Luka Žvižej iskreno o svojem najtežjem trenutku, ko je zjutraj …

Luka Žvižej (foto: epa).

“Zjutraj sem poklical mamo in brata in rekel: ‘Pridita mi pomagat spraznit stanovanje – jaz grem svojo pot.’ Vzel sem eno potovalko in sem šel s takratno, bivšo partnerko – ki je bila tudi rokometašica in je že imela podpisano pogodbo v Španiji – s trebuhom za kruhom iskat srečo tja,” je svoj najtežji trenutek v karieri opisal rekorder po številu nastopov in golov za slovensko rokometno reprezentanco.

Luka Žvižej je legenda slovenskega rokometa in z 217 nastopi ter 702 goloma tudi rekorder slovenske reprezentance. Ni pa celjski kapetan le eden najuspešnejših slovenskih rokometašev – gre namreč za izjemno šaljivega, prijaznega, nasmejanega ter ‘večno mladega’ fanta, ki je za šale in potegavščine skoraj vedno ‘v formi’. Luka Žvižej nam je zaupal marsikaj, pokazal pa je tudi svoj pevski talent.

Luka Žvižej, saj bi Vas predstavil, da ste že stari, ampak ste še vedno pravi otrok. Koliko let naj Vam pripišemo?
(Smeh.) No, ja. Imam 35 let, ampak pravijo, da si star toliko, kolikor se počutiš.

Ravno to nas zanima – kako starega se počutite?
Počutim se dosti mlajšega. Tam nekje okoli 25 let in če bi lahko čas še enkrat zavrtel nazaj, bi bila ravno to neka prava doba oziroma takrat, mislim, da se je lepo začelo ‘peljati‘.

Lepo se je začelo ‘peljati’ že pred 20 leti, ko ste prvič stopili na evropski prestol – takrat z Vašim klubom Celje.
Ja, to je res. Takrat je bilo kot neko neuradno evropsko prvenstvo. Državni prvak je imel pravico nastopati na tem prvenstvu, ki je veljalo za evropsko prvenstvo, in mi smo takrat tudi nastopili in osvojili evropski naslov. To je bila kadetska ekipa in letos bo od tega že 20 let.

Vaša pot je bila razgibana – potem je sledila Španija, zamudili ste celjski naslov, ga potem vendarle osvojili, na koncu Madžarska. Dejali ste, da če bi se vrnili, bi se vrnili v svoja petindvajseta. Pa bi kaj spremenili na tej svoji športni poti?
Mislim, da ne. Mislim, da za vse stvari, ki sem jih naredil, sem se takrat prav odločil. Po treh letih igranja v prvi ekipi Celja nekako za naprej nismo našli skupnega jezika. Imel sem veliko željo oditi v tujino, se preizkusiti, še posebej v Španiji. Nekako sem vztrajal pri svojem, bil sem sicer tri mesece brez kluba, ampak tik pred prvenstvom – na mojo srečo in na nesrečo potem bodočega soigralca, ki se je poškodoval – sem dobil mesto in priložnost za igranje v španski ligi.

Potem me je pot peljala tudi v Barcelono, tam sem preživel dve izjemno lepi leti, po Barceloni sem se zopet vrnil v Santander, kjer ni bilo vse tako rožnato, bilo je dosti problemov v klubu, sploh s finančne strani, in prišla je ponudba iz madžarskega Pick Szegeda, ki sem jo sprejel z obema rokama in tam odigral tri leta. Spoznal sem neke nove stvari, začel malo drugače tudi delati, kar je prineslo boljše rezultate. Po madžarski avanturi pa je s takratnim selektorjem Serdarušićem prišla tudi ponudba domačega kluba in, normalno, o tem nisem kaj dosti razmišljal in zelo hitro smo se dogovorili, tako da sem zdaj tu že šest let.

Kako dolgo še, pogodba Vas še veže nekaj časa?
Ja, pogodba me veže še nekaj časa, nekako moja želja in pa želja kluba je, da to skupno pot nadaljujemo. V kakšni obliki, bomo še videli, ampak nekako imam še željo, motiv in energijo, da igram še nekaj let.

