Vrhovni sodnik Zobec se poslavlja: “Dovolj je bilo”

Barbara Zobec je soproga cenjenega in priznanega vrhovnega sodnika Jana Zobca. (Foto: STA)

Pred vami je, drage bralke in dragi bralci, moja zadnja kolumna. Spodobi se, da se od vas poslovim in se zahvalim za pozornost, ki ste jo namenili mojim tekstom. Prav je tudi, da povem, zakaj odhajam. Najprej, da ne bo pomote, ne poslavljam se zato, ker bi se stanje v slovenskem sodstvu v kakorkoli izboljšalo.

Ne, ni se. Nasprotno. Slabša se. O tem ne govori samo potuha in zaščita, ki jo daje Sodni svet vodstveni strukturi in njenim rabotam, ko na primer odreče varstvo sodnikove neodvisnosti, češ da sistematično nadlegovanje in mobing, ki ju vodstvena struktura uprizarja nad sodnikom, ki opozarja na odklone, disfunkcionalnosti in kršitve človekovih pravic v slovenskem pravosodju, in ki se kot vrh ledene gore razodevajo v primerih Novič, Kangler, Patria, v zadevah Vrhovnega sodišča št. I Ips 32088/2011 (razkritje telefonske justice) in št. I Ips 65803/2012 (sodniško-aktivističen in protiustaven vpis “sovražnega govora” v KZ), ni poseganje v sodnikovo neodvisnost ter da se varuha sodnikove neodvisnosti to ne tiče.

Ne samo, da Sodni svet očitno ne pozna v civiliziranih družbah splošno sprejete prepovedi povračilnih ukrepov (reprisals ban), ki pomeni prepoved kakršnihkoli ukrepov z negativnimi posledicami za javnega funkcionarja (torej tudi sodnika) ali celo uslužbenca, ki bi izvirali iz funkcionarjevega ali uslužbenčevega objavljanja informacij. Še več, na Švedskem je ta prepoved celo uzakonjena v Zakonu o svobodi tiska in v Zakonu o svobodi izražanja, njena kršitev pa pomeni kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja (prim. tč. 36 Poročila Beneške komisije o svobodi izražanja sodnikov, 19. in 20. junij 2015).

Sodni svet nikoli ne bo zavaroval neodvisnosti sodnikov, ki opozarjajo na zlorabe
Sodni svet, ki je zasnovan kot varuh sodnikove neodvisnosti, ne pozna niti Poročila Sveta za človekove pravice pri Združenih narodih z dne 24. junija 2019, ki nosi naslov “Neodvisnost sodnikov in odvetnikov: Poročilo posebnega poročevalca o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov” (‘Independence of Judges and Lawyers: Report of the Special Rapporteur on the independence of judges and lawyers’). Ta dokument, ki ima naravo mehkega prava, v svojih poglavitnih sklepih med drugim pove: “V primeru kršitev ustave se od sodnikov celo pričakuje, da imajo moralno dolžnost o tem javno spregovoriti ter se postaviti v bran demokraciji in vladavini prava.” (In the case of constitutional violations, judges may even be considered to have a moral duty to speak out in defence of democracy and the rule of law. [poudarki v izvirniku]). Sodni svet nikoli ne bo zavaroval neodvisnosti sodnikov, ki v skladu s pravkar omenjeno moralno dolžnostjo opozarjamo na odklone in zlorabe, in ki smo zato izpostavljeni mobingu s strani prav tistih vodstvenih struktur, o katerih rabotah smo javno spregovorili. Zato pa bo naredil vse, da se zablokira še zadnji, skrajni imunski sistem ter mehanizem zavor in ravnotežij, ki bi v okviru svojih ustavnih pristojnosti morda še lahko preprečil tisto, kar bi že kdaj moral prepoznati in preprečiti nominalni varuh sodnikove neodvisnosti. Pač, “business as usual” po slovensko – ali, kot pravi profesor Matej Avbelj, “[n]aša država ima namreč nadnaravni dar, in to na vseh področjih […], pomesti vse mogoče afere, deviantnosti in patologije pod preprogo ter se delati, kot da se ni nič zgodilo in da je vse v redu.

Predsednik Sodnega sveta Erik Kerševan. (Foto: STA)

O nadaljnji avtokratizaciji veliko pove zadnji, nedavni primer privatizacije spletnih strani Vrhovnega sodišča, ko vodstvena struktura vztrajno odklanja objavo dejstev o nekem sklepu tega istega sodišča o prenosu pristojnosti. Ta dejstva so namreč v konfliktu z interesi vplivne, močne, da ne rečem razvpite stranke in njenega prav tako vplivnega odvetnika, ki je (ker krčevito zaupa le ljubljanskemu okrožnemu sodišču) prek dominantnih medijev širil zavajajoče trditve in za ugled najvišje sodne instance škodljiva mnenja. Kadar je blatenje Vrhovnega sodišča in javno trosenje neresničnih dejstev o kaki sodni zadevi v korist določene vplivne stranke, ki jo zastopa prav tako vpliven odvetnik, v tem primeru celo član Sodnega sveta, takrat bo vodstvena struktura ponižno tiho ter ne bo dovolila niti objave nasprotnih dejstev. Pa čeprav tako objavo zahteva ne samo objektivna informiranost in zavezanost resnici, najmanj pa načelo audiatur et altera pars, temveč tudi zavarovanje ugleda najvišjega sodišča v državi in integritete sodnikov, članov senata, ki so izdali omenjeni sklep sodne uprave – da ne omenjam nekakšne proaktivnosti, s katero se tako rekoč v vsakem drugem izrečenem stavku usti piar služba Vrhovnega sodišča. Kako stvari stojijo v slovenskem pravosodju, veliko pove “Pravno mnenje glede eventualnih parlamentarnih preiskav zadevajočih določene disfunkcionalnosti v slovenskem pravosodju” (s simboličnim datumom Epifanije), v katerem avtorja prof. dr. Boštjan M. Zupančič in odvetnik Aleksander Pevec neusmiljeno ter z anatomsko natančnostjo in neomajnimi argumenti razkrivata vso bedo, marsikdo bi rekel pokvarjenost, ključnega (vodilnega) dela slovenske justice, z Ustavnim sodiščem vred.

