“Vlada v senci” 8. marec največjo opozicijsko stranko obtožuje nasilja

Oglasili so se propagandisti Inštituta 8. marec in PR-ovsko pokrili prelomljeno obljubo vlade (Vir: STA)

“Raziskovalni inštitut” 8. marec ne živi v juniju leta 2023, ko vlada Roberta Goloba razkraja še zadnje ostanke pravne države in medijske svobode. Živi v letih 2020–2022, ko je novodobne levičarske ekstremiste najbolj motilo, da je bila vlada (pretežno) desna in so se je lotili s takšnimi in drugačnimi fašističnimi metodami diskriminacije. Za 8. marec tistega obdobja še vedno ni konec, saj se s obsesivno kompulzivno maničnostjo ukvarja skoraj izključno s stranko SDS in njenim predsednikom Janezom Janšo.

Tokrat so se iz niti ljubega miru znova lotili največje opozicijske stranke, saj to na levici pač vedno užge, ko te že malce pozabijo in je potrebno, da se ljudje spomnijo, da še obstajaš. “Delovanje SDS je prozorno. Predvidljivo. In sledi avtoritarnemu učbeniku. SDS izgublja svojo moč. Ljudje so naveličani agresije in nasilja. Želijo si strpnejše družbe,” so začeli svojo nit, ki se bere kot kak članek iz ruske Pravde. SDS bojda izgublja svojo moč, pravijo, in to ravno v trenutku, ko se je stranka skoraj poravnala z vladajočo stranko koalicije (ki je v resnici sestavljena iz treh strank: GS, LMŠ IN SAB).

“SDS skuša svojo moč obraniti na vse pretege. Ustanavlja satelite.  In nadaljuje s stopnjevanjem sovraštva. Ko avtoritarne politike ugotovijo, da izgubljajo svoj naboj, začenjajo biti identitetne bitke. Prek škandaloznih zapisov, hujskanja k sovraštvu, stopnjevanja nasilja in agresije skušajo ponovno skregati ljudi. Pri tem se spravljajo na pripadnike manjšin. Ker izgubljajo moč, je tega v zadnjih dneh vedno več. Tiskovne konference. Žaljivi zapisi. Nalepke po Ljubljani. Objave. Vse to so načrtni mehanizmi razdvajanja ljudi. Poslednice tovrstnih dejanj? Napad na Pritličje. Sežiganje zastav. Pretepi mladih ljudi. Stiske. Strah. Pomembno je, da tovrstna dejanja razumemo kot mehanizme krepljenja avtoritarizma. Poskuse nabiranja političnih točk desnice,” so na tviterju zapisali v 8. marcu.

Industrijska proizvodnja fantazme SDS = nasilje

Ste opazili skupno nit tega zapisa? Nobenih konkretnih dejanj stranke SDS. Le podtikanje in stvari, s katerimi stranka nima nič, pa jih propagandisti s stranko povezujejo, kot da so to dokazana dejstva. Le solata besed, nabrana skupaj, da bi se ustvarilo neko vzdušje mračnjaštva in neracionalnega sovraštva do desnih politik na splošno. Seveda je res, da so posamezni člani SDS in njihovi podporniki na primer javno izrazili svoje nestrinjanje z ideologijo LGBTQ in sodobnimi prijemi skrajne levice, ki navija za to, da bi že predpubertetnike, ki trpijo za spolno disforijo, kemično kastrirali, kasneje pa telesno pohabili. A takšnih ljudi je veliko in niso nujno le člani SDS. Med njimi so tudi homoseksualci in celo transeksualci.

Ideologija LGBTQ  se zadnje čase koncentrira izključno na otroke. (Foto: Twitter)

Spomnimo se tragičnih zgodb detranzicionistov, ki so jih nemoralni zdravniki telesno pohabili (rezali dojke, spolovila …), čeprav je bila njihova spolna disforija le trenutna duševna motnja. Takšnih ne bo na parado ponosa. Prav tako je povsem legitimno mnenje, da ni primerno, če se na prireditev, kamor hodijo tudi otroci, izvajajo simulacije analnega seksa, urolaglije, koprofilije, sadomazohizma in zoofilije. To pač ni “razdvajanje ljudi”, če obstajajo ljudje, ki temu rečejo odločni ne in če poleg tega obstajajo še politiki, ki takšnim (preslišanim) prisluhnejo. To vsekakor ni sovraštvo, še manj “izguba moči”, saj vse javne ankete pravijo, da SDS pridobiva, levica pa izgublja. V resnici gre za pluralnost mnenj – ljudje se pač homogeno ne strinjajo o vseh družbenih zadevah in prav je tako.

Recept proti pluralnosti mnenj

A pozor! V 8. marcu imajo učinkovito rešitev, kako se boriti proti pluralnosti mnenj, in sicer tako, kot je nekoč pel rockerski band Martin Krpan (“Enaki smo potiho, enaki smo v en glas”).

Nika Kovač in njen “raziskovalni inštitut” je vlada v senci. (Foto: STA)

“Kako se lahko temu upremo?” se sprašujejo in odgovorijo sami sebi: Z veliko poguma in s skupnostjo.

Na enem izmed piknikov je naša prostovoljka rekla: “Vseeno mi je, kdo s kom spi. Vseeno mi je, kaj ljudje počnejo v zasebnem življenju. Pomembno pa mi je, da lahko vsi živijo brezskrbno življenje. Življenje, kjer imamo dovolj denarja, da plačamo položnice. Življenje, kjer imamo zdravnika in dom.”

Razumite: nobene prostovljke ni bilo, ki je to rekla. Besedilo je nastalo v nedrju agitpropa slovenske skrajne levice, ki se potem distributira med posamezne akterje: politične stranke, NVO-je, posamezne politike. Lažna dihotomija, ki jo ustvarjajo člani “raziskovalnega inštituta”, je jasna: želijo ustvariti fantazmo, da se desničarji vtikajo v to, s kom spite in s kom si delite osebni prostor. Politiki na desnici, tudi tisti v SDS, ves čas ponavljajo: ni jim mar, s kom kdo spi. Ni jim mar, kakšen življenjski slog ima, saj ga živi sam. Še več – istospolni pari so dobili enake pravice kot heteroseksualni pari komaj v času prve Janševe vlade.

Nemoralni zdravniki so Chloe Cole odrezali zdravi dojki – zdaj toži zdravnike. (Foto: Twitter)

Seveda pa se bo vsaka desna vlada ali opozicija, vredna svojega imena, borila proti ideologiji, ki bi rada simulirala spolne odnose pred otroki, ki še hodijo v vrtec in ki bi rada anksiozne najstnike spravila na pot telesnih sprememb, ki so nepovratne. Proti temu se bori vsa globalna desnica in tudi neskrajni del levice. Stranka SDS niti nihče drug na desnici nima nič skupnega s kakršnim koli nasiljem nad komer koli. A za člane “raziskovalnega inštituta” je nasilje že to, da ima kdo drugačno mnenje od dogem skrajne levice.

Andrej Žitnik