Vse to sredi belega dne, brez sramu in vsem pred očmi

Datum:

V zadnjih dneh sta se v Sloveniji zgodila najmanj dva dogodka, ko bi tudi slepi morali spregledati. Seja Šircljeve Komisije za nadzor javnih financ, na kateri je prišlo do precej  prostodušnega priznanja v. d. direktorice Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana Brigite Čokl, da gre v slovenskem zdravstvu za sistemsko korupcijo, bi morala na noge dvigniti vse strukture, ki bi jih moralo skrbeti za to državo.

Dominantni mediji o tem skorajda niso poročali ali so naredili vse, da življenjska doba te informacije ni trajala več kot dan ali dva. Čoklovo bodo seveda kmalu odstranili s te pozicije, ker pri zaščiti omrežja ni bila dovolj spretna in inventivna.

In drugi primer: zamenjava nadzornikov v NLB, torej v banki, za katero je v zadnjih dveh desetletjih zaradi velikanske bančne luknje značilna sanacija sanacije. Nikoli potešena slovenska kleptomanska elita si je v državnih bankah uredila samopostrežbo in dve desetletji nekaznovano ropala. Presečna množica obeh dogodkov pa je kontinuiteta ropanja s strani tranzicijske kontinuitete, čemur očitno ni videti konca. Vse to sredi belega dne, brez sramu in vsem pred očmi.

Dediči udbovskih podjetij in teflonski osebki
Ob vsem tem početju pogrešam vsaj moralno ogorčenje nad dogajanjem v državi. Vse manj zdravil je na recept, vse manj je pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zaradi pomanjkanja denarja imamo dolge čakalne dobe, manjka specialistov, na drugi strani pa preplačujemo medicinske pripomočke, material, opremo. Čoklova je to korupcijo v zdravstvu zgolj priznala – same korupcije, ki je znana že vrsto let, pa se organi pregona nikakor ne lotijo z dolžnim žarom.

Lahko bi kar verjeli mnogim namigom, da nekateri v vrhu policije obremenilne dokumente raje spravijo v predale ali pa z njimi trgujejo. Če sledimo zapisom na Portalu plus, ki je z razkrivanjem sistemske korupcije v zdravstvu prišel najdlje, so dosjeji o korupciji v zdravstvu na Nacionalnem preiskovalnem uradu in Komisiji za preprečevanje korupcije že vsaj tri leta. Niti vodijo tudi v zamejstvo med dediče Saftija ob asistenci omrežja slovenske leve politične elite, zato mainstream mediji to temo tudi tako dosledno marginalizirajo. Ali pa je kapitalska in politična elita omrežila ter spravila v postelje že toliko novinark, da kontrola oblasti in razpolaganje z državnim premoženjem ni več v medijskem interesu, ampak je edini interes le še participacija pri tem razuzdanem bogastvu.

Omrežje je na vrh SDH inštaliralo Marka Jazbeca, ki hladno zavrača vse očitke, ne da bi pri tem brali kakšno resno medijsko analizo, od kod mu taka teflonska zaščita. In posledica spoznanja, da imajo imuniteto na vse, kar naredijo in si izmislijo, je tudi zamenjava v vrhu nadzornega sveta državne NLB. Arogantno in vsem v posmeh se na vrhove državnih bančnih struktur vračajo ljudje, ki so sodelovali pri plenjenju bank, saniranih z denarjem davkoplačevalcev.

Cerar izgubil vso moralno substanco
Cerar in njegova vlada sta v zadnjih mesecih izgubila vso moralno substanco, če sta jo sploh kdaj imela. Najprej s postavitvijo nadzornikov SDH, nato vodstva SDH in taista SDH s postavitvijo nadzornikov NLB in kmalu tudi novega vodstva NLB, še prej pa Cerarjev manever z odstavljanjem vodstva slabe banke. In še bi lahko naštevali. Zato ni čudno, da pada Cerarjev moralni rejting še hitreje kot siceršnji rejting te vlade.

Njegovo vladanje poteka na premici od enega nesporazuma do druge neumnosti, kar pa mu – žal – omogoča nezahteven profil slovenskega volivca, ki je cepljen še z apatičnostjo. Cerar kot veliki pridigar o morali in vrednotah s svojim načinom (ne)vladanja Slovenijo potiska v anomijo oziroma stanje brez vrednot. Tega najbrž ni hotel ali si želel, vendar počne s svojim ravnanjem ravno to.

Poseči po institutu “ugovora vesti”?
Je v Sloveniji možno, da bi naredili to, kar je njega dni storil Henry David Thoreau, ki je prenehal plačevati davke, ker so se trošili za nakup orožja? Težko. In to kljub temu da z davki – to je z našim denarjem – vladajoča elita ne ravna gospodarno, z njimi vzdržuje svoja omrežja in da so zaradi tega davki vse višji.

Ljudje niso več pripravljeni na kakšen radikalen korak, vstaj ni več, vstajniki so že dosegli svoje, izborili so si svoj prostor pri koritu, kar je edino, kar je organizatorje vstaj in njihove izvajalce tudi zanimalo. Res smo pravno zavezani k plačevanju davkov, toda ali smo zavezani plačevati tudi za nemoralna in kriminalna dejanja?

Veliki pridigar morale Miro Cerar je padel tako na moralnem kot pravnem parketu. Njegovo obračunavanje dvojnih potnih stroškov, veliki postranski honorarji njegovih ministrov in vse do njihovega plačevanja za pripravljenost na nič, je kršenje tako moralnih kot pravnih norm. Ob vseh teh krajah, ki jih spremljamo v neposrednem prenosu, bi gibanje “ugovora vesta” oziroma državljanske nepokorščine imelo vsaj moralno legitimnost. Če, denimo, ne bomo plačevali RTV-prispevka, bo to sicer po obstoječi zakonodaji protipravno dejanje, gotovo pa to ne bi bilo morali nasprotno dejanje, ker bi na ta način prispevali k normalizaciji medijske krajine.

Toliko za razmislek.

Miro Petek

 

Sorodno

Zadnji prispevki

Ali ima Boštjančič pred koncem javnega razpisa že svojega izbranca ?!

Pojavljajo se namigi, da naj bi finančni minister Klemen...

Bo Tusk prekinil sodelovanje z ZDA in Južno Korejo pri gradnji jedrskih elektrarn?

Vlada Donalda Tuska naj bi razmišljala o sodelovanju s...

[Video] Tajnikar bi se problemov v zdravstvu lotil kot Adrie Airways

Na včerajšnji, stoti dan zdravniške stavke, je svoje mnenje...