Stanje, v katerem je slovenska justica, zato ne more biti razlog, da se od vas poslavljam. Ti vzroki so drugje.

Nič se ni spremenilo
Predvsem, ni lahko pisati kolumne. Vsake štiri tedne kot Damoklejev meč visi nad teboj imperativ: napisati moram kolumno! Nekaj moraš napisati, pa ne kar tako nekaj. To nekaj mora imeti rep in glavo, bralce mora spodbuditi k razmišljanju, odstirati mora nove poglede. No, in ne samo to. Novi pogledi morajo biti družbeno aktualni, za nameček se morajo nanašati na pravno, če se le da, sodniško topiko. Dolgovani tekst je treba napisati ne glede na to, kako se počutiš, ne glede na to, ali imaš, ali nimaš navdih za pisanje, ne glede na to, ali si zdrav ali bolan, ne glede na splošno mentalno razpoloženje, ne glede na redne in še vse ostale, večkrat tudi nepričakovane obveznosti, ne glede na to, ali dežuje, ali sije sonce, ne glede na to, ali je petek ali svetek, ali si morda na dopustu ali na službenem potovanju, končno ne glede na to, ali sploh imaš o čem pisati.

Na začetku, ko si še svež, so take tudi tvoje kolumne. Utemeljeno verjameš, da imaš veliko za povedati. Materiala, o katerem pišeš, sprva nikakor ni malo. Potem se začne postopoma prazniti, izčrpavati. Z vsako kolumno ga je nekoliko manj – in z njo tebe samega. Še posebej, če je področje, o katerem pišeš in o katerem (morda, tako se ti vsaj zdi) nekaj veš, ozko in se zato hitro izprazni. Izprazni, ker se stvari začno ponavljati, vrteti v krogu, ko se tudi dogodki, čeprav negativni in odklonski, na katere opozarjaš, ponavljajo in predvidljivo stopnjujejo. Prav to velja za področje, iz katerega sem črpal material za svoja pisanja. Zaciklalo se je. Če je tega materiala z vsako kolumno manj, če se ta le še avtopoetsko obnavlja po istem vzorcu, ki si ga že neštetokrat obdelal, skritiziral in dosegel nič – sicer se namreč ne bi ponavljal, obnavljal in se celo nadgrajeval -, potem nujno, slej ko prej trčiš v spoznanje, da nima smisla, da se pravzaprav vrtiš v krogu, da si že vse povedal in da si se skupaj s predmetom pisanja tudi sam zaciklal, da se le še ponavljaš ter bralce, če jih je sploh še kaj, dolgočasiš in utrujaš. Namen, zaradi katerega si se spustil v to pustolovščino, se je po tem, ko si povedal praktično vse, izčrpal skupaj s samim avtorjem. In potem končno napoči spoznanje. Nima smisla, treba je nehati.

K tej (samo)razsvetlitvi bistveno prispeva še razmislek o človeško-biološki krhkosti, nestanovitnosti in končnosti. Zlasti, če temu botruje lastna, neposredna, otipljiva, telesna, fizično boleča izkušnja. Danes si, jutri te morda ni več. Zagotovo pa te je z vsakim dnem, v resnici z vsakim trenutkom nepovratno manj. Sleherni od nas je na tej poti. In več ko si te poti prehodil, starejši ko postajaš, bolj se čas, ki ga morda še imaš, krajša, oži, zgošča ter sili k racionalni (in tudi pragmatični) porabi. Čas je (skupaj s svojim dvojčkom prostorom) enodimenzionalen, vsaj tisti, v katerega smo ujeta človeška bitja. Res je, sliši se osladno in obrabljeno, a absolutno drži: samo enkrat živiš. Zato časa, ki neusmiljeno odteka – in z njim tvoje življenje – res nima smisla tratiti s ponavljanjem tistega, kar si že storil, naredil in opravil. Če tega ne doumeš, potem si pač Sizif in sam si si kriv, če trpiš njegove muke ter se ne zavedaš, da zamujaš neke druge bolj produktivne in osmislujoče reči, kot je potiskanje skale navkreber. Ekonomisti dobro vedo, da je gibalo ekonomije razumen tržni agent, ki svoje ravnanje vselej usmerja glede na stroške zamujene priložnosti (opportunity cost). Ne živimo samo v svetu omejenih materialnih in duhovnih virov. Še bolj drži, da živimo v časovno neusmiljeno omejenem svetu.

Zato, drage bralke in bralci (kolikor vas je še ostalo), svojo moralno dolžnost sem izčrpal. Hvala še enkrat za vašo pozornost in brez zamere. Na svidenje kje drugje – nekoč, nekje, v nekih drugih sferah.

Jan Zobec, Ius-info