Bogomir Gajser iskreno o smrti sina: ”Ravno tam, kjer sem pristajal, je stal kot kip. Še danes ga vidim.”

Bogomir Gajser (foto: sta).

”Tisti, ki obupa, je slabič in se ni sprijaznil s tistim, kar mu je dal Bog. Tudi ko sem izgubil sina – če bi takrat obupal, naredil samomor ali bi se zapil, bi rekli, da je to normalno. Ker pa sem šel nazaj vozit motokros, sem veljal za čudaka, češ, da se mi je zmešalo,” je svojo izkušnjo o boleči preteklosti z nami delil motokrosist in trener Bogomir Gajser. 

Je oče Tima Gajserja, mladeniča, ki v najmočnejšem razredu motokrosa MXGP v letošnji sezoni navdušuje svetovno javnost. A Bogomir Gajser je vse prej kot le oče. Je tudi Timov trener, priholog, glavni tvorec njegovih uspehov in ne nazadnje tudi sam uspešen motokrosist. O težki poti, ki je vodila do uspeha, je iskreno spregovoril na domačem vrtu.

Celoten pogovor z Bogomirjem Gajserjem si lahko ogledate tukaj:

Danes je lepo biti oče Tima Gajserja, ti uspehi so nekaj fantastičnega.
Ja, danes res. Kar pa se je dogajalo v vseh mojih 33 letih, so pa ljudje pozabili.

Vi ste pravzaprav začeli orati ledino v tem športu. Bili sila uspešni, potem pa ste Tima, če se ne motim, že pri dveh letih posadili na motor.
Res je. A nisem imel ustreznih pogojev. Nisem imel staršev, ki bi imeli denar. Moja mama je prodajala jajca in mleko, prihajam iz zelo skromne družine. Motokros sem prvič videl po televiziji, mislim, da sem bil takrat star deset let. Tukaj se v tistem času nikomur ni sanjalo o motorjih, jaz pa sem bil trmast in vztrajal. Življenje je tako, da je najbolj pomembno, da si postaviš nek cilj in vztrajaš za to.

Kako ste zaslužili za svoj prvi motor?
Moj prvi motor mi je dala mama. Danes sem ji za to zelo hvaležen, bilo je kot božje poslanstvo, da se je zgodilo. Takrat sem mami obljubil, da bom res priden, štirinajst dni nisem spal, noč in dan sem bil poleg motorja, ga ”glancal”, tega ne bom nikoli pozabil. Prvo leto, ko sem dirkal v motokrosu, sem imel zgolj dve gumi. Za primerjavo, Tim danes na eni tekmi porabi štiri gume. Jaz sem imel celo sezono samo dve gumi, z njima pa sem vozil državno prvenstvo in vse treninge.

Oče in sin (foto: Instagram)

Oče in sin (foto: Instagram)

Tudi Tim potem ni začel v idealnih pogojih, tudi on je moral dati več kot 110 odstotkov, da je prišel do zmag.
Ne samo Tim, tudi jaz sem moral nekaj dati zraven. Kar se tiče talenta, sem bil verjetno večji talent, kot je Tim. A imel sem popolnoma drugačne pogoje. Ni bilo atletike, gimnastike, po rokah sem hodil po telovadnici, delal salte, plezal po drevesih in skakal kot Tarzan. Bil sem nekaj posebnega, a takrat nisem imel drugega. Tako že v začetku nisem imel nikakršnih možnosti, da bi uspel. Kljub temu sem prišel na tretje mesto v evropskem prvenstvu, nekaj sem naredil. Tudi danes, pri petdesetih letih, tekmujem z veliko mlajšimi tekmovalci, tudi na svetovnem prvenstvu, a se o tem seveda ne poroča.

Še približno tri leta nazaj sem bil osmi med petdesetimi veterani iz celega sveta. In to brez treninga, saj se povsem posvečam Timu. A danes je tako, kot da bi zmagal jaz. Ker sam nisem imel te možnosti, sem v Tima vložil vse. Od leta 1991 sem privatnik, izposodil sem si denar, garal in vse vložil v motokros. Na začetku je bilo težko, a imel sem vizijo. Pri 18. mesecih sem Tima prvič postavil na kolo, na najmanjše BMX kolo. Malo sem ga potisnil in videl, da ima odlično ravnotežje. V enem dnevu se je že peljal na kolesu. Pri dveh letih in pol sem si od kolega izposodil malo Hondo 50. Malo sem mu pokazal, kako gre, v pol ure pa se je že sam vozil.

