”Oblast je dejala, da gre vse po postopkih. A po teh letih, ko se je v arhivih odkrilo marsikaj, se vidi, da je bilo vse od prve odločitve za aretacijo do kazni, ki smo jo dobili, naročeno in dogovorjeno na političnem nivoju. O tem sta se neposredno pogovarjala Milan Kučan in Veljko Kadiljević,” je dejal Janez Janša, eden ključnih slovenskih osamosvojiteljev in eden od štirih mož procesa proti četverici JBTZ, od katerega danes mineva točno 25 let.
Zadišalo je po slovenski pomladi. Četudi politika ni bila nikoli enotna, je proces proti četverici JBTZ, ki so jo sestavljali Janša, Borštner, Tasić in Zavrl, povezal slovenski narod in ga skupaj usmeril k jasnemu cilju – osamosvojitvi Slovenije. Proces, ki ga je publicist Igor Omerza označil za labodji spev bivšega komuističnega režima, je pomenil prelomnico v zgodovini Slovenije.
-Grožnje jugooficirja: “Tudi če pobijemo vse Slovence, ne bo velike škode za Jugoslavijo”
Želja po samostojnosti in neodvisnosti Slovenije je rasla v srcih pogumnih Slovenk in Slovencev. Začelo se je 31. maja 1988, ko je Služba državne varnosti (SDV) Janeza Janšo aretirala zaradi t. i. “izdaje vojaške tajnosti”, kar je prebudilo speči slovenski narod. Bilo je obdobje, ko smo stopil skupaj in terjali, kar nam pripada. Ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic in začeli so se siloviti protesti v podporo četverici, ki so povzročili korenite premike.
A tako Janša kot Tasić opozarjata, da je bilo vse skupaj zrežirano – eno glavnih vlog pa je imel Milan Kučan. Raziskovalec Igor Omerza je v arhivu našel zapis, da sta se Milan Kučan in Veljko Kadijević pet dni pred sodbo dobila na sestanku, kjer je slednji potrdil, da je potrebno proces voditi v okviru vseh pravil, vse do kazni, ki naj bo na spodnji meji možnega. ”O tem se bova še pogovarjala,” je takrat dejal Kučanu. ”O procesu niso odločali sodniki, ampak Milan Kučan in Veljko Kadiljević,” zagotavlja Janša. Kučan je kasneje to zanikal in državnemu zboru lagal.
Možnosti za pritožbo praktično ni bilo
”Tudi takrat je veljala nekakšna zakonodaja in imeli smo procesni in kazenski zakon, kjer je pisalo, kakšen mora biti postopek in kakšne pravice ima pripornik. Pol ure si imel pravico biti na zraku, a mi tega nismo vedeli. Šele po nekaj dneh pripora sem prišel do zakona o kazenskem postopku in šele takrat videl, kaj je tam pisalo. Pritožil si se lahko le pisno, niso pa ti dali svinčnika in papirja. Dejali so le: To ni naš problem,” se ključnih dni slovenske osamosvojitve spominja Janša.
Po 25 letih se dogajajo enake stvari
Na žalost pa se v 25 letih stanje v slovenskem sodstvu v nekaterih pogledih še ni spremenilo. ”25 let naše države je in ni dolga doba. Marsikaj se lahko zgodi, obstane pa nekakšna kontinuiteta totalitarne države. Tu so dediči, celo ljudje, ki so bili takrat v policiji, tožilstvu, so že takrat izvajali akcije v nasprotju s človekovimi pravicami. Težko od takih ljudi pričakujemo, da bodo spremenili svoj vrednostni sistem,” je jasen Tasić.
V času procesa JBTZ je namreč v uvodu kazenskega zakonika pisalo, da je le-ta sredstvo za uničevanje razrednega sovražnika – to je takrat zapisal Ljubo Bavcon, kasneje predsednik sveta za človekove pravice, še danes častni profesor na pravni fakulteti.
Obtožnica Patrie še bolj votla kot v primeru JBTZ
Še dandanes pa se na slovenskih sodiščih pojavljajo politično motivirani sodni procesi, mnogokrat še hujši kot takrat, opozarja Janša. ”Pred vojaškim sodiščem je bilo jasno, da gre za politični proces, smatrani smo bili za politične sovražnike in se niso sprenevedali. Če to primerjam s Patrio, je tu razlika v tem, da so se sedaj sprenevedali, kot da gre za pravni postopek. A obtožnica v primeru Patrie je bila še bolj votla kot v primeru JBTZ. Tam so imeli vsaj nek materialni dokument,” pojasnjuje Janša. V primeru Patrie pa, kot pravi, ni bilo ničesar. Obljuba nagrade na neznanem kraju, na neznani način in ob neznanem času.
Enotni slovenci v Odboru za varstvo človekovih pravic
Proces je sprožil velik odziv v javnosti, oblikoval se je Odbor za varstvo človekovih pravic in zdelo se je, da smo Slovenci prvič res enotni. To pa ni bilo povsem po godu komunističnim voditeljem, tudi Milanu Kučanu ne, ki je takrat dejal, da komunistična skupina znotraj tega odbora preprečuje hujše posledice, kot so izstopanje iz partije, vračanje knjižic ali stavke. Odbor so želeli oslabiti in ga preko javne propagande diskreditirati. Odbor je nato zato tudi razpadel. ”Dobra posledica odbora pa je bilo to, da smo bili mi izpuščeni,” je dejal Janša.
Danes je Slovenija osamosvojena, ni pa osvobojena. Janša meni, da je potrebno poiskati vrednostno središče naroda. ”Potencial in zdrava pamet obstajata. Spremembe preprečujeta le neznanje in pa medijska blokada,” je zaključil.
Jure Ferjan, Maruša Gorišek