Danes, 17. septembra 2021, praznuje predsednik vlade Republike Slovenije Janez Ivan Janša svoj 63. rojstni dan. 3-kratni slovenski premier, 2-kratni predsednik Sveta Evropske unije in eden izmed očetov slovenske osamosvojitve je doslej v svoji politični karieri naletel že na številne preizkušnje in ovire, vendar pa so morda prav te obrodile njegove mnoge uspehe in dosežke.
Janša se je rodil 17. septembra 1958 v Grosuplju. Po končani klasični gimnaziji v Stični je izobraževanje nadaljeval na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (ki je danes znana kot Fakulteta za družbene vede)) v Ljubljani, kjer je diplomiral iz splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite (danes je to študij obramboslovja). Politika ga je navduševala že od mladosti in tako se je že pri svojih 17. letih vključil v Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ), a njegovo srce je vselej bilo za Slovenijo in ne za Jugoslavijo in tako so ga zaradi nestrinjanja z uradno komunistično politiko leta 1983 izključili iz Partije, leta 1988 pa ga je Služba državne varnosti (jugoslovanska tajna policija in naslednica zloglasne UDBE) aretirala skupaj z Davidom Tasičem, Francijem Zavrlom in Ivanom Borštnerjem zaradi domnevne izdaje vojaških skrivnosti. S tem je bila sprožena znamenita afera JBTZ, v središču katere je bil “proces proti četverici”, ki so ji sodili na vojaškem sodišču in v srbohrvaškem jeziku.
Janšev tedanji dober prijatelj Igor Bavčar (kasneje slovenski minister za notranje zadeve in poslanec v parlamentu) je zaradi teh in še nekaterih drugih nepravilnosti 3 junija 1988 ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic, ki si je prizadeval da se obtoženim omogoči obramba s prostosti in s civilnim zagovornikom, da proces poteka v slovenskem jeziku in javno, po njegovem zaključku pa so opozarjali na neskladnost ustave in zakonov s standardi varovanja človekovih pravic. Bavčarjev odbor je imel množično podporo javnosti, saj se mu je pridružilo več kot 1000 kolektivnih članov in približno 111.000 individualnih, s čimer je njegovo članstvo doseglo številčnost tedanjega članstva v Zveze komunistov Slovenije (ZKS), ki je zaradi razpadanja komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi že počasi upadalo. V Kolegiju odbora, ki je bil poleg predsedstva vodil njegovo delo, so bili vključeni predstavniki vseh poglavitnih segmentov civilne družbe, od različnih alternativnih gibanj in institucij ter skupin intelektualcev oz. disidentov, posameznih društev (pisateljev, igralcev), vse do Katoliške cerkve. Odbor je deloval do volitev leta 1990 in je objavil nad 100 sporočil za javnost, organiziral demonstracije med sojenjem ter več množičnih zborovanj; prvo je bilo na Kongresnem trgu junija 1988, na najodmevnejšem, 8. maja 1989 pa je bila med drugim predstavljena tudi Majniška deklaracija (1989).
Prav afera JBTZ je bila eden izmed povodov za slovensko osamosvojitev, za katero je na plebiscitu o samostojnosti Slovenije, ki je potekal 23. decembra 1990, glasovalo kar 88,5 odstotka vseh takratnih volilnih upravičencev. Januarja 1989 je bil Janša eden od soustanoviteljev Slovenske demokratične zveze (SDZ), ene prvih opozicijskih strank v takratni Socialistični republiki Sloveniji in bil na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 izvoljen za poslanca, maja istega leta pa je postal minister za obrambo v Demosovi vladi pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Pod njegovim vodenjem je iz Teritorialne obrambe nastala Slovenska vojska, ki je v osamosvojitveni vojni poleti 1991 z relativno malo žrtvami (skupno 24 mrtvih in 182 ranjenih) izšla kot zmagovalka proti veliko močnejši in številčnejši Jugoslovanski ljudski armadi (JLA).
Vse od ustanovitve samostojne Slovenije je bil Janša eden ključnih igralcev na slovenskem političnem parketu, kar so mu seveda omogočile tudi bogate izkušnje, ki jih je nabral še za časa svojega političnega udejstvovanja v Jugoslaviji. Poleg tega je vse od množičnih demonstracij pred stavbo vojaškega sodišča na Roški v Ljubljani, ki so bile odziv javnosti na proces proti četverici (in so bile veliko bolj številčne kot današnji petkovi protesti), med prebivalci Slovenije užival široko javno podporo, na krilih katere je v treh vladah (v 2., 3. in 5. vladi Republike Slovenije) opravljal funkcijo ministra za obrambo. Leta 1992 se je pridružil Jožetu Pučniku in njegovi Socialdemokratski stranki Slovenije (SDSS), ki se je leta 2003 preimenovala v Slovensko demokratsko stranko (SDS), pod katerim imenom obstaja tudi danes. Janša je bil ob Pučniku (ki se je leta 1996 umaknil iz aktivne politike in leta 2003 umrl v Nemčiji) gonilna sila stranke, zaradi česar je bil že leta 1993 izvoljen za njenega predsednika, na to funkcijo pa je bil po zaslugi svoje ambicioznosti, delavnosti in požrtvovalnosti ter seveda široke podpore v javnosti, izvoljen še večkrat zapored in jo predano opravlja še danes. Slovenska demokratska stranka, ki je na evropskem parketu članica Evropske ljudske stranke (ang. European People’s Party – EPP), mednarodno pa Mednarodne demokratske unije (ang. International Democrat Union – IDU), je pod njegovim vodstvom postala najmočnejša in največja politična sila v državi (danes šteje že več kot 30.000 članov), pri čemer je vodila osmo (2004 – 2008), deseto (2012 – 2013) in sedanjo štirinajsto (2020 – ) vlado Republike Slovenije, dvakrat pa je Slovenija pod njenim vodstvom tudi predsedovala Svetu Evropske unije.
Kljub močni podpori slovenske javnosti pa si je Janša v svojem življenju pridobil tudi precej nasprotnikov. Poleg že omenjene afere JBTZ so ga ti poskušali zlomiti še s številnimi drugimi politično motiviranimi aferami, med katerimi sta bili najbolj odmevni afera Depala vas/afera Smolnikar leta 1994 in afera Patria med leti 2006 in 2015. V primeru prve je šlo za aretacijo Milana Smolnikarja, ki je zbiral informacije o Ministrstvu za obrambo, v drugi pa naj bi finsko orožarsko podjetje Patria Vehicles Oy podkupilo Janšo (ki je bil tedaj predsednik slovenske vlade) in nekatere druge visoke uradnike, da so sklenili orožarski posel z njimi. V primerih obeh afer je bila potrjena tudi Janševa nedolžnost.
Ne le, da je Janša že več desetletij izjemno vizionarski politik, temveč je poleg tega v svojem zasebnem življenju tudi predan oče in mož. Ima štiri otroke: Žana, Niko, Črtomirja in Jakoba.
Andrej Žitnik