Moram Vas vprašati tudi o reprezentanci, ki je zaključena zgodba. Zakaj slovo?
Enkrat pride ta čas, ko je potrebno reči ‘adijo’ in ‘dovolj je’. Vemo, da je zelo hud tempo, da si tekmovanja sledijo in da nekega velikega premora ni. Biti na vseh frontah – tako na klubski sceni kot v reprezentanci – in pa seveda družina, to ni lahko. Na koncu sem se pač odločil, v prvi vrsti za družino in za nadaljevanje v klubu, ker vemo, da tukaj dobivamo naš kruh. Glede reprezentance pa – po 15 letih je prišel čas, ko se je enostavno potrebno umakniti in dati mesto nekomu drugemu. Jaz pa imam še željo igrati, tako da, kot sem že omenil, težko je biti non-stop na polno na vseh straneh, zato sem se odločil, da nadaljujem samo še v klubskem rokometu.

Luka Žvižej: "217-krat sem vedno z veseljem zapel Zdravljico"

Luka Žvižej: “217-krat sem vedno z veseljem zapel Zdravljico.”

Marsikaj se je govorilo, tako s strani igralcev kot kasneje tudi s strani selektorja. Kakšno je bilo dejansko vzdušje? Malce čudno je končati tik pred tem, da morda pridete na olimpijske igre.
Kar se dogaja v reprezentanci, ostaja za vedno v reprezentanci. Vsi skupaj smo imeli eno veliko željo in osnovni cilj, da naredimo čim boljši rezultat, ki nam na koncu ni uspel. Ampak vzdušje v reprezentanci je bilo vedno dobro. To je nekakšna druga družina, veliko časa preživimo skupaj. Normalno je, da včasih pride do konfliktov, a to je vse v dobri veri po boljšem rezultatu. Ta neuspeh na evropskem prvenstvu ni bil ključnega pomena pri tej odločitvi. O tej odločitvi sem razmišljal dlje časa in enostavno vedno je bilo ”samo še to, samo še to”. Če razmišljaš tako, potem temu ni konca. Enkrat je bilo potrebno reči ”dovolj je”. Ocenil sem, da je bil pravi čas, da zaključim to zgodbo, in tudi po končani sezoni bom imel dosti časa za počitek in pripravo na naslednjo sezono, ki bo gotovo še bolj naporna, kot je bila ta.

Malce nepričakovano ste takrat ostali brez družbe brata Mihe. Zelo sta povezana, je to vplivalo na Vas in kako?
Na začetku je bil to gotovo en neprijeten trenutek, ne samo zato, ker je Miha moj brat, v reprezentanci sva si ves čas delila sobo, bila sva ves čas skupaj. Ravno zaradi tega, ker je bil v tujini, oziroma ravno takrat, ko sem bil jaz v tujini, je bil on doma, potem pa sva se samo zamenjala, in ko enkrat izgubiš svojega cimra, normalno, da tisti trenutek ni prijetno. Veš, da imaš nekoga, na katerega se lahko vedno zaneseš, veš, s kom se spuščaš v boj. Ampak ko je bil trenutek za oditi na prvenstvo, je to potrebno dati na stran in stremeti k svojim ciljem. Mislim, da se na sami igri to ni poznalo, in to je šport, to so odločitve, ki jih je treba sprejeti. Potrebno je imeti pred seboj samo cilj oziroma naloge, ki ti jih zadajo, in jih spelješ čim bolje, kot jih lahko. Miha ni bil edini, ki se mu je to zgodilo, vemo pa, da se to dogaja na vsakih pripravah in pred vsakim prvenstvom, da določeni igralci takrat niso v planu za tisto tekmovanje, kar pa ne pomeni, da so odpisani.

Če se spomnite, posneta je bila ena šala, da Vam brat Miha nosi kavo. Kdo je bil šef pri vama, ko sta bila cimra? Starejši brat ali kako drugače?
Če bi rekel, da je bil mlajši brat, bi se zlagal. Ne, mislim, da sva in še vedno funkcionirava zelo dobro in da tukaj ne gre za to, kdo je šef in kdo ni. Gre tudi za eno spoštovanje. Na posnetku se sicer tega ni videlo, ampak tudi jaz sem kdaj prinesel kavo v sobo in kdaj šel kaj iskat, in ne gre za to, da bi bil jaz glavni, on pa nek ”podložnik”, mislim, da zelo dobro funkcionirava, tudi slišiva se vsak dan – ali preko telefona ali pa preko videa, kakorkoli, sva “na vezi” non-stop.

