Vinko Gorenak: “Mojih” 3085 dni Patrie

Datum:

Afera Patria se je formalno začela 01. 09. 2008 s predvajanjem oddaje Resnica o Patrii na finski javni televiziji YLE. Njen formalen zaključek, če ne štejem napovedanih odškodninskih tožb Janeza Janše in soobtoženih, pa se je zgodil 10. 02. 2017 z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS, da je zadeva zastarala. Kar 3085 dni je torej trajala ta neverjetna saga, ki je pustila za seboj velike posledice ne le za Janeza Janšo in soobtožene, temveč tudi za državo.

Toda, za vse to je bilo porabljene že tone tiskarske barve in seveda tone papirja, pa tudi kilometre radijskega in filmskega traku, celo tehnologija je tako napredovala, da radijska in televizijska snemanja potekajo na trde diske, ki bi jih ta saga lahko napolnila tudi lepo število. Zato o tem sploh ne bom pisal. Glede na to, da sem bil v tem času dokaj tesen sodelavec Janeza Janše, se me je ta afera tudi osebno dotaknila in prav o tem nameravam pisati.

Lokalni gostilničar in njegova sodba
Leta 2008 sem, kot je znano, prvič kandidiral za mesto poslanca v Državnem zboru RS. Volilna tekma je potekala dokaj gladko, nikjer v lokalnem okolju nisem imel težav. Ko je zadeva Patria izbruhnila je bilo do volitev natanko tri tedne. Višek volilne tekme torej. Že prvi dan po predvajanju omenjene oddaje na finski televiziji sem zašel v lokalni bife. Najemnik lokala, s katerim se dobro poznam, je bil zvedavo kritičen: “No, kaj pa zdaj…. si videl, kaj je počel tvoj šef?” Kaj naj mu odgovorim, sem si mislil, najbolje nič, deloval mi je prepričan v Janševo krivdo, zato sem mu le odvrnil: “Počakaj … ne sodi prehitro … bomo še videli!” Seveda ga nisem prepričal. Tudi sicer sem v domačem volilnem okolju doživel spontane reakcije ljudi. Saj poznate, kako izgleda pogled neznanca z velikimi očmi, pa govorjenje bližnjemu na uho in seveda sumničavo privoščljivi pogledi. Na volitvah sem sicer bil izvoljen v Državni zbor RS s kar 4.997 glasovi, kar je predstavljalo drugo mesto v volilni enoti. Toda, ali bi brez afere Patria lahko dobil več glasov? Skoraj zagotovo da.

Akcija mojega študenta Jureta Rusa
Dogodki so si sledili relativno počasi. Toda prišlo je tudi policijsko vabilo na zaslišanje Janeza Janše. Zgodilo se je 02. 07. 2009. V prostore nekdanjega policijskega oddelka v Šentvidu nad Ljubljano je bil vabljen. Podpis kriminalista – Jure Rus. Ta je Janeza Janšo tudi sprejel na vhodu v poslopje, pred katerim je demonstriralo več deset ljudi. Jure Rus je leta 2007 pri meni zagovarjal specialistično nalogo z naslovom “Analiza nekaterih elementov zadovoljstva pri delu – primerjava med Policijsko upravo Ljubljana in izbranima podjetjema”. Pri delu s študenti seveda nikoli ne gledam na politično prepričanje, zato o njem nisem kaj dosti vedel. So mi pa v tistem času, leta 2009, nekateri njegovi sodelavci povedali, da bo svoje delo temeljito opravil, saj gre po političnem prepričanju za izrazitega levičarja. Ne vem ali so mu prav zato zaupali ta primer ali ne.

Čas je tekel in tekel. Takrat nisem verjel, da bi lahko prišlo do tožilske obtožnice, kaj šele obsodilne sodbe, vsaj Janeza Janše ne, s tem, kaj so počeli drugi, pa se nisem veliko ukvarjal. Tudi predčasne volitve konec leta 2011 so minile dokaj normalno, sam sem število glasov povečal na skoraj 5.400, stranka SDS pa je dobila precej manj glasov kot smo pričakovali. Zagotovo tudi zato, ker je v zadevi Patria že potekalo sojenje.

