fbpx

[Video] To je znameniti govor dr. Jožeta Pučnika, kjer spregovori o Kučanovi veleizdaji

Milan Kučan je nasprotnik slovenske osamosvojitve. (Foto: YouTube)

16. maja 1990, ko je prisegala Demosova vlada, se je začel izvajati ukaz ostanka totalitarnih oblasti za razorožitev slovenske teritorialne obrambe. Slovenija je v nekaj dneh in nočeh ostala brez 80 odstotkov orožja, ki ga je kupila sama. Ivan Oman in dr. Jože Pučnik, oče slovenske osamosvojitve, sta razorožitev označila za veleizdajo. Čeprav je predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan trdil, da ni imel nobenih informacij o tem, se je kmalu izkazalo, da to ni tako. Kljub temu pa se ga danes predstavlja kot enega glavnih osamosvojiteljev.

“Kot vsi veste, se nam je prva naloga zelo dobro posrečila po zaslugi pogumnih ljudi. Ne bom jih našteval. Vsi jih poznate. Tiste, ki so vodili ta proces in prizadevanja slovenske vlade, ki je to z organiziranjem osamosvojitve, z nečloveškim trudom in naporom uveljavljala. Kajti ni tako kot se danes gleda. Takrat so mnogi izrecno in dejansko aktivno nasprotovali tem prizadevanjem Demosa za samostojno Slovenijo. Tega ne marajo danes več omenjati. Radi bi pozabili, samo tega se pozabiti ne da,” je dr. Jože Pučnik kritično opozoril v svojem odmevnem govoru, 25. novembra leta 1999.

Oče slovenske osamosvojitve dr. Jože Pučnik (Foto: Printscreen YouTube)

“Naj omenim samo dogodke – dopuščanje razorožitve Slovenske vojske prav v dneh, ko je slovenska vlada prisegala v parlamentu. Govorim o Demosovi vladi. In pa drugo leto spomladi, ko so se pripravljali zakoni, ki naj bi sicer z večino Demosa, omogočili skromne osnove za oborožitev Slovenske vojske. Takrat se je pojavila Deklaracija za mir in moram povedati, da je to sramota,” je Pučnik poudaril v nadaljevanju in ob tem dodal, da omenjeno deklaracijo ob slovesnem dnevu omenja zgolj zato, ker gre za tolikšno sramoto. Nanjo se po njegovo tako nikakor ne sme pozabiti. Od petih članov državnega predsedstva, ki je bil takrat vrhovni poveljnik slovenskih sil, so štirje, razen Ivana Omana, podpisali pravzaprav neko željo, da se Slovenija ne oborožuje.

Ker je bil med podpisniki tudi predsednik Predsedstva, je to v njegovih očeh pomenilo veleizdajo. “V tistih trenutkih, ko smo pričakovali, da bo jugo vojska uporabila svoje orožje, ko smo vedeli, da živimo v silno nevarnih časih. Ko so tisti, ki so organizirali manevrske strukture in podobne oblike slovenske vojske,  nosili glavo v torbi dobesedno, v tistih časih se vrhovno poveljstvo izrazi za nekaj, kar je takrat pomenilo odpoved zahtevi po slovenski samostojnosti,” je Pučnik izpostavil kritično.

Pučnik je v govoru pojasnil, čemu omenja stvari za nazaj. “Meni ni za to, da bi na veliko pogrevali vse kar je bilo. Samo, če hočemo naprej, se moramo zavedati tega, kakšne napake smo mi v preteklosti delali, kakšne napake so drugi v preteklosti delali. Moramo se zavedati tega, da niso bili vsi tisti, ki danes ploskajo samostojni slovenski državi, udeleženi pri njeni graditvi,” je še poudaril Pučnik, s čimer se je jasno obregnil ob Kučana.

Ker je Pučnik v tem znamenitem govoru spregovoril o veleizdaji Kučana, ne čudi, da se o tem skoraj nič ne govori, še manj pa z omenjenimi dejstvi informira naše potomce v šolah.  Ne glede na to, kaj osrednji mediji poročajo o Kučanu, je dejstvo, da za slednjega osamosvojitev nikdar ni predstavljala intimne opcije. 25. junija 1991 je Slovenija postala formalno neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Ob razglasitvi samostojne Slovenije je v takratnem parlamentu izbruhnilo veselje. Le tedanji predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan se je držal kot na pogrebu, ker si samostojne Slovenije ni želel.

“Samostojna Slovenija bi bila najbolj črnogleda varijanta…Vendar moramo narediti vse, da Jugoslavija bo,” je izjavil Milan Kučan leta 1988. Leto kasneje pa: “Slovenske identitete, naj si še tako domišljamo, da je, v Evropi in v svetu ni, vsaj ne kot del nečesa avtonomnega in do kraja razpoznavnega. Je predvsem identiteta Jugoslavije ali celo Balkana.”  Gre za zelo zgovorna primera izjav, ki ju je nemogoče pripisati osebi, ki bi si z vsem srcem in dušo prizadevala za samostojnost Slovenije.

Kučan je lagal
“Za razorožitev je bil izbran dan, ko je bila Slovenija v bistvu obglavljena. Tega si ni izmislila JLA, to je bil izbor narejen na relaciji Ljubljana – Beograd. Kučan se je mirno delal, da nima nobenih informacij, že čez nekaj dni, ko so prišle dodatne informacije, se je ugotovilo, da je lagal,” so besede, s katerimi se prelomnih dni maja 1990 spominja tedanji minister za obrambo Janez Janša. Po besedah Janše Kučan tedaj ni čutil potrebe, da bi pojasnil, zakaj je lagal na tistem prvem sestanku in zakaj je potem trajalo več kot dva dni, ko se je ugotovilo, da razorožitev poteka, da je predsedstvo prepovedalo oddajanje orožja.

Pred razorožitvijo je Slovenija razpolagala z orožjem za okrog 100 tisoč mož. V nekaj ključnih dneh v maju 1990, ko je stara oblast še držala vajeti v rokah, je bila Slovenija razorožena. Več kot 70 tisoč mož je bilo v razporedih za vpoklic. “Od te obrambne moči smo padli na kakšnih 12 ali 13 tisoč mož, na zanemarljivo število,” je razkril Janša in dodal, da je JLA takrat, ko je izvedla agresijo na Slovenijo, v celoti v miru štela okrog 130 tisoč ljudi. “Milošević ne bi tvegal spopada s Slovenijo, v kolikor bi bila ta polno opremljena in oborožena za obrambo,” je poudaril jasno. Ker JLA brez razorožitve Teritorialne obrambe najverjetneje ne bi tvegala napada, so torej tisti, ki so razorožili Teritorialno obrambo, neposredno odgovorni za smrtne žrtve, materialno škodo in pa za ogrožanje ključnega projekta v zgodovini naše države.

Sara Kovač