V spomin na “pozabljenega” škofa Vovka

Foto: J. F.

Mineva 64 let od zažiga škofa Antona Vovka, ki je slovenski javnosti še vedno premalo poznan. V čem je spornost te osebnosti, so se vprašali govorniki ob obletnici tragičnega dogodka, ki je škofa Vovka za vedno zaznamoval. Poudarili so, da se razlog skriva v Vovkovi nespornosti, “da se mu ne more očitati nobenega madeža ali izdaje”.

Tik po obletnici zažiga škofa Antona Vovka (20. januarja 1952) sta Založba Družina in Založba Novi svet predstavili knjigi V spomin in opomin in Dokler Bog hoče, ob tem pa so obiskovalci izvedeli, kako poteka postopek za Vovkovo beatifikacijo.

“V njegovih zapisih ne boste našli jamranja, ampak samozavestno, pokončno in odločno držo. Z veseljem je bil duhovnik in veren človek. Lahko nam je zgled,” so se soglasno strinjali govorniki in dodali: “Kljub preizkušnjam in pritisku sistema je vedno ostal zvest in trden. Dediči avandgarde pa ob njegovem imenu vedno padejo. Je žrtev svojega lastnega uspeha.”
Foto: J. F.

Foto: J. F.

V spomin in opomin
Knjiga V spomin in opomin je prvič izšla leta 2003 in že takrat – kljub ignoracni večine medijev – požela veliko zanimanja katoliškega sveta, čemur so sledili tudi štirje ponatisi. »Knjiga je izšla potem, ko smo v zapuščini škofa Antona Vovka v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani našli njegove osebne zapiske iz obdobja 1945–1953, o katerih niti njegovi tedaj še trije živeči tajniki niso vedeli nič. Zapiski, ki smo jih razdelili v tri dele, govorijo o preganjanju Cerkve po drugi svetovni vojni,« je o knjigi in škofu Vovku spregovoril Blaž Otrin ter dodal: “Najbolj so pretresljivi zapiski z zaslišanj, na katerih je UDV brutalno izsiljevala škofa, vendar se ta ni uklonil. Kazen za to je bil zapor, veliko pozornosti pa je že bil deležen opis zažiga v Novem mestu leta 1952.”

Foto: J. F.

Foto: J. F.

Dokler Bog hoče
V novi knjigi Dokler Bog hoče je zbranih sto misli škofa Vovka, ki jih je izbral Anton Slabe, ki je spregovoril tudi o škofovi osebnosti: “Bil je trden, s čimer je navdihoval privržence in prestrašil nasprotnike.”

V prvem delu knjige je predstavil osebno zgodbo škofa, iz katere je čutiti njegovo predanost Cerkvi. Drugi del knjige je vzet iz njegovega pastoralnega dela: pridige, okrožnice in spodbudna pisma vernikom. Iz njih veje veselje do njegovega dela, čeprav je čutil tudi njegovo breme in se zavedal odpovedi ter žrtev duhovnikov, iz katerih pa je izhajala njegova trdnost in moč. Tretji sklop knjige vsebuje pogovore z oblastjo, z ministri za notranje zadeve in zasliševanja na Udbi, pri čemer je znal biti tudi duhovit. Četrti del knjige Dokler Bog hoče pa prinaša misli iz Vovkovih pridig. Vseskozi je zaupal v Boga in je bil ponosen Slovenec in duhovnik.

Škof Vovk je Božji služabnik
“Najprej je potrebno prepričanje, da med verniki obstaja prepričanje za začetek postopka, kar ni bilo vprašljivo niti med tujimi škofi,” je pojasnil Blaž Jezeršek in dodal, da so bile s tem povezane “prve javne pobude po osamosvojitvi Slovenije”. Takrat je duhovniški svet ljubljanske nadškofije na seji 9. oktobra 1996 soglasno predlagal začetek postopka. Nato je kongregacija 23. januarja 1999 izdala soglasje, da se postopek lahko začne, nadškof Franc Rode pa je 13. maja 1999 izdal odlok o začetku postopka za beatifikacijo in za postulatorja imenoval Ivana Merlaka, ki je škofa kot škofijski tajnik osebno poznal.

Anton Vovk je s tem dobil naziv “božji služabnik”. Istega leta je nadškof Rode imenoval še člane cerkvenega sodišča za ta postopek. Ti so zasliševali priče in pripravili zapisnik o pričevanjih. Sklep pričevanj je bil leta 2007, ko je dokumentacija romala v Rim h kongregaciji. Najprej je njeno vodstvo zahtevalo več pričevanj laikov, vendar so pri tem pozneje popustili. Zdaj se pripravlja pozicija o krepostih božjega služabnika.

Kdaj se bo postopek zaključil, je po besedah Jezerška nemogoče določiti, saj lahko proces traja tudi nekaj desetletij. Si pa vsi želijo, da bi bil postopek čim prej zaključen in da bo škof Vovk končno dobil zasluženo priznanje za vsa svoja dobra dela.

J. F.