Zavoženost in beda slovenskega šolstva

Datum:

Ne le da je šolstvo v Sloveniji dokaj neučinkovito, slovenska politična levica za povrh vsiljuje še svoje agende, in to včasih na bizarne načine, da so šolniki na terenu pogosto zmedeni, zbegani in brez orientacije. Glavno ceno za to plačujejo uporabniki šolskega sistema – naši mladi.

Slovenska levica je po osamosvojitvi Slovenije vedno stremela k nadzoru nad ministrstvom za šolstvo (s takim ali z drugačnim imenom). Glavni razlog za to je od nekdaj bil strah pred slovensko desnico, iracionalen strah pred »krščansko« indoktrinacijo slovenskega šolstva. To ni toliko problematično, saj si desnica šolstva v resnici ne želi tako ali drugače indoktrinirati. Problematično je to, ker levica v šolstvu ohranja status quo in v njem izvaja samo kozmetične popravke. To je zelo slabo, ker šolstvo ohranja nekatere izrazite lastnosti, ki jih je dobilo v času socializma. S tem sploh ne mislimo na kakšne ideološke značilnosti, ampak na kronično neučinkovitost, ki je bila v času socializma njegova glavna lastnost.

Socialistična dediščina šolstva
Treba je priznati, da si vsaka oblast želi kakovostno šolstvo – tudi socialistična ali komunistična pri tem ni bila izjema. Toda zaradi karakterja socialističnega sistema šolstvo niti ni moglo biti kakovostno. Če je gospodarstvo plansko, je šolstvo togo. Če politični sistem ne trpi kritičnosti, šolstvo kritičnosti ne razvija. In če se to dogaja 45 let in so vsi učitelji poslovno indoktrinirani s socialistično oz. komunistično ideologijo, ne gre pričakovati, da bo ob uvedbi tržnega gospodarstva in demokracije šolstvo kar nenadoma postalo fleksibilno in odprto. Zato je bilo v novem sistemu za učitelje oz. profesorje težko, ker so morali kar nenadoma začeti delati popolnoma drugače, kot so jim v glavo vbijali vse življenje. Če bi ministrstvo za šolstvo tedaj krizno ukrepalo in šolstvo npr. v dveh mandatih korenito idejno reformiralo, bi bilo danes veliko bolje, kot je. Toda šolstvo so tedaj obvladovali predvsem levi politiki, ki so bili kontinuirani politični dediči starega sistema in ki potrebe po reformi niti niso razumeli.

Tradicionalne zablode slovenskega šolstva
Ob splošnem pomanjkanju razvoja kritičnosti med učenci s strani šolnikov je največji problem slovenskega šolstva favoriziranje zastarelega informativnega pristopa namesto modernega formativnega. Informativni pristop gradi na informaciji: ideja je, da je učenec, dijak ali študent izpostavljen koristnim informacijam, ki si jih zapomni in jih potem v poslovnem življenju koristno reproducira, ko je to potrebno, ter tako rešuje probleme. Formativni sistem pa deluje tako, da oblikuje osebnost učenca, dijaka ali študenta in jo kleše: tak posameznik bo znal reševati probleme in seveda poiskati informacije, ko jih bo potreboval, namesto da si jih zapomni. Z razvojem računalnikov je v zahodnih demokracijah že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja postalo jasno, da sodi intenzivno pomnjenje informacij na smetišče šolske zgodovine. To je danes, ko imamo dostop do interneta in s tem do informacij ves čas kar v žepu na pametnem telefonu, evidentno. A kljub temu se v šolstvu v Sloveniji informativnega pristopa poučevanja še zdaj nismo iznebili. Učitelji in profesorji še vedno uporabljajo ta docela zastareli pristop. Da bi bila zmeda še večja, sledijo sodobnim trendom ter uvajajo tuje tehnike in elemente formativnega pristopa brez pravega razumevanja in samo z mehanično, ne pa idejno metodologijo. Težava je v tem, da so danes učenci ekstremno obremenjeni, ker morajo slediti sicer zelo razgibanim in raznolikim formativnim šolskim tehnikam, a vse to v zastarelem idejnem duhu informativnega sistema, ki jih še vedno in celo še bolj obremenjuje s celo vrsto nepotrebnih informacij, ki jih morajo reproducirati med preverjanji znanja.

