fbpx

[Video] Analitik Čirič: “Čas je, da zgradimo kulturo sodelovanja!”

Foto: Nova24TV

Spoštovane sodržavljanke, spoštovani sodržavljani! Pandemija se bo končala. Toda ali lahko končamo tudi te brezkompromisne spopade? Ali pa jih vsaj zmanjšamo na neko znosno raven? Če bomo vsi tisti, ki nas to nervira, še naprej stali ob strani, bo naša prihodnost zelo podobna igranju lota. Verjetnost uspeha je namreč zelo podobna. Čas je, da se aktiviramo. Čas je, da damo stare zamere na stran in se povežemo. Čas je, da zgradimo kulturo sodelovanja. Za gospodarsko in tudi drugače uspešno ter povezano Slovenijo – tako je v oddaji komentar pozval analitik Miloš Čirič.

“Leta in leta so se vse kulture na svetu trudile povezati komuniciranje in odločanje z odgovornostjo, saj so ugotovile, da je od tega odvisen razvoj civilizacije. Bolj kot se je ta razvijala, bolj jasno je postajalo, kaj so pravice in kaj obveznosti posameznika. Kultura namreč pomeni dovoljenje za določeno obnašanje. In seveda tudi prepoved nezaželenega obnašanja,” je pričel s svojim komentarjem Miloš Čirič, analitik in lobist. Nato je prišel internet in z njim družbeni mediji, je nadaljeval: prišel je Facebook, prišel je Twitter, z njimi pa divji Zahod, prostor brez civilizacijskih norm. Prišel je čas kraljevanja zamaskiranih anonimnežev, posameznikov in hord brez skrupul, ki izkoriščajo brezzakonje. Lažejo, prikrajajo, podtikajo, organizirajo linče, plasirajo lažne novice. Vse zato, ker vedo, da je ugotavljanje identitete na družbenih medijih kompliciran postopek.

Čirič je pojasnil, da jim gredo pri njihovih rabotah  na roko tudi algoritmi, ki jih uveljavljajo družbeni mediji, ki povezujejo sorodne duše. S tem jih, zaradi načela konsenza, še bolj utrjujejo v njihovih pogledih – saj vendar vsi tako mislijo. Ni čudno torej, da imajo vse zahodne demokracije s tem iste probleme, je ugotovil. “Najbrž so ravno dezinformacije, ki jih ojačuje informacijska tehnologija, tisto, kar je v tem trenutku najbolj strašna stvar in največja grožnja demokraciji,” je izpostavil in pojasnil, da je tehnologija namreč tem ljudem omogočila vplivanje na posameznike in tudi na celotne skupine, da lahko spodbujajo aktivnosti s strašnimi posledicami.

“Dezinformacije sicer niso nič novega. Že v preteklosti smo poznali propagando, npr. Adolfa Hitlerja in ostalih, ki so z njimi povzročili smrt milijonov ljudi. Toda to je bilo nekoč omogočeno samo določenim ljudem, ki so imeli veščine, predvsem pa vzvode v političnih strankah, medijih ter državi. Danes pa imamo vsi sposobnost učinkovitega širjenja dezinformacij. Pojav družbenih medijev je to možnost dobesedno demokratiziral. Zelo malo je preverjanja  in uravnoteževanja informacij. In mi, kot potrošniki informacij, preprosto še nismo dovolj dobri, dovolj zreli, dovolj razsodni, da bi znali kritično presojati informacije. Vprašanje je tudi, če kdaj bomo. Tudi zato se vse bolj razrašča ekstremizem.

Čirič je primerjal, da je do neke mere to podobno temu, kar vidimo v parlamentu. Tudi tam so si namreč poslanci izborili odpustek za svoje besede. Kar bi bilo ok, če bi bila njihova kultura na dovolj visokem nivoju. Tako pa je tudi tam kot na divjem Zahodu oziroma kot na družbenih medijih. Tudi oni uporabljajo način komuniciranja, ki ga lastnim otrokom ne bi dovolili. A s tem nam nezavedno pošiljajo tudi sliko resničnega sebe. “Najbolj smešno pri tem je to, da večina pravzaprav ve, da bi to morali spremeniti. A kot je rekel Voltaire: Skupno znanje še ni skupna praksa. In vse to ima za posledico vse večjo pasivizacijo tistega dela prebivalstva, ki si ne želi zastrupljati svojega vsakdana s spremljanjem tega početja politike,” je modro dejal analitik. Pojasnil je, da ti ljudje, o katerih govori, sledijo svojim parcialnim interesom in ne želijo videti celotne slike. V bistvu jo celo ignorirajo. “Ko nam govorijo o svojih ciljih, o tem, kaj si želijo predstavljati, v resnici govorijo o temu, kar si želijo biti. A to, kako komunicirajo in kaj počno, ter še bolj to, kakšne so posledice tega, se v večini primerov ne sklada z njihovo pripovedjo,” je izpostavil.

