Pogum, srčnost, razum, ljubezen do domovine in prave odločitve. Pot do osamosvojitve Slovenije je bila dolga in zahtevna, ampak smo zmogli. Akcija v Borovnici ali “NABAVA” je bila v strogi tajnosti skrbno načrtovana in – kar je najbolj pomembno – taktično dovršeno izpeljana. Na 2. dan vojne za Slovenijo se je razmerje sil moči, po zaslugi junakov iz Borovnice, popolnoma spremenilo.
Slovenija je zaradi osamosvojiteljev – junakov, ki so v vojni za Slovenijo tvegali svoje življenje, ohranila samostojnost. “Vsaka odločitev je imela težo. Šlo je za najbolj čisto vojaško akcijo, kar jih je lahko,” je prelomni trenutek v vojni za Slovenijo in zavzetju strateškega skladišča JLA komentiral podpolkovnik Boris Mikuš.
Na spodnji povezavi si lahko ogledate celotno oddajo.
Po 25 letih le odlikovanje države, predsednik tokrat ni zatajil
“Vesel sem, da bo enota odlikovana,” je s ponosom v očeh dejal podpolkovnik Mikuš. Enota si je to zaslužila, saj je s svojim dejanjem spremenila razmerje sil moči ali po besedah Mikuša: “Tudi zaradi tega, ker je rezultat vojnih aktivnosti bil prenesen na našo stran. Bili smo mnogo bolje oboroženi, enote so lahko posedale položaje ter tudi delovale v protioklepnem in protiletalskem smislu.
Hrovatin razlaga, da na vprašanje, ali bodo odlikovanje sprejeli, niso odgovorili z “bomo” ali “ne bomo”, temveč “no, vendar.” Povedal je, da so se kljub temu, da je od dejanja preteklo že veliko časa, vesti razveselili.
Najtežje je bilo čakati …
“Tisti spomin na prvi dan vojne, že na tisti večer prej v času proslave so vedeli, da se bo nekaj zgodilo,” opisuje Hrovatin in dodaja, da so “zjutraj že zvonili telefoni.” Samoiniciativni poziv v prvih urah je po Hrovatinovih besedah odlično operativno deloval. “Zbrali smo se. Potem je bilo pa težko, treba je bilo čakati,” razlaga Hrovatin in pojasnjuje, da je bilo “Povelje v prvih urah, da če že, potem delamo vedno samo v defenzivi, se umikamo, ne opozarjamo nase, se pritajimo. Tako čakanje, obenem pa poslušanje radia o kolonah tankov, je bilo težko.”
Skrbno načrtovano, strogo tajno in taktično dovršeno
Za akcijo v Borovnici so vedeli izključno posamezniki iz poveljstva in poveljnik brigade. Operacija, znana pod kodo “NABAVA”, je potekala v strogi tajnosti. Vse se je odvijalo po načrtu, podatki so se večinoma prenašali preko telefonskih linij, veliko pa je bilo tudi osebnega kontakta in skrivnih sestankov.
Tajnost je izvidniški vod ohranjal s civilnimi kombiji in previdnostjo. Patrulje so bile praktično neprestano na terenu – zgodaj zjutraj, čez dan, pa tudi ponoči. “Ker smo teren poznali, je bilo to za nas bistveno lažje. Nekje drugje, v neznanem okolju, kjer niti ne veš, kako se bo nekdo s ceste odzval, kako bo reagiral, kaj določena kretnja ali gesta potegne za sabo, tam bi bilo verjetno bistveno težje,” je svoje občutke opisal poveljnik izvidniškega voda Hrovatin.
21 junakov še danes vežejo skupni spomini
Pogumnih 21 stike še vedno ohranja; njihov poveljnik pove: “Redko, ampak ja.” Vežejo jih močni spomini. Takrat fantje, danes gospodje so se med seboj poznali še pred tem zgodovinskim trenutkom, tudi danes jih večina še živi v istem kraju – Borovnici ali njeni okolici. “Ljudje se niso prav daleč selili, ostajajo na istem območju. Pridem k zobozdravniku ali v trgovino, pa se vidimo. Ostajamo toliko v stiku, da se vidimo,” je povedal Hrovatin.
