“Slovenska zastava je naš nacionalni simbol in dokler ga imamo takega, kot je, ga moramo ceniti in spoštovati, ne vem, kaj se nekateri grejo, ko izničujejo vse skupaj. Strokovno je potrebno spremeniti in jaz upam, da ko bo vse skupaj dovolj zrelo, da bomo Slovencem lahko podaljšali zgodovinsko bivanje, ne da smo tukaj 100 let, ampak da lahko mirno rečemo, da smo 1000 let in več,” je dejal Zmago Jelinčič, ki je v tokratni oddaji Beremo ob dnevu in mesecu slovenske zastave spregovoril o simboliki slovenskega grba in zastave, za katero je prepričan, da bi lahko v prihodnosti glede na zgodovinska dejstva Slovencev postala edinstvena in unikatna in ne “prisvojena”, kot je to danes.
V tokratni oddaji Beremo je predsednik Slovenske nacionalne stranke Zmago Jelinčič z voditeljem Metodom Berlecem spregovoril o svoji knjigi, ki je izšla leta 2008, z naslovom Slovenska grb in zastava s podnaslovom heraldika in veksilologija. Gre za izjemno obsežno delo, ki je tudi edino slovensko delo shranjeno v Vatikanski knjižnici po letu 1945. Jelinčič se v prostem času med drugim ukvarja tudi z raziskovanjem grbov in zastav, ker pa ga je zgodovina slovenskega grba in zastave še posebej zanimala, je zgodovino slovenskih simbolov raziskal do potankosti. Zmago Jelinčič Plemeniti je tudi eden redkih Slovencev, ki se ponašajo s plemiškim naslovom, svojo modro kri v knjigi med drugim potrjuje tudi z listino cesarice Marije Terezije, s katero je ta leta 1756 njegovi rodbini podelila dedni plemiški naslov.
Simbol slovenskega gibanja ni bila lipa, ampak bršljan
“Knjigo sem napisal, ker smo imeli Slovenci zelo neposrečen izbor zastave in grba,” je uvodoma dejal Jelinčič. V prvem delu oddaje je Jelinčič razkril del vsebine knjige, ki ima sicer več kot štiristo strani in vsebuje več kot tristo fotografij, risb, barvnih reprodukcij in slik dokumentov. Vsebuje pregledno, jasno in sistematično predstavitev ved, ki s svojimi ugotovitvami omogoča večjo prepoznavnost naroda na svetovni ravni. Zastava in grb sta namreč simbola, ki predstavljata najvidnejše dele zgodovine in kulture naroda. Jelinčičeva knjiga je razdeljena na dva dela, in sicer je prvi del namenjen grboslovju in grbom in zgodovini le teh, med drugim pa tudi predstavi in predlaga po njegovem mnenju za Slovenijo najbolj primeren grb na podlagi slovenske kulture in zgodovine. Jelinčič se v simboliki dotakne tudi lipovega lista, za katerega pove, da ne gre za slovenski simbol, saj je to srednjeevropsko drevo, in da je bil v času majniške deklaracije simbol Slovenskega gibanja bršljanov list, ki je s svojo značilnostjo, da je zimzelen, nakazoval na “vztrajnost in moč Slovencev”.
Ko je slovenska vlada predsedovala EU, je kot enega izmed svojih simbolov uporabila tudi Karantanskega panterja, kar so mu očitali na levici. Jelinčič je mnenja, da so to “kvazi zgodovinarji, ki to očitajo, ker ne poznajo simbolike niti grbov”. Voditelj omeni, da je njegov predlog zelo podoben današnji ukrajinski zastavi, na kar Jelinčič pove, da ima tudi nekaj skandinavskih držav te barve in da je ta oblika “edinstvena na svetu”, pri čemer je dodal, da je predlog poslal tudi na Ameriško veksilološko zvezo, kjer so mu potrdili, da je ta zastava “edinstvena na svetu in da jo Slovenija lahko mirno uporabi”. Za našo “rusko” trobojnico pojasni, da so tri barve v svoje zastave vključili vsi slovanski narodi, po tem, ko so se s svojimi barvami združili vsi germanski narodi.
Slovenski komunisti so bili tiho, zato je Istra danes hrvaška
V drugem delu se z voditeljem dotakneta tudi tematike o Slovenski meji s Hrvaško, o kateri je Jelinčič prav tako napisal nekaj knjig in svoje mnenje zelo dodelano izrazil na podlagi pridobljenega znanja in dejstev. V svojih knjigah je večkrat izrazil kritike do slovenskega partijskega voditelja Edvarda Kardelja, za katerega pravi da je “najbolj temna osebnost pretekle Slovenske zgodovine”, saj naj bi bil po njegovih besedah zelo “proti Sloveniji, velik Jugoslovenar, največja zloba”. Nasprotno trdi za Borisa Kidriča za katerega pravi, da ga je težnja po odcepitvi Slovenije stala glave.
Jelinčič glede Istre “slovenskim komunistom” očita, da so bili tiho, saj so se takrat razburili vsi ostali, razen njih, ki so verjeli v to, “da ni mej, bratstvo in edinstvo, vse je od nas vseh, Hrvati so dobro vedeli, da nič ni od nas vseh ampak je vse naše in zato so tudi zdaj vzeli celotno Jadransko morje, ki nikoli ni bilo njihovo ampak Jugoslovansko”, zatrjuje Jelinčič, ki v nadaljevanju obrazloži delitve ozemlja v času Jugoslavije in je oster do današnjih zgodovinarjev na Univerzah, ki drugače razlagajo zgodovinska dejstva. O srečanju predsednika vlade Janeza Janše in hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića in glede arbitražnega sporazuma Jelinčič trdi, da bi morala Slovenija izstopiti iz arbitražnega sporazuma, saj naj bi temeljil na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, in po nekaterih napakah, ki “so jih nekateri namerno naredili, ti dobro služijo na račun Hrvatov, Sloveniji pa solijo pamet”, je dejal in dodal, da jim že tako dajemo pol elektrike in je proti grajenju atomske centrale s Hrvati, o kateri se govori.
Tanja Brkić