Je bil to tisti trenutek, ko ste rekli, da bo Tim nekoč svetovni prvak?
Ja, takrat sem to začutil. Tudi kasneje je imel Tim neverjetno voljo za treninge. Treniral sem sicer tudi druge otroke, naredil sem celo otroško ligo, a razmišljati sem želel čim bolj pravilno. Ker so otroci hodili v šolo, sem dirke organiziral ob sobotah. Ampak tega nikoli ni nihče niti omenjal. Tudi prvo evropsko prvenstvo sem organiziral v Sloveniji, pa ni tega nikoli nihče omenil.

Zakaj mislite, da vas ljudje tako zapostavljajo. Tudi v domačem kraju ste bili nekako zapostavljeni. Eden večjih, boljših gradbenikov ste bili, pa niste skoraj nikoli ničesar gradili doma. Zakaj?
To se velikokrat vprašam tudi jaz. Saj – zakaj pa smo v Sloveniji tam, kjer smo? Bil sem eden izmed tridesetih ali petdesetih gradbenikov. In če tistih petdeset udari po enem, je tisti pošten človek. To je čisto normalna logika.

Tudi gradbeni stroj ste kupili. Še danes vam je Dars dolžan kar nekaj denarja, pa je od tega minilo že kar nekaj časa.
Imam vse račune in papirje. Delal sem avtocesto v Mariboru, zaključna dela. Delalo se je preko Avtoprevoza, pogodbe pa so bile sestavljene tako, da Dars plača Avtoprevozu, ta pa naprej izvajalcu. Dars naj ne bi plačal, ne vem pa, kako je bilo v resnici. Morda so se med seboj kaj dogovarjali. Jaz sem bil eden izmed manjših.

Foto: Instagram

Foto: Instagram

Tim je takrat že bil evropski prvak, v svetu je že bil fenomen. Delal sem zato, da sem lahko zastopal državo, da je po svetu igrala naša himna. Meni pa je Dars, torej v bistvu država, dolžna veliko denarja. Ko sem se takrat posvetoval z odvetnikom in jim pokazal račune, so bili prepričani, da je stvar popolnoma jasna ter bo to zgolj preprosta izvršba. Naslednji dan me je klical in dejal, da se ne bo dalo narediti ničesar. Enako se mi je zgodilo tudi pri dveh drugih odvetnikih. To gre v sam vrh države. Žalostno, ampak resnično.

To je moja zgodba. Imel nisem niti enega sponzorja iz Slovenije. Mogoče kakšnega zelo majhnega in nekaj ljudi, ki so mi pomagali. Tem sem zelo hvaležen, za vsakih 100 evrov, ki sem jih dobil in tega nisem nikoli pozabil. Pozabil pa nisem tudi tistih, ki so imeli denar in bi mi lahko pomagali, a mi niso, ker nisem bil za take igrice, ki so jih zahtevali. Danes sem ponosen in hvalažen za to, da sem, kakršen sem, da sem vzgojil otroke, ki so preprosti. Tim je danes svetovni prvak, a je še vedno preprost človek. Tudi jaz sem najbolj srečen, ko pridem v domačo vas, gremo v gostilno in lahko dam za rundo.

Ste imeli v tem zadnjem stavku tudi misel na podjetje Akrapovič? Takrat ste prosili za pomoč, pa niso bili za to.
Ja, bil sem v stiski, okoli šest let nazaj. Odločil sem se, poklical jih bom in se skušal z njimi dogovoriti. Takrat mi je bilo vsakih sto evrov veliko. Veliko sva potovala in nismo imeli denarja za motorje. Danes vsi omenajo samo Tima, mene nikoli. Vsi mislijo, da je Tim Gajser kar iz zraka padel. Nikoli ne omenjajo nobenega trenerja. Jaz sem bil tako menedžer, psiholog in trener, kot ste omenili. Ampak vse to me je naučilo življenje. Vse, kar se mi je zgodilo, kar sem se naučil, zgubil sem sina, vse te izkušnje so me največ naučile v življenju.

