Slovenija tone. Vodilni se sprenevedajo, sprememb, ki jih potrebujemo, pa ni. V Sloveniji je vse povezano med seboj, s pozicijami in privilegiji. Odnos do zgodovine, kulture in samega sebe pa se tako preslika v družbo, ki ni sposobna korenitih korakov naprej. Še več, kolo zgodovine bi zavrteli nazaj.
Slovenska družba se sooča s številnimi težavami, krivi pa smo na nek način sami ali družba kot sistem. “Ljudje so utrujeni od vsega,” opozarja profesor, zgodovinar in nekdanji minister za kulturo dr. Vasko Simoniti in dodaja: “Tisti, ki vodijo politiko, ki nas prisiljujejo v stalno capljanje na mestu, ne dovolijo preboja nekih ustvarjalnih sil. To vzdržujejo in ne dovolijo, da bi prišlo do kakršnih koli sprememb.”
Celotno oddajo si lahko pogledate na spodnji povezavi.
Kako ste spremljali slovo zadnje ministrice Cerarjeve vlade, šlo je namreč prav za ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar. Nam lahko osvetlite to zgodbo? Za kaj je pravzaprav šlo? Ali gre za to, da se je ministrica uprla želji premierja Mira Cerarja ali so bili interesi v ozadju enostavno premočni?
Z ministrico so bili nesporazumi že zelo hitro. Vsak minister, vsaj za kulutro, želi kulturi nekaj dobrega, so pa različni pogledi. Eden od problemov pri tej ministrici je bil, da o prostoru kulture ni vedela prav dosti in se na področje ni dobro spoznala, a bistveno je, da ni imela svojega programa. Morala bi biti seznanjena s tem, kaj kulturno ministrstvo je, kaj obsega in kaj so glavne značilnosti. Znotraj tega pa bi morala podati neke svoje prioritete, a ministrica je le posredovala tisto, kar so ji drugi povedali.
Zadnja afera z Idrijskim rudnikom, ki naj bi ga ministrstvo za kulturo vzelo v svoje roke in zanj poskrbelo, mislim, da je v tem primeru ministrica ravnala pravilno. Torej, ministrstvo za kulturo ne more prevzeti teh nalog, ki niso temeljne za to ministrstvo, ampak le tiste, ki jih je doslej že imelo. Tu se je zgodi stik, ki pa je bolj odraz nekih interesnih skupin. Na eni strani ni dobro poznala področja, ni imela lastnih prioritet in je ponavljala neke vsiljene prioritete, na drugi strani pa so ji podataknili nekaj, kar res ne sodi pod ministrstvo za kulturo. In če so jo razrešili zaradi tega, mislim, da so naredili slabo, če pa so jo zaradi vseh ostalih stvari, ki so ji jih očitali kulturniki, pa je morda to prav.
Kaj je ključni problem slovenske kulture z vidika financiranja? Gre za pomanjkanje denarja ali za neustrezno razdelitev sredstev? Ali gre denar v prave roke? Kako se s strani države oz. ministrstva delijo sredstva?
V Sloveniji je, kljub temu da spadamo v bogati svet, za kulturo ali za vse resorje premalo denarja. To je treba priznati. Ministrica si ni znala izboriti dovolj finančnih sredstev, po drugi strani pa dejansko ni vedela, kaj bi morala narediti, čemu posvetiti največ pozornosti.
Ministrstvo za kulturo je močno finančno nepriskrbljeno, a stvar je v postavljanju prioritet in razdelitvi denarja. Nisi čisto neodvisen in samostojen. Treba je imeti pregled, saj lahko pomagaš, da nekdo močno napreduje. To je stvar osebne moči ministra, nekateri so se v preteklosti zelo napihovali in se delali pomembne, kaj vse so za kulturo naredili, a so jim ob naslednjem rebalansu močno zmanjšali sredstva, nekateri pa smo se realno pogovorili s člani in predsednikom vlade, ki je potem stvarem prisluhnil. To je stvar osebnega posluha in zavedanja tistega, ki o tem na koncu odloči. Zavedanje, kaj kultura pomeni.
