fbpx

Znan “bogat” program v treh točkah, ki je združil stranke leve opozicije

Koordinator Levice Luka Mesec, predsednica SAB Alenka Bratušek, predsednica SD Tanja Fajon in predsednik LMŠ Marjan Šarec (foto: STA)

Normalizacija Slovenije, sestava vlade brez SDS in strank, ki jo podpirajo, ter dogovor, da mandatarja določi stranka podpisnica z največ glasovi na volitvah. To so tri točke, okoli katerih so se v torek, 21. septembra 2021, uspeli zediniti vodje štirih levih opozicijskih strank. Po več kot letu in pol od sestave 14. vlade Republike Slovenije, po več kot treh letih od zadnjih volitev, je edini program, ki ga ima tako imenovana koalicija ustavnega loka, ki jo tvorijo LMŠ, SD, Levica in SAB, tako imenovan “samdanijanša”.

Stranke leve opozicije so v torek, 21. septembra 2021, na pobudo predsednika LMŠ Marjana Šarca uskladile dogovor o povolilnem sodelovanju. Šarec je dal pobudo že avgusta 2021, a ga je takrat ostala trojica bolj ali manj ignorirala. Z namenom, da bi se vseeno lahko glede nečesa zedinili, je Šarec salomonsko predlagal dogovor, ki bi vseboval samo tri točke, okoli katerih bi se bilo vsem v levi opoziciji težko ne strinjati.

Tri točke, ki jih je predlagal Šarec so: “normalizacija države”, oblikovanje vlade brez stranke SDS ter strank, ki jo podpirajo, in na koncu po poročanju RTV Slovenija še dogovor, da mandatarja lahko določi stranka, ki na volitvah zbere največ glasov. Glede na to, da ne LMŠ, ne Levica, ne SD, ne SAB, vse odkar so bile še del Šarčeve koalicije, niso storile ničesar v smeri “normalizacije države”, še več, Šarec je državnim podjetjem zabičal, pri katerih medijih (desnih) ne smejo oglaševati, se lahko sprašujemo, kako se mislijo tega lotiti po volitvah v primeru, da pridejo do oblasti.

Kaj za levo opozicijo pomeni “normalizacija države”

Sama želja po “normalizaciji države” se zdi skregana z naslednjo točko v parafiranem besedilu predvolilnega sporazuma koalicije kul. Kako je namreč mogoče govoriti o kakršni koli normalizaciji države, če je osrednja točka predvolilnega dogovora apriori zavračanje sodelovanja s trenutnimi koalicijskimi strankami. To je topoumni revanšizem. Voditelji leve opozicije pa s takim pristopom kažejo, da jim ne gre za nikakršno normalizacijo države, kjer bi lahko ljudje različnih prepričanj sobivali, temveč za načrtno preganjanje drugače mislečih.

Vodja LMŠ Marjan Šarec (Foto: STA)

Če je po letu in pol epidemije, s katero se sooča Slovenija, in po vseh ostalih težavah, s katerimi se spopada vlada, glavni in edini program štirih strank ter osnova za njihovo sodelovanje kljubovanje trenutno največji desnosredinski stranki v Sloveniji, potem to ni več samo žalostno, temveč naravno tragično. Konec koncev s takim načinom vodenja politike ne trpijo politiki, temveč državljani, ki morajo ta cirkus iz dneva v dan prenašati.

To se tudi kaže v odnosu leve opozicije do Janševe vlade. Malo nagajajo, vsake toliko skušajo interpelirati katerega od ministrov, veliko kritizirajo prek medijev, zelo malo pa dejansko pokažejo. Zavedajo se svojega udobnega položaja v času, ko se desnosredinska vlada bode z epidemijo in nosi oglje ter s tem nase privlači srd nezadovoljne množice. Leva opozicija cinično, a premišljeno modro molči. Oglasijo se samo toliko, da se ve, da karkoli vlada sprejme, pa četudi bi vlada odločila, da je nebo modro, da so oni proti.

Kampanja SD za šolo brez mask (Foto: SD)

V stranki Alenke Bratušek so se z besedilom sporazuma seznanili že v torek, 21. septembra 2021. Preostanek KUL bo to storil v soboto, 25. septembra 2021. V SD bo potekala klavzura, v Levici bo zasedal svet stranke, v LMŠ pa bo zasedal tako svet stranke kot tudi izvršni odbor.

 

Ivan Šokić