Kot ste dejali, ste sami prišli do tega znanja, iz nič, ko vam je mama kupila prvi motor …
Tako je, nikoli nisem imel nobenega trenerja, nikoli nisem prebral nobene knjige, vse sem se naučil iz svojega življenja. Povezal sem izkušnje iz juda in drugih športov, ki sem jih treniral, ter ugotovil, kaj je najboljše. To sedaj uporabljam tudi pri Timu, dajem mu take vaje, ki ne bodo škodile njegovi hrbtenici, da se ne bo poškodoval.

Lahko vas primerjamo z družino Kostelić, a lahko vidimo pomembno razliko. Sami ste dejali, da bo Tim, ko bo končal kariero, lahko normalno živel, česar za oba Kostelića ne moremo trditi.
Ja, prav tu je ta glavna razlika. Vse drugo drži, da smo imeli trnavo pot in začeli iz ničle, a v nečem se z gospodom Kostelićem ne strinjava. Že ko je bil Tim mlad, sem razmišljal o njegovem zdravju. Velikokrat sva se prepirala, saj sem ga nagnal dol z motorja. Še pred letom je vstajal ob petih zjutraj in pred šolo šel trenirat. Takrat sem mu odločno rekel ne.

Trenerji se po navadi z varovanci kregajo, ker želijo, da ti trenirajo več, ne manj. Tu je velika razlika. Timu sem takoj povedal, da mi bo nekoč hvaležen. Hočem, da bo po koncu kariere zdrav in bo še naprej užival življenje. Upam, da bo cenil to, kar sem dal skozi, in da bo dober človek. Njemu ni bilo potrebno razmišljati, kako bom jaz kupil motor in kako bom plačal čeke, kako bomo jutri živeli. Vsako noč me je bilo strah, kako bomo preživeli jutrišnji dan. Če odkrito povem, še sam sebi ne morem verjeti, da sem to naredil. Kako bi to razumeli šele drugi. Ko smo Tim in Nejc in jaz vsi vozili na državnem prvenstvu, sem vse tri motorje pripravil, vodil celotno ekipo in še dirkal. Vem, da mi je to uspelo z Božjo pomočjo.

Katera je tista stena, za katero je Tim prispeval nekaj denarja. Kolikor vem, vam ga je dal?
Ja, že kot otrok je bil dobro vzgojen. Ljudje nikoli ne obsojajo otroka, tudi če se ne obnaša lepo. Vedno je potrebno pokazati na starša. Starš je tega kriv. Tako je tudi obratno. Če ne bi bilo moje žene, ne bi gradil te hiše. Nisem imel denarja. Ko je Tim takrat dobil 20 ali pa 30 evrov za rojstni dan – tega ne bom nikoli pozabil -, je prišel in vprašal, kdaj bo imel svojo sobo. Ponudil je denar in rekel: ”Za koliko opek bo to?” Takrat je bil star 10 ali 11 let.

Omenili ste, da ste se prebijali iz dneva v dan. Odigrali ste poker življenja. Vse ste stavili, uspeli, hvala bogu. Kaj ste takrat mislili, ste bili prepričani, da se bo ta ”all in” na koncu izplačal?
Prepričan sem bil, a sem vseeno molil, da me sin ne bo pustil “na strani”. Vseeno pa sem imel zadaj neko rezervo. Najbolj ključno je, da ne obupaš. Veliko ljudi obupa nad življenjem, se zapije, delajo samomore. Življenje je šola, ki naj jo da Bog, ki je samo eden. Življenje je trpljenje in vsak ima svoj križ na hrbtu.

In vi imate enega zelo težkega. Če se dotakneva tega …
Jaz sem ga z Božjo pomočjo razumel. Razumel sem, zakaj smo na svetu. Edini moj šef je Bog in noben drug. To, da življenje razumem tako, je moja prednost. Dejal sem, da se ne sme obupati nad življenjem. Tisti, ki obupa, je slabič in se ni sprijaznil s tistim, kar mu je dal Bog. Tudi ko sem izgubil sina. Če bi takrat obupal, naredil samomor ali se zapil, bi rekli da je to normalno. Ker pa sem šel nazaj vozit motokros, sem veljal za čudaka, češ, da se mi je zmešalo.