Prelomni trenutek je plod poguma in ni bil samoumeven
Povelje je prišlo na 2. dan mobilizacije. “Takrat še nismo vedli, kaj je v ozadju. Navodilo je bilo preverjanje situacije, za nobeno ceno pa ne smemo tvegati življenja nobenega od svojih vojakov. Poskušajte opozoriti, ustaviti in če ne gre, se umaknite. To je bilo prvo. Kaj pa, če gre? Potem pa peljite zadevo naprej,” se spominja Hrovatin in dodaja: “Nihče pravzaprav ni pričakoval, da se bo zadeva odvila tako hitro.”
“Spraševali smo ju, kdo sta. Eden je bil vojak, drugi desetar. Začeli smo počasi. Določene zadeve se vidi, kje so skladišča, hangerji, kje so stražarska mesta, kakšna je pot. Spraševali smo ju ločeno, enega po enega. Oba sta povedala, da imajo 45 psov, ki so jih imeli v skladišču,” je povedal Hrovatin in dodal: “Nato je padla ideja. Vztrajal sem pri tem, da jih raketiramo, nekdo pa me je prepričeval, da se bodo mogoče pa vdali. To smo zaigrali pred njima. In uspelo je, tisti, ki je bil desetar, je dejal: “Ne raketiranja, pustite jih notri, jih bom jaz pripeljal ven. Vsi se bodo vdali.”
“Predaja pa je bila težka. Nismo vedeli, kako bodo reagirali. Ko sem začel poveljevati, naj prvi stopi naprej in položi orožje, je še nekako šlo. Malo so se obotavljali, položili orožje, pa vendar stopili nazaj, se premislili in ga spet pobrali. Takrat začne težka biti,” je Hrovatin podrobno opisal prelomne trenutke v vojni za Slovenijo in nadaljeval: “Pa vendar s prepričevanjem potem položi prvi in se napoti proti Brezovici, položi drugi … Nismo smeli tvegati, da bi šli v skupini, naših fantov je bilo doli premalo, vse skupaj 3 in če množica 35 pride skupaj dol, smo že v bistveno slabšem položaju. Eden po eden v primernem razmaku so se le premaknili v Brezovico. Glavnina iz gozda pa se je pomaknila za njimi dol na zbirno mesto.”
Zgodovino se potvarja, osamosvojitelje omadežuje
“Verjetno posamezniki želijo nekako prenesti zasluge na svoje ime. To so osebne ali politične zadeve, ki niso v doprinos mirni in korektni predstavitvi aktivnosti, ki so se odvijale med vojno,” je prepričan Mikuš, ki dodaja: “To je skrajno nedopustno.”
“Kar se tiče zavesti in dojemanja samega dogodka ali dejanja, ko gledamo za nazaj, je vsak pri sebi lahko miren, ker ve, kaj je naredil, in še danes, po toliko letih, ve, kaj je bilo takrat prav,” je prepričan Hrovatin, ki dodaja, da “nikjer ni bilo zakona – to pa morate narediti, ampak določene stvari se naredi, ker je prav, da se jih naredi.”
Zaključna misel o akciji v Borovnici in o 25. rojstnem dnevu Slovenije
Boris Mikuš: “Trudili smo se narediti vse najboljše, da bi bilo vojne čim prej konec. To je bilo izvajano že v času Manevrske strukture narodne zaščite, če tega ne bi bilo, potem tudi ne bi bilo desetdnevne vojne. Odlično je, da se je tako končalo. Škoda vsake žrtve, to je res. Na področju, kjer sem deloval, pa ni bilo žrtev.”
Rok Hrovatin: “Kjer je volja, tam je pot. In takrat je bila volja in takrat je bila pot. Praktično 25 let pozneje bi bilo pravzaprav za pomisliti, kako vse skupaj obrniti v isto pot, in ne mislim samo na orožje, na oborožitev in vojaške akcije, ker danes to nima več mesta, ampak vsaj kje drugje. Moralo bi se pokazati, tako v svetu kot v Evropi, se strniti in obrniti v isto smer. Če bi jaz takrat imel vod, ki bi vsak tekel v svojo smer, vsak z neko drugo idejo, mi skladišča ne bi videli od znotraj.”
Jure Ferjan