nadškof odgovoril, je Jerovšek odgovoril: “Nadškof Zore mi je odgovoril in na koncu pisma zapisal. Vsekakor se bomo o možnostih za začetek postopka, ki ga predlagate, še pogovorili.‘ To je vljuden in celo obetaven zaključek. Celotno pismo pa ne zveni v tem smislu. Dejstvo je, da nadškof doslej ni ničesar storil. Obsojeni duhovniki so formalno še vedno obsojeni in grdo popacani. V času, ko je bila Cerkev najbolj preganjana, so se omenjeni duhovniki zanjo žrtvovali z mučenjem, zastraševanjem in dolgoletnimi zapornimi kaznimi, Cerkev pa ni zmogla zahtevati, da se njihove kazni na novo preizkusijo, saj so bile izrečene v montiranih in krivičnih postopkih. Slišim, da celo duhovniki pripravljajo posebno peticijo, s katero se bodo obrnili na vodstvo Cerkve, naj nekaj stori v tej smeri.”

Zgodovinarka Tamara Griesser Pečar je v knjigi Cerkev na zatožni klopi opisala številne srhljive primere komunističnega preganjanja duhovnikov.

Pismo generalnemu tožilcu
Jerovšek se je skupaj z zaslužnim profesorjem dr. Janezom Juhantom, ki vodi društvo Združeni ob Lipi sprave, 11. decembra 2019 z javnim pismom obrnil na generalnega državnega tožilca Draga Šketo, v katerem je izrazil interes za varstvo zakonitosti v primeru treh duhovnikov. Pri tem se je Jerovšek naslonil na podatke iz knjige zgodovinarke Tamare Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi. Iz omenjene knjige je namreč razvidno, da je bilo takoj po drugi svetovni vojni sodno procesiranih in obsojenih kar 840 duhovnikov. Tem nikoli ni bilo priznano, da se jim je zgodila krivica, prav tako niso doživeli nobene sodne rehabilitacije. “V sodnih procesih so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni pa tudi na smrt z ustrelitvijo,” je zapisano v pismu. Kot navajata Jerovšek in Juhant s sopodpisniki, so slovenska sodišča 3.500 sodb iz povojnega obdobja razveljavila. “To je bil čas, ko je bil v veljavi leninistični model enotnosti oblasti in ko po tem modelu sodstvo ni bila samostojna in neodvisna veja oblasti. Vse veje oblasti so bile podrejene edinemu političnemu subjektu, ki se je razglasil za vodilnega in je to vodilno vlogo izvajal preko ustanov za indoktrinacijo in popoln nadzor, predvsem prek Ozne. Zato so bile sodbe, ki so jih v tistem času izrekala sodišča, v bistvu politične sodbe,” je še zapisano v pobudi. Komisija Vlade republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic je do 31. 12. 1917 priznala pravice žrtev krivic 32.246 osebam, med katerimi je status nekdanjih političnih zapornikov priznala 20.614 osebam.

Sodbe še vedno veljavne
Kot opozarjata avtorja pisma, med osebami, ki so bile rehabilitirane, ni duhovnikov. “Znan nam je samo en primer, ko je vrhovni državni tožilec Franc Mazi za obtoženega in že sojenega, znanega jezikoslovca, akademika, univerzitetnega profesorja in dachauskega zapornika Jakoba Šolarja in za njegovega kolega, tudi univerzitetnega profesorja Janeza Fabijana, vložil zahtevek za varstvo zakonitosti, ker očitana dejanja niso pomenila kaznivega dejanja po predpisih, ki jih je sodišče v času sojenja uporabljalo. Vrhovno sodišče je 5. 4. 2001 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbi razveljavilo. Drugih takih primerov ne poznamo,” sta zapisala.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je naposled vendarle spodbudil k podpisu spletne peticije v podporo rehabilizacije obsojenih duhovnikov.

Ker so slovenska sodišča in vladna komisija za izvajanje zakona o popravi krivic v veliki meri zadostila krivicam, storjenim takoj po vojni, izstopa skupina duhovnikov, ki so bili krivično obsojeni in doslej niso bili deležni nobenega pravnega in moralnega zadoščenja. Njihove sodbe so še vedno veljavne ter njihova imena oskrunjena in osramočena. Razlog za takšno stanje je v tem, da omenjenim duhovnikom takoj po izrečnih kaznih pritožba v nobenem primeru ni uspela, ker so nadrejena sodišča vse pritožbe zavrnila. Kasneje v ugodnejših pogojih pa kot duhovniki niso imeli otrok ali sorodnikov, ki bi bili pripravljeni vlagati zahteve za varstvo zakonitosti. Poleg tega je večina teh duhovnikov že pomrla, opozarjajo podpisniki. “Omenjeni duhovniki so ostali sami, osramočeni, nezaščiteni, brez kakršne koli opore,” so zapisali.