Miha in Luka sta se ujela šele kasneje, zdaj pa sta zelo povezana (foto: facebook).

Miha in Luka sta se ujela šele kasneje, zdaj pa sta zelo povezana (foto: facebook).

Zelo sta povezana. Je to že od nekdaj ali je to potem postalo z leti?
To se je začelo takrat, ko je tudi Miha začel bolj resno igrati rokomet. Med nama je sedem let razlike in ko smo bili še majhni, je bila to velika razlika in Miha ni mogel biti z mano takrat, ko sem jaz to želel, oziroma vsi smo bili dosti večji, zato se ni mogel družiti z nami. Ko sem bil jaz v najhujši puberteti, je bil on še premajhen. Ko je njega poneslo tja, to meni ni bilo več všeč, zato je dostikrat prišlo do konfliktov in ni bilo neke povezanosti. Šele potem ko se je Miha začel profesionalno ukvarjati z rokometom in ko so prišle prve odločitve o prestopih in o vpoklicu tudi njega v reprezentanco, pa se je zadeva preobrnila in takrat sva se še bolj povezala in jaz si enostavno ne znam več predstavljati življenja brez njega.

Oba pa sta tudi zelo nora. Oprostite, ampak kdo je bolj nor?
Če lahko tako rečem – si znate predstavljati, kako je, kadar sva midva skupaj? (Smeh.)

Ne, saj zato pa vprašam.
Čisto odvisno. Enkrat eden potegne, drugič drugi, vedno pa poskušava iz vseh situacih potegniti tiste pozitivne in se dostikrat eden drugemu ali pa sama sebi nasmejati in vse obrniti na štos. Ne samo nama, še posebej komu drugemu kdaj kaj ušpičiva zato, da se imamo fino. Kdo je bolj nor, bi težko rekel, je pa to odvisno od situacije. Včasih je to on, včasih sem to jaz, skupaj pa vsak reče: ”Na, spet sta skupaj, spet se bo nekaj zgodilo.”

Miha je včeraj začel prvoaprilsko s šalo o Vašem prestopu v PSG – takoj ste z njim potegnili tudi Vi, RK Celju, na koncu smo se pridružili še mi. Zdi se, da vedno, ko nekdo začne potegavščino, mu da drugi podporo in tako skupaj speljeta neumnosti.
Ja, mislim, da je to res. Ko se neka stvar zgodi, tako kot se je to zgodilo danes, ko je Miha naredil eno sliko in objavil ta prestop, normalno, vemo, prvi april in čas za šale. Takoj smo potegnili in iz tega naredili neko anekdoto. Upam, da se pri tem ni nihče užalil in vzel tega resno, ampak to sva pač midva. Več bi bilo takih šal, če bi bil večkrat prvi april, ampak včasih je potrebno malo paziti. Vse ni primerno za javnost. Je kar zanimivo, imamo dosti stvari v arhivu, vsekakor pa je tu še kakšna, ki čaka izpod mize. Zna se zgoditi, da pride kmalu na plano, tako da – pazite se.

Prvoaprilsko šalo glede Lukovega prestopa v PSg je zgodaj zjutraj začel brat Miha (foto: facebook).

Prvoaprilsko šalo glede Lukovega prestopa v PSG je zgodaj zjutraj začel brat Miha (foto: facebook).

Katera je bila najbolj nora do sedaj? Z Branko Tamšetom (trenerjem Luke Žvižeja v Celja – op. a.) sva govorila, pa je dejal, da jih je toliko, da se tudi ene ne more spomniti.
Ne vem, če se na hitro spomnim, je bila ena od teh v Belorusiji, po eni tekmi, kjer smo bedeli pozno v noč. Ne vem, od kod je prišla ideja, ampak hodila sva po sobah in kdor je imel odklenjeno sobo, sva ga na nek način prestrašila in seveda sva vse posnela. Spomnim se, da ni uspelo pri vseh, je pa uspelo pri Marku Bezjaku, ki je ravno zaspal na postelji, Miha ga je potegnil za nogo in začeli smo se dreti: ”Policija, policija, bežimo!” Jaz sem snemal s telefonom in, normalno, Marko se je prestrašil, saj bi se tudi jaz, če bi me nekdo sredi noči za nogo vlekel s postelje in se drl. Takrat je bilo toliko smeha, da tudi ko smo gledali posnetek, ko je bilo vsega konec, ko je to videl Gorazd Škof, ni mogel priti do sape, tako se je smejal. To je samo ena od teh. Bilo pa jih je veliko.

