Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, ko je bila razglašena popolna kapitulacija vojske tretjega rajha. S tem trenutkom je nastopila tudi obveza humanitarnega prava do v vojni premagane vojske. V kontekstu mednarodnega vojnega prava je treba obravnavati tudi genocid nad premagano vojsko in civilisti po koncu druge svetovne vojne v nekdanji Jugoslaviji, ki se je začel z angleško izdajo razorožene vojske in civilistov v Pliberku.
Teh dogodkov se spominja Želimir Kužatko, takrat desetleten fantič. “Bilo je neke majske noči, bilo je mrzlo in noč se je vlekla, vse me je bolelo in bal sem se naslednjega dne. Govorilo se je, da je Nemčija kapitulirala, da je konec vojne, a za našo družino se je vojna šele začela.” Desetletni deček, ki je prišel z mamo in sestro iz daljne Slavonije, je tisti dan pričel s križevi potom. Največje trpljenje zanje so bile Rimske Toplice. “To sliko še zdaj vidim pred seboj. Lep in sončen dan, ki se je spremenil v nesrečo, ko sta se nad nami, polepljeni z rdečimi zvezdami, pojavili dve lovski letali. Presenetili so nas in pričeli z mitraljezi streljati po koloni civilistov, predvsem žensk in otrok. Zatekali smo se v kanale ob cesti in se skrivali za grmičevjem. Vojak na konju nas je spodbujal: ‘Hitreje, hitreje!’ Nisem se obotavljal, ker sem se bal letal. Bili smo stisnjeni med rekami in hribi, s katerih so nas obstreljevali s topovi. Nek Italijan zraven mene je začel čudno dihati. Ko sem ga pogledal, je bil to zame grozljiv prizor: šrapnel ga je zadel v grlo. Ko je streljanje ponehalo, sem se začel plaziti. Po nekaj metrih sem bil ranjen. Ena krogla mi je zlomila roko, tri izstrelke sem dobil v hrbet. Zaslišal sem paničen glas sestre: ‘Mama, mama!’ Ležal sem na tleh, hitro sem se ohlajal med ležanjem na hladni zemlji,” je pred nekaj leti njegove spomine na tisti čas objavil Večernji list.
Zjutraj so jih zajeli partizani. Želimir se tega spominja: “Nekateri partizani so izprašali mojo mamo, kje je naš oče. Ne vem, je rekla mama. Bil je v partizanih nekje v Bosni, Nemci pa so nas ob umiku odpeljali s seboj. S tem nam je mama zagotovo rešila življenja. Neka vplivna partizanka je namreč naročila, naj nas preselijo v bolnišnico v Trbovljah. Tam smo ostali nekaj tednov. Pred bolnišnico sem vsak dan videl grozljive prizore: kolone zapornikov, ki so jih nameravali ustreliti, so partizanke pretepale z različnimi predmetih in jim govorile strašne besede. Gledal sem kolono, dokler ni izginila proti postaji. Čez nekaj časa smo zaslišali strojnico. Začel se je krvavi ples. Potem so v bolnišnico začeli voziti tovornjaki, polni oblačil,” je nadaljeval Želimir Kužatko.
Domov so se vrnili, ker so imeli srečo, da so smeli pospremiti bolnega partizana iz nekega kraja blizu Karlovca, ki je bil odpuščen iz bolnišnice, a ni bil sposoben sam potovati, potreboval je spremstvo. “Dobili smo dokumente, karte in hrano za na pot. Zjutraj smo krenili na železniško postajo. Ko smo nervozno hodili gor in dol po postaji in čakali vlak, je mimo nas šla nova kolona, določena za smrt. Tiho, s sklonjenimi glavami, ogrnjeni v plašče, so šli mimo nas v gotovo smrt … Ta križev pot me je dodobra zaznamoval, a ne le to, iznakazil me je! Še danes me ti spomini preganjajo, trpim zaradi posttravmatske stresne motnje,” se spominja Želimir Kužatko.
Morda ne bi bilo odveč, če bi Stipe Mesić skupaj s slovenskimi častilci komunizma prebral kakšno tako pričevanje.
Franci Donko