Leta 1957 je bil takratni podpredsednik ZDA Richard Nixon na obisku v afriški državi Gani na praznovanju njihove neodvisnosti. Po koncu ceremonije se je sprehajal med ljudmi in naletel na človeka, s katerim je želel pričeti pogovor. Dejal mu je: “In kako se počutite sedaj, ko ste svobodni?” Človek ga je pogledal in mu odgovoril s prepoznavnim ameriškim naglasom: “Gospod, ne bi vedel, sem iz Alabame.” Dejstvo je, da ko so leta 1957 pripovedovali zgodbe o enakosti in drugih idealih, na kateri naj bi bazirala ZDA, za velik del populacije to ni bila realnost. Zgodba o Ameriki se ni skladala z realnostjo na terenu, še posebej ne na področjih, kot je Alabama. Podobno je z govorjenjem o razvoju, ki nam ga servirajo nekateri pri nas. “Politika, ki se v tako solidarni in egalitarni družbi, kot je slovenska, osredotoča na prerazporejanje sredstev, v realnosti ne vodi razvojno politiko, ampak, mogoče celo z dobrimi nameni, tlakuje pot v pekel. Ko se boste odločali, komu dati svoj glas, razmislite o razlikah med pripovedmi in realnostjo. Razmislite o temu, komu bi zaupali svojo denarnico. Kajti ravno o tem se bo odločalo na volitvah. Ali bomo imeli v denarnicah več ali manj denarja v prihodnosti,” je še opozoril Čirič.

“Ko vas torej zadenejo nepričakovane in neobičajne težave, morate stopiti iz svojih običajnih rutin,”
je v oddaji Komentar med drugim še povedal Čirič. To so situacije, ko so vloge nejasne. Takrat večina ljudi čaka na usmeritve. Hočejo torej razjasnitev njihovih vlog. Hočejo jasna navodila. Vedeti želijo, kdo je odgovoren za kaj. To ni presenetljivo, saj je to prilagoditev sodobne družbe, kjer so vse stvari normirane in urejene. Kjer je najvarneje, če delaš zgolj to, kar je določeno. A to v hitro spreminjajočih se situacijah enostavno ni mogoče. Če organizacija ni fleksibilna, ko se spremenijo pogoji, bo ultimativno neuspešna, je pojasnil in dodal, da so mu ravno zato všeč ljudje, ki v takšnih situacijah rečejo: “Vem, da to ni moje delo. Toda veste kaj? To je problem! Zato bom prevzel iniciativo in to rešil!” Točno to se je zgodilo tudi v primeru pandemije covida-19 pri nas. Nekateri so na začetku še kar mislili, da to ni nič novega, da je to nekaj takega, kot je gripa. In do nekje so imeli prav. Viruse imamo ves čas in ponavljajo se v pandemijah z zastrašujočo rednostjo. Zato so tudi mislili, da vedo, kako z njimi ravnati.

“Delovanje v takšnem, hitro se spreminjajočem se okolju, kjer so nejasne stvari, pogosto pusti posledice tudi pri ljudeh. Možgani ljubijo predvidljivost. Če nejasne okoliščine trajajo dalj časa, mnogi, sicer odgovorni ljudje, pregorijo. To posebej velja za tiste, ki radi delajo v predvidljivem okolju, na osnovi podatkov, in se ne počutijo dobro, ko morajo odločati na podlagi pomanjkljivih informacij. In ko pregorijo, zbolijo ali napadejo domnevnega krivca za svoje težave. Kar je običajno njihov šef ali pa kakšen vrhovni šef,” je v oddaji Komentar še povedal Čirič – lepo vabljeni k ogledu celotne oddaje, saj analitik pove še mnogo več.

Sara Bertoncelj