Moje najslabše predavanje
Dnevi in meseci, pa tudi leta so tekli. Bližal se je 05. 06. 2013, dan razglasitve sodbe na okrajnem sodišču. Več sto se nas je zbralo pred Vrhovnim sodiščem RS v Ljubljani. Med njimi tudi mnogi poslanci. Še vedno sem mislil, da obsodilne sodbe ne bo. A naenkrat je nekdo sporočil novico: Janez Janša je obsojen na več kot dvoletno zaporno kazen. Tega skorajda nisem mogel verjeti. Bil je vroč poletni dan in komaj sem prišel do državnega zbora. Čez uro ali dve pa sem imel na fakulteti, kjer predavam, predstavitev referata, katerega vsebina se je nanašala na korupcijo. Prvotno bi ga moral predstaviti moj asistent na fakulteti, a ni mogel, zato sem predstavitev opravil jaz. Samo predstavljate si lahko, kako so se nekateri udeleženci spogledovali, se hihitali in brcali pod mizo z nogami in še kaj. Ne vem, kako sem to predavanje sploh izvedel. Zagotovo je bilo moje najslabše predavanje.

Dogodek, o katerem novinarji niso poročali, a so nanj prišli
Naslednji pomemben datum je seveda 28. 04. 2014, ko je o zadevi odločalo Višje sodišče v Ljubljani. Nič posebnega se ni dogajalo tisti dan. Tudi potrditev sodbe smo nekako pričakovali. Smo pa imeli nekaj dni za tem na sedežu stranke neko predstavitev prioritet stranke na določenih področjih, med katerimi je bilo tudi pravosodje. Na predstavitvi se je seveda trlo novinarjev, toda o vsebini predstavitve ni poročal nihče. Vsi so želeli vedeti le eno: Ali bo Janez Janša prosil za pomilostitev, odložitev prestajanja zaporne kazni ali kaj podobnega? Še danes se spomnim Janševega odrezavega in odločnega odgovora: “Nikoli nikogar nisem za nič prosil in tudi tokrat ne bom.”

Na poti na Dob
Ker je Ustavno sodišče RS v nadaljevanju zavrnilo zahtevo za presojo ustavnosti v tem primeru, češ da še ni odločalo vrhovno sodišče in ko je tudi to zavrnilo zahtevo za presojo zakonitosti, smo seveda pričakovali dan nastopa zaporne kazni.  To se je zgodilo 20. 06. 2015, torej spet tri tedne pred volitvami v Državni zbor RS. Čustveno nabit dan je bil to. Večina poslancev se nas je zbrala na bencinski črpalki ob avtocesti pri Grosuplju. Ko je mimo zapeljalo Janševo vozilo smo se poslanci priključili v nekakšno kolono. Stotine ljudi nas je pričakalo zlasti na nadvozih cest. Videti je bilo številne transparente v podporo Janši, ljudje so mahali in metali rože. Večina nas pa jih je pozdravljala z lučmi. Napeto je bilo tudi na zborovanju tik pred zaporom na Dobu. Zborovanje je bilo res čustveno, tu in tam se je slišal kakšen ogorčen klic posameznikov novinarjem in snemalcem, češ da so pristranski in nepošteni. To so res radi slišali, le da bi lahko poročali tudi o kakšnem verbalnem napadu na njih. Kar nekajkrat sem moral miriti razgrete posameznike, ki pa so me kar ubogali. Ker smo zborovali tik ob železniški progi, se je vsake toliko časa zaslišal dolg in opominjajoč zvok sirene vlaka, seveda v podporo Janši. Menda so strojevodje to počeli ves čas Janševega zapora. Janeza Janšo smo pospremili povsem do vhoda. Okoli varovalne žične ograje na zunanji strani zapora je bilo veliko pravosodnih policistov. Ne vem, kaj so pričakovali, kakšen napad na zapore ali kaj podobnega. Nič takega se ni zgodilo. Udeleženci zborovanja so se jih sprva bali, toda sam sem na presenečenje enih in drugih odločno pristopil k enemu izmed njih in se z njim rokoval. Ko so to videli ljudje, so se kar množično napotili do njih in jim podarjali nageljčke, ki so jih nosili s seboj. Presenečenje je bilo veliko tako na strani pravosodnih policistov, kot tudi udeležencev zborovanja. Po končanem zborovanju so novinarji tekali za udeleženci zborovanja, zlasti poslanci. Sam sem dal precej kritično izjavo novinarki Saši Lozar iz POP TV, ki pa je seveda nikoli niso predvajali. Sledile so nepoštene volitve v Državni zbor RS, na katerih smo prejeli seveda manj glasov kot bi jih lahko, saj je bil Janez Janša v zaporu. Sam sem prejel le okoli 2.700 glasov, kar je pol manj kot leta 2011.

