Ko se človeku nastavi ogledalo, ga lahko njegov odsev prestraši. A žal je veliko takšnih, ki so povsem zaslepljeni in se sprenevedajo do te mere, da svoje laži dojemajo kot realnost. Neizpodbitno dejstvo je, da imajo politiki na lokalni in nacionalni ravni nalogo, da delajo v korist naroda, a žal na svojo nalogo prepogosto pozabijo, zato so ljudje prepuščeni sami sebi. Tako so posledično povsem upravičeno razočarani in se počutijo nemočne kot riba na suhem.
Med pogumnimi, ki si upajo spregovoriti o nepokončni drži posameznih politikov, je Šeherezada Delić, ki je članom mestnega sveta v Tuzli nastavila ogledalo. Med drugim je dejala, da je velika razlika med kirurgom in politiki, saj če kirurg naredi napako, ubije človeka, politiki pa s svojim (ne)delom, glasovanjem, podkupovanjem in lobiranjem lahko v enem trenutku ubijejo več tisoč mladih, ker ne zastopajo njihovih interesov.
Tudi za politike ne velja nedotakljivost
Delićeva jim je očitala, da s tem izdajajo svoj lasten narod in poudarila, da ljudje vedo, kakšne zneske podkupnin prejemajo določeni posamezniki v strankah za to, da podprejo posamezen predlog: “Ne mislite si, da ste nedotakljivi.” Kot učiteljica je poudarila, da je žalostno, da bolj inteligentnim in sposobnim posameznikom ne omogočijo, da bi lahko zasedli njihove položaje in dodala, da je mogoče videti, da se je vmes izgubil človek. “Svojim učencem svetujem, naj se proti temu borijo s pomočjo znanja,” je dejala.
Pri nas bi tovrstno kritiziranje prekinili
Kot lahko vidimo, je Delićeva na glas povedala vse, kar ji je ležalo na duši, in pri tem dodala, da ji je povsem vseeno, če bo kdo zaradi tega poklical na njeno šolo in o tem poročal ravnatelju šole, ki bi jo lahko odpustil. Kljub temu, da prisotnim več kot očitno po posnetku sodeč ni odgovarjala vsebina, ki jo je govornica podajala, pa je ti kljub temu niso prekinili, kot je to v navadi pri nas.
Tudi vladi Mira Cerarja ne bi škodilo, če bi dejansko uresničevala zaveze, ki jih je podajala pred volitvami in bi dejansko prisluhnila ljudem. Njeni predstavniki morajo namreč predstavljati ljudstvo in se zavzemati za njegove interese, ne pa, da se z nasmeškom na obrazu nastavljajo kameram, guncajo na stolu in gledajo na uro.
N. Ž.