“Slovenci imamo veliko domoljubnih pesmi, veliko različnih umetnikov in samo tako naprej! Upam, da bo šlo v to smer, da bomo končno začutili, da smo mi tukaj, samostojna Slovenija, tista Slovenija, za katero smo nekako se borili in sanjali. Mi se niti ne zavedamo, da smo najbolj srečna generacija in namesto, da bi bili ponosni na to in to poudarjali, večkrat nismo,” je dejal Ivan Sivec, ki je letošnji proslavi ob dnevu ustavnosti in novem letu označil za najboljši doslej, saj sta bili, pravi, slovenski.
V tokratni oddaji Beremo je voditelj Metod Berlec gostil slovenskega književnika, publicista in etnologa mag. Ivana Sivca, s katerim sta uvodoma spregovorila o programu ob nedavni proslavi dneva ustavnosti in novoletnem programu na državni televiziji. Sodobni slovenski pisatelj, ki je po podatkih COBISS-a vedno med petimi najbolj branimi, je tudi velik domoljub, zato je omenjena programa z navdušenjem komentiral: “Letošnja proslava je bila končno taka, kot mora bit, domoljubna, taka, da predstavi Slovenijo v vsem svojem bogastvu in kritike, to, da ni bilo tuje glasbe, jaz ne vem, zakaj bi bila tuja glasba na slovenski proslavi.”
Njegove knjige so zasnovane na slovenski zgodovini
Prejemnik reda za zasluge za izjemno obsežen, raznolik in odmeven avtorski opus, ki neguje narodno zavest, je v oddaji dejal, da je vsaka knjiga njegov otrok. Svoje knjige ima zelo rad, sodeč bo branosti pa ob njegovih knjigah uživajo tudi bralci. Kot najbolj brane knjige izpostavi o Karantaniji, o celjskih grofih, v zadnjem času se največ berejo grajske zgodbe, ki slikajo podobo našega življenja, ob tem pa opozori, da zelo malo poznamo slovensko grajsko oziroma meščansko zgodovino in da bralci v njegovih knjigah, ki imajo sicer osrednjo ljubezensko zgodbo, veliko izvedo tudi o slovenski zgodovini in koreninah. Kot še en primer svojih del, na katere je izredno ponosen, omeni tudi knjigo Modra vrtnica, kjer ima glavno vlogo nekoč znana ljubljanska meščanska družina Souvanovi, ki so imeli v lasti Volčji Potok, nad katerim je tudi sam navdušen.
https://www.youtube.com/watch?v=A7lR4i2eLHM
Osebnosti iz njegovih novel so resnične, večkrat žalostne
“Jaz sem v življenju zelo realen, ne potegnem stvari iz prsta. Nemogoče se mi zdi, da bi bil tak pisatelj, da bi si stvari izmislil. Osnova mora biti resnična in vse te zgodbe so zelo resnične,” je odgovoril Sivec na vprašanje, ali so osebe in dogodki iz knjige Ob sončnem zahodu, izdane leta 2020, resnični. V knjigi je sedem novel z naslovi: Graščak, Napovedovalka, Bosanc, Soproga, Tri žene, Zdomec, Nedolžnica, vseh sedem novel pa se dogaja v javni hiši (RTV Slovenija). Sivec je bil nekoč zaposlen na RTV, zato je vsebina še toliko realnejša: “Kot veste, sem bil zaposlen na RTV Slovenija, mislim, da to hišo dobro poznam. Tako radio kot tudi precej televizijo, saj sem živel s temi “zvezdami”. Vedno pohvalim tehniko, saj je ta tista, ki drži vse pokonci in brez nje nekatere zvezde ne bi uspevale, hkrati je nekaj zelo uspešnih napovedovalk in napovedovalcev, ki so zelo sposobni, nekateri pa so samo na račun televizijske slave šli vedno dlje, kot ta moja napovedovalka, ki je na koncu prišla tako visoko, da ni mogla več naprej. Žalostna zgodba, vendar zelo resnična.”
Kot ljubitelj Slovenije in njenega napredka je z izdajo pete knjige Cvetoča Slovenija želel prikazati velik napredek Slovenije v zadnjih tridesetih letih, hkrati pa tudi opozoriti na njen razcvet tudi v slabem pogledu: “Imamo vse možnosti, da se razvijamo pozitivno, jaz kot pisatelj pa lahko prikažem, kaj je narobe.” In medtem ko je podnaslov Cvetoče Slovenije Sedem steza do neba je ena od njegovih knjig tudi Sedem zlomljenih vrtnic, ki je predvsem inspirativna, saj govori o invalidnih osebah, ki so kljub oviram zaživele in ustvarjale v življenju naprej.
Josipa Jurčiča uvršča med najboljše evropske pisatelje
Njegova ljubezen do slovenske zgodovine in slovenske književnosti sta vodili do izdaje knjige Visoški gospod in Ljubezen ob Kolpi. V prvi je osrednja tematika življenje Ivana Tavčarja, v slednji pa ljubezenska zgodba na gradu Kostel. Ob pisanju zgodbe, navdahnjene z Josipom Jurčičem, se je Sivec z voditeljem spominjal tudi dogajanja, ko je šel po stopinjah Desetega brata, prvega slovenskega romana: “Jaz grem vedno na teren, z domačini, z raznimi ljudmi in potem sva z Jernejem Lampretom oblezla vse gradove, mokra sva bila kot cucka, ampak ko se nekaj odločiš, greš do konca. Še nekaj je ohranjenih gradov, pa tudi ljudje znajo veliki povedat,“ je dejal Sivec, ki pove, da je Jurčič zanj eden najboljših evropskih avtorjev. Sivec pri tem poudari, da je prav Jurčičev časnik tisti, ki mu gre zahvala, da so ljudje slišali o Slovencih več, kot bi sicer, “njegov časnik je to zelo poudarjal, kasneje tudi Tavčar in ostali zavedni Slovenci”. Sivec je ob dejstvu, da je Jurčič v svojem času predstavljal politično smer – mladoslovence, ki so bili konkurenca staroslovencem, povedal, da občuduje, da je bila osnova obeh, da si niso metali polen pod noge in da so znali stopiti skupaj za isti namen – slovenstvo. “Pozitivne sile so skupaj usmerjali, danes nam to manjka.”
Ivan Sivec verjame, da bo knjiga v prihodnosti še vedno živela, pove pa tudi, da je tik pred izidom njegovo zadnje delo o Valentinu Staniču, alpinistu, ki je bil še marsikaj drugega, kar ga je tudi navdušilo, da o njem nekaj napiše.
Tanja Brkić