Umazana duša in javna podoba
Tudi 15. 10. 2014 je bil prav poseben dan. Janeza Janše so se novi oblastniki z Mirom Cerarjem na čelu na vsak način želeli znebiti iz državnega zbora. Pripravili so prav nesramen predlog sklepa, ki se je glasil takole: “Poslancu Janezu Janši ne glede na obstoj razloga iz tretje alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o poslancih (beri, ker je pravnomočno obsojen na zaporno kazen več kot šest mesecev) ne preneha mandat poslanca in lahko opravlja poslansko funkcijo.” Seveda so glasovali proti takšnemu sklepu in Janez Janša bi ostal brez poslanskega mandata, če bi njegov naslednik na mestu poslanca Božo Predalič, poslanski mandat sprejel. Kako hinavsko. Z umazano dušo so hoteli v javnosti zadržati lepo podobo.

Protest, ki ga še mediji niso mogli zamolčati
Za državno proslavo Dneva samostojnosti in enotnosti leta 2014 v Državnem zboru RS, ko je bil Janez Janša še v zaporu, smo poslanci SDS pripravili veliko presenečenje, ki ga niso mogli spregledati niti mediji, med političnimi veljaki, ki so se proslave udeležili, pa smo povzročili veliko nelagodje. Preko oblek smo si nadeli bele majice, na katerih so bile velike črke, postavili pa smo se tako, da smo med proslavo stali in skupaj tvorili zapis: “Svoboda Janši”. Nosil sem črko v. Na njegovem mestu pa je bil velik napis “Politični zapornik Janez Janša”.

Devet proti nič
Čas je tekel in tekel, na poslanskem mestu Janeza Janše je bila tablica z napisom “Politični zapornik Janez Janša”. Toda prišel je dolgo pričakovani 20. 04. 2015. Ustavno sodišče RS je odločilo. Vse sodbe v zadevi Patria so razveljavili. Sodba je bila oprta na 28. člen Ustave RS, ki v prvem odstavku pravi: “Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno”. Poenostavljeno povedano, Janezu Janši in soobtoženim ste sodili za nekaj, kar ni kaznivo dejanje. Strahotna klofuta rednemu sodstvu, toda še premala. Ustavno sodišče je namreč zapovedalo novo presojanje zadeve, lahko pa bi zadevo zaključilo. To novico smo pričakovali. V času pričakovanja je potekala neka seja Odbora za notranjo politiko v državnem zboru. Zazvonil mi je telefon, stopil sem iz dvorane in dobil sporočilo: “Devet proti nič”. Torej, vsi ustavni sodniki so si bili enotni. Vstopil sem nazaj v dvorano in ne glede na potek seje glasno zavpil poslancem SDS: “Devet proti nič”. Predsedujoča Lilijana Kozlovič je sicer debelo pogledala in ni reagirala, a vsi v dvorani so vedeli, za kaj gre.

Temeljita prenova ali zidanje novega stebra
V ponovnem sojenju na prvi stopnji, do katerega nikoli ni prišlo, bi sodnica lahko sledila odločitvi Ustavnega sodišča RS in bi lahko obtožni predlog zaradi neobstoja kaznivega dejanja zavrnila, a tega ni storila, po nekaj mesecih je sporočila, da je zadeva zastarala. Janez Janša se je pritožil tako rekoč v svojo škodo. Trdil je, da zadeva ni zastarala in naj mu sodijo. Najprej so to zavrnili višji sodniki, pred dvema dnevoma pa še vrhovni sodniki, ki so za takšno odločitev potrebovali več kot leto dni. Odločitev je seveda daleč najslabša možna. O zadevi bodo politični tekmeci govorili še leta in leta, v stilu češ “že, že da ni bil obsojen, ampak zadeva je zastarala, kaj pa če je vendarle ….”.

Pravosodje kot veja oblasti je tako opravilo neko nalogo, ki so jo imela sodišča po drugi svetovni vojni. Odstranitev političnih konkurentov namreč. No, tista sodišča so bili veliko hitrejša, postopke so končala v nekaj mesecih. Današnja sodišča pa so za vse to potrebovala skoraj osem let ali kar 3085 dni.

Če smo po letu 1990 mislili, da se kaj takšnega ne more nikoli več zgoditi, ta primer kaže, da smo se še kako motili. Pravosodje, kot steber oblasti neodvisne in pravne države, bomo morali temeljito popraviti ali pa ga zgraditi na novo.

Vinko Gorenak

Sorodno

Zadnji prispevki

Mladi za Celje: Osnovnošolci predstavili 65 raziskovalnih nalog

Na Osnovni šoli Hudinja je bila minuli četrtek javna...

Prometna nesreča na avtocesti pri Skopicah

28. 3. 2024 ob 16.59 uri so bili gasilci...

Vladna stran X si je že tretjič prislužila oznako “zavajajoča objava”

Platforma X še vedno gori od zadnjega protokolarnega zdrsa...