Imate težek križ. Nesrečno naključje – na dirki ste povozili sina. Čez 14 dni ste se usedli nazaj na motor, ljudje pa so vas imeli za norca.
Obsojali so me, hodili mimo mene in gledali v tla. Počutil sem se, kot da sem popolnoma sam. A poslušal sem dušo, čutil sem, da je moj sin vedno ob meni. Ko se je to zgodilo, ni bil za to kriv nihče. To je bila usoda.

V zadnjem krogu, pred zadnjo vožnjo, ko tam ni bilo nikogar več, samo še mi smo bili, se je on poslavljal. Hodil je okoli in okoli, me klical in jaz sem ga moral spremljati .. Star je bil tri leta in štiri mesece. Ustavil se je na skakalnici in mi govoril: ”Ati, tukaj moraš ”fejst skočit”, tu je blato, tukaj je voda, tukaj moraš paziti.” Govoril mi je kot trener – da moram voziti naprej, ker on bo prišel nazaj. In res, naslednje leto sem vse zmagoval.  Brez vsake poškodbe. Vedno sem čutil, da je ob meni.

Njegove zadnje besede so bile na skakalnici, ko je dejal: ”Ati, tu moraš ‘fejst skočit’.” On je takrat povedal, kaj se bo zgodilo. Mislim, da sem božji poslanec, in sedaj mi je Bog dal slavo, a slave ne smeš izkoristiti. ampak moraš ljudem naprej govoriti pozitivno. Vse lahko do smrti še popravimo, vedno imamo čas, da popravimo stvari.

In to je potem spet ta zgodba, pravzaprav samo en medij, bila je to Ekipa, ki je popisala to zgodbo, ostalo pa  – spet je bila Slovenija nema.
Ekipa je bila tudi takrat prva, ki je stvari objavila točno tako, kot sem jih povedal. Jaz sem jim to tudi povedal. So pa mediji, ki so me klicali, in sem jim rekel, kaj naj napišejo, a so mi dejali: ”Nimamo toliko prostora.” Takrat sem jim rekel: ”Hvala lepa, ne rabite.”

Ko se je zgodila nesreča, sem vozil motor in on se je kar naenkrat pojavil pod skakalnico. Za to ne obtožujem njegove mame, da je ona kriva. Nihče ni kriv. To je tako moralo biti. To je Božje delo. Tisti trenutek je težko, ampak če to znaš preživeti, bo vedno tako, da bo prav. Bog poskrbi za pravico. Morda ne takoj, morda čez pet ali deset let.

Moram pa povedati, da Žan ni letel čez progo. Drugi so govorili, da mama ni pazila nanj, da nas je sodišče obsodilo zaradi malomarnosti. Na sodišču sem tožilki rekel: ”Če se Žanovi mami kaj zgodi, vas pridem lastnoročno zadavit.” Opustili so vse obtožbe in bila je oproščena. Dejal sem, da ni nihče kriv za to, kar se je zgodilo. Priletel sem iz mrtvega kota. Na skakalnico sem prišel s hitrostjo vsaj 70 kilometrov na uro, ko sem ga zagledal. Približno 10, 15 metrov od skoka, ravno tam, kjer sem pristajal, je stal kot kip. Postavil se je ravno tam, kjer je takrat rekel: ”Ati, tu moraš ‘fejst skočit’.” Takrat je povedal, kaj se bo zgodilo.

Stal je sonožno, še danes ga vidim. Ni bil v koraku. Če te motor zadane pri taki brzini, si krvav, in hudo poškodovan, on pa je bil star le 3 leta in pol. Ko sem priletel vanj, me je kotalilo še 50 metrov. Ko sem vstal, mi bilo nič. Stekel sem nazaj, in ga vzdignil, takrat je njegova mama sploh videla, kaj se je zgodilo. Ko sem padel, ona sploh ni videla, da sem povozil otroka.

To je tako moralo biti. Kot je rekel: ”Ati tu moraš ‘fejst skočit'”,’ prav tam se je postavil. V življenju je tako, človek umre v tistem trenutku, ko mu je dano. Kriminalisti so nas potem zasliševali, nikomur ni bilo nič jasno. Žan je dobil udarec točno v sence. Nikjer drugje ni bil poškodovan, nikjer krvi. Pri taki hitrosti in tako majhnem otroku … S prvo gumo sem ga zadel, če bi ciljal, ne bi mogel zadeti. To je bila stotinka sekunde. Hvala Bogu, da je bilo tako. Da ni trpel, da je bila samo stotinka sekunde, da ga ni bilo treba vlačiti po bolnicah, da ni ostal invalid. Ko je rešilec odpeljal, ni dal niti luči. Šele ob desetih zvečer so povedali, da je bil že na mestu mrtev.

