Teolog in predsednik društva Združeni ob lipi sprave Janez Juhant je v javnem pismu opozoril, da vsaj iz poročila novinarja Iva Žajdele v zadnji Družini o posvetu ‘Človekove pravice in temeljne svoboščine za vse čase!’, ki ga je ob Dnevu človekovih pravic organiziral Študijski center za narodno spravo z drugimi soorganizatorji, ni razvidno, ali je kdo od predavateljev simpozija omenil, da so po pričevanju očividcev na škofjeloškem gradu v kleteh še vedno zasuti pomorjeni jetniki tamkajšnjega komunističnega taborišča.
“Ob krutih dejstvih kršenja človekovih pravic, kot so pomor in izgon nemško govorečih prebivalcev iz škofjeloških hribov, o čemer je govorila gospa Marija Gasser, izstopajo krutosti v gradu in okrog njega. Še danes pa očitno ni volje za razjasnitev usode zasutih v kleteh loškega gradu, prav tako ne pomorjenih in zasutih nedolžnih otrok hrvaških voditeljev nad Pevnim, zažganih zapornikih v stavbi ob cerkvi v Crngrobu ter drugih umorjenih zaradi povojnega revolucionarnega nasilja ter sploh celotnega od revolucionarjev načrtovanega in izvedenega genocida nad slovenskim narodom,” je ta še neraziskani in namerno zamolčani del zgodovine osvetlil Juhant.
Po njegovem mnenju je škofjeloške pomore vsaj delno že razkrila in potrdila Komisija občine Škofja Loka, a so v marsičem iz nerazumljivih razlogov ob delovanju posameznikov ali celo državnih uradnikov znova prikriti ali odstranjeni iz javne pozornosti. “S tem se odkrivanje resnice ter dokumentiranje zločina v marsičem odmika ali zapira javnosti, a organi, ki bi morali po svoji dolžnosti zadeve po zakoniti poti pripeljati do končnega rezultata, nedejavno stoje križem rok. Kdaj se bomo torej dostojno približali resnici povojnih pomorov ter vzpostavili stanje temeljne in zakonske pravičnosti, ki so jo po Ustavi dolžne izvajati državne ustanove?”
“Zato moramo na to stalno opozarjati”
Juhant opozarja, da so k temu po zakonu zavezani vsi državni organi: predsednik, državni zbor, vlada, vsa sodišča, uradništvo. “To je dolžnost varuhinje človekovih pravic, ki je bila navzoča na posvetu,” meni predsednik združenja za spravo in dodaja, da na to vseskozi opozarjajo v civilni družbi. Dodaja, da so poleg društev, ki se v statutih zavzemajo za reševanje teh zadev, odgovorni tudi organizatorji omenjenega posveta, pa Amnesty International, Mirovno gibanje itd.
Dostojanstvo za vse pomorjene
Juhant še omeni, da so verske skupnosti kot varuhinje človekovega dostojanstva in uveljavljanja njegove svobode prav tako odgovorne za uveljavljanje tega procesa za rehabilitacijo in pokop žrtev ter ureditev spravnega procesa, ki so ga dolžni izpeljati državni organi. Zato prosi in poziva voditelje Katoliške cerkve, Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v RS, Islamske skupnosti v RS in ostale verske skupnosti, da tudi v teh zadevah delujejo skladno z načeli človekovih pravic. “Posebej v Katoliški cerkvi smo dolžni za svoje rojake, ki so zaradi katoliške vere trpeli nasilje in bili pomorjeni, storiti vse za uveljavitev njihovega dostojanstva. Zato prosim in pozivam škofe, da skupaj s pristojnimi poiščemo načelne in tehnične rešitve za ustrezen izkop in pokop vseh žrtev medvojnih in povojnih pobojev v skupni grob bodisi na Teharjah ali na Žalah v Ljubljani. Pozivam državne ustanove, da pripravijo ustrezne pogoje, da bo to čim prej uresničljivo.”
Ob tem Juhant poziva, naj se preneha stihija, ki se je ob prekopu iz Hude jame v marsičem izkazala za diletantsko in je izpadla kot nepripravljenost delovati po načelih človekovih pravic, da bi se končala revolucija, da bi rehabilitirali žrtve ter opravili narodno spravo ter prihodnje rodove dokončno razbremenili strahot bratomornega zločina. “Šele potem lahko sledi spomenik kot znamenje ustavno in zakonsko uveljavljene narodne sprave in obsodbe vseh medvojnih in povojnih zločinov,” zaključi predsednik društva Združenje ob lipi sprave.
“France Bučar je sicer izjavil, da naj bi bili medvojni zločini nad civilnim prebivalstvom kazenskopravno bolj vprašljivi kot načrtni povojni poboji. Kakor da ni šlo v obeh primerih za načrtovana in množična teroristična dejanja nad neoboroženimi ljudmi! Je to le sprenevedanje sodelavca v povojnem nasilju, kar pojasnjuje tudi odgovornost prvega predsednika Državnega zbora za to, da demokratični zbor ni obsodil zločinov totalitarnega režima. Kot v zadnji Novi slovenski zavezi piše Ivan Oman, so pri Bučarju očitne povezave s UDBO, čeprav bi jih ta rad obšel. Ali ni čas, da se izmotamo iz teh prijemov ter osvobodimo žrtve in nas vse njenih bremen? Zato kličemo k prisebnosti in odgovornosti!”
Miha Pirih