V zgodovini se nobene hude krivice ali dogodki ne pozabijo
Ker pa se v zgodovini nobene hude krivice ali dogodki ne pozabijo – tudi če se za desetletja zamolčijo ali skrivajo – se po določenem časovnem obdobje ali v intervalih pokličejo v javno zavest in postanejo aktualni, ker jih je treba razrešiti in vključiti v zgodovino. Nobena nacija ne more živeti z zgodovino, obremenjeno s takimi madeži, so zapisali podpisniki, ki generalnega državnega tožilca pozivajo k razumu, saj potrebujejo njegovo pomoč. “Zato se s temi pobudami obračamo na vas in pričakujemo vaše razumevanje in vaš pozitivni odgovor. Pobudo podpirajo tudi številni duhovniki, ki so s podpisom izrazili solidarnost s svojimi stanovskimi kolegi,” so še zapisali in s tem opozorili na spletno peticijo.

Komunistična sodišča so delovala po sistemu „kadija tuži, kadija sudi“.

Primer Franca Cerkovnika
Leta 1903 v Šentrupertu rojeni Franc Cerkovnik je bil ob koncu vojne župnik v Šentjerneju. Novomeška Ozna ga je v samostanu Pleterje aretirala in ga avgusta 1945 obtožila, da je bil eden glavnih organizatorjev “bele garde”. Ozna je tako vodila tudi kazensko preiskavo. Da je dosegla priznanje domnevne krivde, je uporabila različna represivna sredstva, med njimi samico, temnico, nočna zasliševanja, lakoto, katastrofalne higienske razmere itd. Tožilstvo je dobilo vpogled v gradivo, šele ko je Ozna končala preiskavo in poslala na tožilstvo predlog o postavitvi pred obtožbo. Pred tem je izvedla selekcijo gradiva in izločila vse, kar bi lahko razbremenilo obtoženca, po potrebi pa je tudi podtaknila ponarejeno gradivo. Cerkovniku so sodili na Okrožnem sodišču v Ljubljani na skupinskem procesu, t. i.božičnem procesu, od 19. do 23. 12. 1945 (Ko 526/45), na katerem so sodili 34 osebam, ki niso imele nič skupnega, večinoma pa je šlo za predstavnike ilegalnih skupin, ki so se bojevale proti okupatorju mimo komunistične OF. “Očitno je šlo za kolektivno krivdo in ne za subjektivno krivdo posameznikov,” so zapisali pobudniki. Šlo pa je za nadaljevanje podobne prakse kot pri kočevskem procesu, saj so javno sodili vidnejšim predstavnikom, druge pa so zunajsodno pobili. Očitno so se glede tega, kdo naj bo obtoženec, že prej posvetovali Jernej Stante, Mitja Ribičič in Vladimir Svetina. Za pripravo božičnega procesa je bil zadolžen prav Ribičič. Sojenje je potekalo pod predsedstvom sodnika Jožeta Baričeviča. Zagovornik po službeni dolžnosti je bil dr. Vladimir Ravnihar, ki je zastopal še tri obtožence, med njimi še dva duhovnika (Henrika Goričana in Alfonza Klemenčiča). Dve osebi sta bili oproščeni, pet jih je bilo obsojenih na smrt z obešenjem, enajst na smrt z ustrelitvijo, trije na odvzem prostosti za 20 let s prisilnim delom, eden na 18 let, šest na 15 let, dva na 12 let in eden za 10 let.

Oficir Ozne Mitja Ribičič je bil po končani drugi svetovni vojni pobudnik številnih montiranih sodnih procesov, prek katerih so sodno likvidirali najvidnejše „razredne sovražnike“.

Šest smrtnih obsodb je bilo izvršenih, pet tistih, ki so bili obsojeni na smrt z obešenjem. Od 12, ki so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo, je bil justificiran samo duhovnik Franc Cerkovnik. Komunistična oblast mu je očitala izmišljene zločine, češ da je bil za časa okupacije idejni pobudnik, propagator in organizator t. i. bele garde in da je skupaj z okupatorjem deloval proti osvobodilnemu gibanju, češ da je to delal s lažnivo propagando, s tem da je silil ljudi v “belo gardo” in pozneje v domobransko vojsko, da je sodeloval pri tajni obveščevalni službi in pri vohunski mreži, ki je imela namen izdajati pripadnike osvobodilnega gibanja, da je ovajal pri okupatorjevi policiji in odrejal množične pokole aktivistov Osvobodilne fronte pod krinko “črne roke”.