Njegova mama je odšla z njim v bolnišnico, jaz pa sem pobiral motor, s katerim sem ga povozil. Dal sem ga na prikolico in sam sebi govoril: ”Kaj zdaj jaz tu delam.” Sam proti sebi sem se boril, pa sem vseeno čutil, da moram to delati. To je malo čudno. Ko sem še naprej vozil s tistim motorjem, so me vsi obsojali. Ko sem čez 14 dni želel iti na dirko, mi je brat rekel, da sem nor. A imel sem strašno željo po dirki, to je to. Vsi so me obsojali, celo sorodniki Žanove mame, vsi so pljuvali po meni, a sem jim razlagal, da to preprosto moram narediti. To je tako, kot če stopiš na prag hiše in si rečeš, da ne boš stopil v hišo, nato pa te nekdo porine.

Tudi to, kar se je dogajalo po njegovi smrti, je bilo neverjetno, dogajali so se čudeži. Kmalu po smrti sem kupil kombi za motokros, ki ga imam še danes. Zanj sem si izposodil 2.000 mark, ki sem jih kasneje našel v žepu, pa jih nikoli nisem pogrešal. Na kombi sem nalepil nalepke ”Gajser Team”, ker sem želel imeti svojo ekipo. Žanovi mami sem dejal, naj ne nasprotuje mojemu nadaljevanju kariere, ker je to njegova želja. Tudi sama je priznala, da je čez okence kombija enkrat videla Žana, ko smo se peljali na pokopališče, a vztrajala je pri svojem.

Ampak zdaj je to za vami in ta zgodba s Timom … Pravzaprav je neverjetno, kaj ste tudi sami dosegli. Ste iz malih Pečk, a šef vsem Japoncem, pred tekmami jih zabavate …
Ja, res je, pred štartom se zabavamo. Vsi ostali so resni, ampak to je psihologija. Pred štartom se igra dobra glasba, malo zaplešemo, Tim se pred štartom smeji. Jaz vem, kaj delam. Govorili so mi, da je za Tima to prehitro in je to največja napaka. Danes pa imajo vsi dolge nosove. Že lani sem vedel, da bo napredoval. Vedno znova so me diskreditirali, vsi so želeli svetovnega prvaka, ki ima ime in se vse vrti okoli denarja. Ampak jaz sem vsa ta polena preskočil in nikoli nisem padel.

S Timom pred tekmo pojete, pa tudi zmolite vedno, če se ne motim.
Da, to pa vedno. On vedno zmoli, jaz pa poleg njega. Ko moliva, gledam številko 243, ki jo imamo na prvi tablici. Dosegel sem, da imamo na tovarniškem motorju na tablici GT 243, tega si nihče ne more privoščiti. To številko so mi dolgo vsiljlevali, a je nisem hotel. Potem pa sem ugotovil, koliko simbolike se skriva v njej. To je datum rojstva Žana, 24. 3., v njej pa se skriva tudi rojstni datum Tima, datum Žanove smrti, letnici rojstva Žana in Tima, če seštevamo številke. Ko to govorim in me ljudje poslušajo, mislim, da jim naredi tak mali klik v glavi ter začnejo razmišljati o Bogu.

Foto: Instagram

Foto: Instagram

Vsa ta polena ste dobili pod noge, pripeljali Tima do vrha, težko bo šel še višje, lahko le zdrži na teh najvišjih točkah. Ali ti ljudje, ki so vam metali polena pod noge, pridejo in želijo pristaviti svoj lonček?
Ja, seveda. Podtikali so mi laži, govorili, da sem bil napadalen, pa nikoli nisem bil. Ljudje, ki so me opazovali, so dejali, da imam jeklene živce. Ampak vera v Boga me je držala pokonci. Približno pet, šest let nazaj sva s Timom prišla do podjetja Akrapovič. Želela sva se dogovoriti, če bi mi lahko kako pomagali. A dejali so, da se tukaj nimamo kaj pogovarjati. Če bi nama takrat pomagali, bi danes Tim vozil z izpuhi Akrapovič. Prosil sem jih tudi, ko sem šel na svetovno prvenstvo za veterane. Takrat nisem imel denarja, da bi si kupil nov izpušni sistem, star pa je bil popolnoma uničen. Nisem opravil tehničnega pregleda. Prosil sem jih, če mi lahko dajo izpušni sistem, a niso želeli niti slišati o tem. Dali so mi enega za Tima, o drugem pa se niso želeli pogovarjati.