Rezultat je, da imamo neusmerjene učence, ki na koncu osnovne šole ne znajo izbrati srednje šole in pri izbiri igrajo na srečo, da se bodo prav odločili. Isto se dogaja pri izbiri fakultete. In ko študentje diplomirajo ali magistrirajo ter se zaposlijo, se morajo v službah »naučiti« delati, ker jim 95 odstotkov bogatega informativnega znanja v praksi prav nič ne pomaga! Smisel formativnega pristopa učenja je v tem, da se že od malih nog učenca nenasilno usmerja tako, da on sam prebuja interese in se usmerja. Ob tem se učenca opogumlja in vodi tako, da razvije tehnike ter pridobi in si tudi zapomni tiste informacije, ki bodo koristne za to, da bo lahko svoj interes še naprej razvijal. Na višjih ravneh izobraževanja, kot sta srednja šola in fakulteta, je praksa neločljivo povezana z delom v učilnici ali predavalnici, tako da je tisti, ki v okviru izobraževalnega sistema, ki temelji na formativnem pristopu, diplomira ali magistrira, v trenutku, ko se zaposli, skoraj v celoti uporaben uslužbenec, ki točno ve, kako razvijati svoje znanje in sposobnosti za potrebe institucije, v kateri dela. Če povzamemo: informativni pristop proizvaja splošno zelo razgledane ljudi »leksikone«, formativni pristop pa gibke in sposobne usmerjene reševalce problemov.

Agresivne levičarske agende stanje slabšajo
Zaradi svoje ideološke povezave s preteklim socializmom levičarske politične elite nimajo prave orientacije, kako reformirati slovensko šolstvo, zato prihaja do vrste neposrečenih eksperimentov in poskusov sprememb, ki večinoma povzročajo zmedo in zelo jezijo učitelje na terenu, ki jih taki diletantski prijemi in amaterstvo vodilnih na področju najbolj obremenijo. Večinoma gre za prenose iz v šolstvu naprednih držav, kjer te zadeve seveda funkcionirajo. Pri prenosu pa naše ministrstvo za šolstvo in njegovi svetovalci vedno pozabijo prenesti idejo, ki je v ozadju takega sistema, in pri nas doma vzpostaviti mentaliteto, ki bi bila potrebna, da bi tak sistem zaživel v vsej svoji koristnosti. Verjetno je to tako zato, ker teh naprednih sistemov tudi sami ne razumejo in samo občudujejo rezultate tam, kjer to deluje, ter mislijo, da se bo pri nas naredilo isto kar samo od sebe samo s prenosom sistema. Ker postaja vse bolj jasno, da so slovenski učenci, dijaki in študenti v splošnem vse manj konkurenčni v svetu, ki se specializira in hitro spreminja ter potrebuje gibke profesionalce, ki se predvsem znajdejo in briljirajo na svojem področju, slovenske politične in »strokovne« elite, ki obvladujejo šolstvo, to poskušajo kompenzirati tako, da še bolj obremenijo že tako preobremenjene učence predvsem na osnovnih šolah in celo že v vrtcih (!) ter jih zasipavajo z vse več informacijami, ki si jih morajo zapomniti. Kot da bo to kaj pomagalo pri rešitvi temeljnega problema …

Posebno poglavje so skrajne levičarske agende, ki jih v svetu lansirajo predvsem v luči postmodernizma oz. t. i. kulturnega marksizma, kot so poveličevanje socialnih manjšin (npr. LGBT), vsiljevanje vrednot izkrivljenega multikulturalizma, ki slavi tuje in v kot postavlja domače, ter zapovedovanje politične korektnosti – vse to, kar prihaja iz tujine, leve politične elite nekritično posvojijo in takoj lansirajo v šolski sistem. Taki pristopi, ki postanejo del kurikula, potem zmedejo in tudi prestrašijo učitelje, medtem ko učencem in dijakom predstavljajo svet v nekakšni nerealni luči, kar prej ali slej imelo slabe posledice, kot se to zdaj evidentno dogaja na Švedskem, ki so jo take in podobne doktrine socialno skoraj uničile.

Kaj je treba storiti?
Če želimo postati konkurenčni, bodo v slovenskem šolstvu potrebne korenite reforme, in to na področju, kjer jih še nikoli ni bilo. Treba bo spremeniti mentaliteto učiteljev in profesorjev, kar se lahko doseže z dobro usmerjenim izobraževanjem in usposabljanjem v obliki seminarjev in delavnic. In treba bo na terenu (od vrtca do fakultete) dodobra pojasniti ideje in filozofijo, ki se skriva za modernim formativnim izobraževanjem, tistim ljudem, ki izobražujejo slovenske učence, dijake in študente, da bodo te ideje vzeli za svoje. Brez tega slovenski šolski sistem nikoli ne bo postal uspešen.

mag. Tadej Ian

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...