Krivične obsodbe
Poleg Franca Cerkovnika so podpisniki (poleg Juhanta in Jerovška še dr. Tamara Griesser Pečar) vložili pobudo za rehabilitacijo dveh duhovnikov, to je Jožeta Ovna in Franca Kimovca, kar je dejansko najboljši dokaz, kako je delovalo komunistično sodstvo. “Vzrok, da so komunistične oblasti bile tako zelo proti Cerkovniku, ki mu je pravzaprav komaj kaj očitati, nastopilo je tudi zelo malo prič, je bil predvsem, ker je prav iz njegove župnije šlo veliko moških v domobrance – v obrazložitvi obtožbe je navedeno, da jih je bilo 1000. Že pred koncem vojne so komunisti o tem govorili, zato se je Cerkovnik umaknil v pleterski samostan,” je zapisano v pobudi. Obsodba tako navaja, da je Cerkovnik sodeloval pri množičnih racijah leta 1942, izposloval pa je dopust za tiste, ki so hoteli v “bega”, zato da je iz obtoženčeve fare šlo toliko ljudi k domobrancem. To je seveda nesmiselno, saj racije leta 1942 z domobranci niso imele nič skupnega. Domobranci so bili ustanovljeni šele po italijanski kapitulaciji, navajajo pobudniki varstva zakonitosti. Ob tem opozarjajo, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je Cerkovnik zapustil svojo župnijo 8. 7. 1942 in se prek Novega mesta umaknil v Ljubljano, v času odsotnosti pa ni mogel sodelovati pri množičnih racijah. Tudi ni mogel organizirati “bele garde”, kot sodišče dosledno trdi, ker se je vaška straža tam organizirala šele avgusta.

Sodišče tako sploh ni upoštevalo Cerkovnikovega zagovora glede njegovih zvez z Italijani. Dejstvo je, da ni bilo nobenih konkretnih dokazov o Cerkovnikovi krivdi, a pri tem komunistični “kadije” (sodniki in tožilci hkrati) niso hoteli upoštevati niti tega, da je Cerkovnik rešil ljudi, ki jih je aretiral okupator in jih nato izpustil na intervencijo župnika. To, da je okupatorska oblast izpustila ujetnike, je komunistična oblast uporabila kot dokaz, da so Italijani Cerkovniku zaupali.

Sedaj je na potezi generalni državni tožilec Drago Šketa. Bo ravnal v duhu pravičnosti in pomagal do pravice?
popravljeno

Ustreljen pri 43 letih
Tudi druge točke obsodbe Cerkovnika so bile na majavih nogah. Med drugim obsodba, da je bil član izdajalske družbe svojega okoliša, da je bil član vohunske mreže z nalogo ovajati pripadnike OF in da je na sestankih udeležencev “črne roke” v Prosvetnem domu v Novem mestu skupaj z drugimi določal, katere ljudi naj Jože Rorman s svojimi pajdaši v imenu “črne roke” usmrti. Kriv naj bi bil tudi umora Alojza Čekute, vendar konkretnih dokazov niso predložili. Niti ena točka obtožnice oz. sodbe ni bila ustrezno utemeljena, pač pa je sodišče na vsak način iskalo vse mogoče načine, da bi Cerkovnika obsodilo na smrt. Pomagale niso niti priče, ki jih je Cerkovnik predlagal, da bi ga razbremenile krivde, saj jih sodišče ni upoštevalo.

Za Franca Cerkovnika so se zavzeli občani župnije Šentjernej. V originalnem aktu sodnega zapisa so ohranjeni podpisi enaindvajset vasi, večinoma so navedene celotne družine. Tudi to ni pomagalo. Prošnja za pomilostitev je bila zavrnjena, sodbo je potrdilo tudi vrhovno sodišče. Smrtna obsodba se je izvršila na Strelišču v Ljubljani, 20. marca 1946, ob 16.20 – streli iz pušk so za vedno končali življenjsko pot 43-letnega duhovnika. Uradno ni bil nikoli pomiloščen.

Seveda to še zdaleč ni bil edini primer krivične obsodbe, s katero je komunistična oblast hotela zlomiti Cerkev in izbrisati krščanstvo. Zato je mogoče pričakovati, da bo v prihodnje vloženih še več pobud za varstvo zakonitosti pri sodbah, ki so jih izrekla komunistična sodišča.

Gašper Blažič