Kakšna je politična kultura v Sloveniji? Vlade, ministrov, poslancev oziroma politike na splošno?
To je pri nas velik problem. Velik problem je govoriti o politični kulturi, ki je taka in zmore toliko, kakršni sami smo. Vendar nekdo je dolžan, da skrbi, da je politična kultura nekoliko višja. Če imate skorumpirano oblast in sodstvo, če imate vlado, ki ji osebne koristi pomenijo več kot javni interes, je ta politična kultura nizka in ljudje reagirajo na način, da tega ne sprejemajo, ker nimajo orodja, kako se ubraniti.
Ali zgodovinski del Slovenije močno vpliva na mentaliteto naroda, družbeno politično sfero in ne nazadnje tudi kulturo? Je to razlog, da je stanje v kulturi takšno, kot je?
Politična kultura je precej šibka. Odraža se kot posledica šibke kulture nasploh. Politična kultura je obremenjena s preteklostjo, s katero nismo razčistili v svojih glavah niti v javnem prostoru, saj ko urediš pri sebi, potem nekako tudi v javnem prostoru. Tonemo v nek provincializem, neko odmaknjenost, a sreča je, da smo v Evropi. Nekateri si celo prizadevajo, da bi odšli iz Evrope in da bi kolo zgodovine obrnili nazaj, ker bi s tem lahko potrtdili smisel svojega življenja. Vedno bolj, ko gledamo to našo polpreteklost, ki je neizpeta, se ta slika, z odpiranjem različnih tem, kaže v veliko bolj drugačni podobi, kot smo jo poznali. Ljudje, ki so imeli oblast, pa so sedaj znotraj tega prostora vedno bolj izgubljeni, zato želijo ohraniti nekdanji sistem. Oni želijo opravičiti samega sebe. Vse je povezano s privilegiji, pozicijami in tukaj imate potem celo piramido.
Kako do ključnih premikov v družbi?
Edina pot je preko volitev, da ljudje postanejo aktivni državljani, da jim ni vseeno, da se dejansko zavedajo in se vprašajo, kaj želijo in kaj je demokracija. Kako premagati težave, ki vedno so? To pomeni, da postanejo aktivni državljani, ne pa, da se potuhnejo, kot denimo v primeru Antona Krkoviča na Šubičevi gimnaziji.
Kakšno sporočilo daje nacionalna televizija s svojim programom in ne nazadnje tudi z napovedjo tožbe Novi24TV zaradi prenašanja sej Državnega zbora RS oz. sej posameznih odborov?
Človek je zgrožen. Ne vem, skoraj ostaneš brez besed. To je javna televizija. Tretji program ali parlamentarni program, ki ga tudi sam včasih z zanimanjem gledam – kljub temu da vem, da je malo gledan, vendar ga imajo vse televizije. Povsod je malo gledan, a vendarle mora biti dostopen, da človek zna presoditi, kaj se dogaja v parlamentu. Sedaj se je zgodilo to, da niso prenašali seje, ko se je šlo o bankah, o slovenskem bančnem sistemu. Pokazalo se je, da gre za ljudi, ki jim ne bi zaupal niti dveh evrov. Namesto tega so raje prenašali nekdanjo ministrico, ki nastopa na OZN.
Bi bila Slovenija danes bistveno drugačna, če bi imeli lustracijo? Je prepozno ali se bo lustracija vendarle zgodila, morda s t. i. naravno selekcijo?
Lustracija bi marsikaj spremenila. Če sem odkrit, leta 90 ali 91, ko je bila neka kampanja proti lustraciji, sem bil tudi sam proti. Zanimivo! Danes bi bil za. Absolutno! Ta stvar se vleče predolgo. Ne vem, če je prepozno. Razmerje sil bi moralo biti pravo. V smislu, da se nekatere stvari umakne iz tega prostora. Družba bi to sprejela, hkrati pa je potrebno razpreti polje preteklosti, da se stvari uredijo; na spomeniški ravni, na grobiščih oziroma moriščih, da se te stvari enostavno izpeljejo do konca. Potem bi se bili sposobni tudi malo bolj ambiciozno ozreti izven tega našega prostora.
Jure Ferjan