Takrat sem si dejal, da če bom kdaj v taki situaciji, bom jaz Akrapoviču rekel ne. In prišlo je do tega. Ko so me vabili v Yamaho, sem odklonil, ker niso imeli gum Golden tyre. Te gume sem jaz vzdignil in želel sem narediti uslugo Marcu Paoliniju, ki je bil prvi človek, ki mi je kupil motor. Prosil me je, naj uporabljam njegove gume še eno sezono in za to sem se tudi zavzel. Druga stvar, ki me je motila, pa je bila, da je Yamaha uporabljala Akrapovičeve izpušne sisteme. Bil sem tako trmast, da me tudi denar ni prepričal. Nisem pozabil, da je bil Paolini prvi človek, ki mi je pomagal, čeprav so mi ponujali toliko denarja, da ne bi imel več skrbi. Odkar smo nato tri leta nazaj podpisali s Hondo, so stvari lažje. Pred tem pa je res bilo 32 težkih let.

Pride sedaj Akrapovič še kdaj prosit?
Ko smo prišli k Hondi, so mi povedali, da bodo želeli iti preko mene, češ ”Kaj bo ta Gajser, mi ga ne potrebujemo”. A sem pogodbo dobro preštudiral in sam postavil pogoje, saj je tudi v športu ogromno politike. Dejal sem, da mora dotična ženska leteti, saj naju je ‘zafrkavala’, da želim imeti doma pet motorjev, ter dodal, da želim imeti zadnjo besedo. Dodal sem še eno zahtevo, da v primeru, da pride na pogovore Akrapovič, se z njim ne sme pogovarjati nihče. Sam upam, da me bo Igor Akrapovič nekoč sam poklical. Upam, da mu bom lahko razložil, kaj se je takrat zgodilo, ter bo on razčistil s tem, zakaj mi tisti ljudje niso želeli pomagati. Če bi mi takrat dali 500 ali 1.000 evrov, bi mi stoodstotno sodelovali. Take napake si ne smeš privoščiti. Potrebno je razčistiti, tako kot na primer na AMZS, kjer se danes vse dela drugače.

Ste trn v peti, to ste dejali tudi sami. Bili ste edini, ki niste bili omenjeni na prireditvi športnik leta, kjer je bil Tim Gajser najbolj obetavna osebnost leta.
Ja, razmislite malo, ali je to logično ali ne. V vsakem športu je imenovan tudi trener. Pri nogometu selektor, pri Petru Prevcu njegov trener, pri Tini Maze Andrea Massi. Tim Gajser pa je očitno priletel iz zraka. In to je žalostno, sramotno. Bil pa sem razočaran še nad nečem, kar sem tudi javno povedal. Predsednik Borut Pahor se je na prireditvi pogovarjal samo s Tino Maze. Nikomur drugemu ni šel čestitat. Če ga kdaj vidim, mu bom povedal, da bi moral iti do vsakega športnika. Ne samo do Tine Maze.

Jaz sem bil šokiran in nisem mogel verjeti, da je dobil Tim kot mladi moto športnik to nagrado. Novinarji so ga vseeno izbrali, vsa čast novinarjem. A ni prav, da se omenja samo Tim Gajser. Kako naj bo to samo Tim Gajser, če sem pri vsej zgodbi največ dal jaz? Trnova pot, brez katere ga ne bi bilo tam, kjer je. Še posebej zdaj, na tem nivoju. Ko se on oblači, naredim vse jaz. Pregledam vse ovinke, še prej mu povem vso analizo in on ima idealne pogoje. Izbiram tudi amortizacijo, gume, vse mu pripravim. A kaj naj rečem. Ponosen sem na to življenje. Vsem, ki me bodo poslušali, polagam, naj se zamislijo in bodo videli, da je življenje lahko veliko lepše. Tudi če se zdi, da kdaj ”potegneš kratko”, se bo nekje že povrnilo nazaj.

Rok Virag