Tudi Gorazd Škof je eden od zabavljačev. Vedno je bil – v klubu, reprezentanci.
Ja, s Škofom je super. Kadar Miha ni bil v reprezentanci, sva bila cimra, sploh zdaj, v zadnjih časih. Škof je vedno nasmejan, zabavljač, rad kaj zapoje, rad se zabava. Lahko rečem, da smo bili tudi mi trije veliko skupaj. Nekako pa je bil Škof vedno v ozadju in se samo smejal in podpihoval: ”Dajta še,’‘ da je bilo bolj zanimivo, ampak tudi njega smo si že privoščili. Ampak on je to tako kot vsi ostali sprejel kot šalo. Veva pa tudi midva, kje je ta meja.

Zelo visoko, kajne?
Ja, ampak vseeno obstaja neka meja, ne moreš uporabiti čisto vsega. Ne smeš iti čez to mejo, da bi nekoga preveč užalil. Tu je treba paziti.

Omenili ste, Gorazd Škof poje, torej veste, kaj Vas čaka.
Ja, si lahko mislim …

Poje tudi Luka Žvižej. Da bo šlo lažje za intonacijo, bo Luka zapel eno izmed svojih najbolj priljubljenih pesmi.
To pesem sva enkrat z Miho posnela z eno kamero, mislim da je na enem mojem socialnem omrežju in po mojem je boljša kot pa ta verzija.

Velja, naslednjič pripeljemo band, pa bo takrat Luka zapel. Kdo ima boljši posluh? Gorazd Škof, brata Skube?
Staša
(Staš Skube – op. a.) sicer nisem slišal peti, Seba (Sebastjan Skube – op. a.) pa je pravi ‘muzikanter’, tudi harmoniko zna lepo raztegniti in lepo zapeti. Vseeno pa mislim, da je Škof (Gorazd Škof – op. a.) prvi glas reprezentance. Tudi dostikrat, kadar smo kaj zapeli, je bil prva violina, sploh kar se tiče dalmatinskih in hrvaških, je Škof daleč pred vsemi, jaz se lahko skrijem pred tem.

Obožujete Reporterja Milana.
Ja, to je res. Reporter Milan je skupina treh, ki dnevno posreduje neke novice na svoj način, zelo komičen, imajo tudi predstave in prej ste že pokazali en gib, ne vem, če veste, kaj je to.

Luka Žvižej je zadetke proslavljal s 'sifonom' (foto: epa).

Luka Žvižej je zadetke proslavljal s ‘sifonom’ (foto: epa).

Razložite še našim bralcem.
To je bilo v bistvu iz ene predstave ”Si ali pa nisi” reporterja Milana. Zgodba teče o dveh prijateljih, ki sta bila vodovodarja, onadva pa sta se spomnila in naredila sifon. Naredila sta še kotni in talni sifon in nekako je bil to njun pozdrav: ”En, dva, tri, hop, sifon!” sta pokazala. Prišlo je čisto slučajno. Mi smo se z reporterjem Milanom potem tudi spoznali, z vsemi tremi in v bistvu z Matjažem Šalamunom – Šalco smo postali tudi veliki prijatelji. Enkrat je bilo ravno pred svetovnim prvenstvom v Španiji, nas je prišel z ostalimi pozdravit v Zreče, bili smo skupaj, premlevali vse, kar se pri reporterju dogaja, nato pa je prišla ideja, da če dava gol, bova pokazala sifon. Tako je ta sifon tudi ostal na igrišču. Tudi letos na evropskem prvenstvu je Šalca s svojo ekipo prišel v Vroclav, na Poljsko in, normalno, ko je padel gol, je bil sifon z igrišča na tribuno in nazaj.

Pa ste morali potem tudi tujim novinarjem razlagati, za kaj gre, če se ne motim.
Ja, tudi, vsi so to povezovali s kobro, s črko Z, potem pa sem razložil, da ni nič od tega, pač pa da gre za interno foro, da je to iz predstave reporterja Milana. Normalno, tisti iz tujine tega niso poznali, zato sem jim pokazal tudi, kje si to lahko ogledajo, in zdaj verjetno že vedo, za kaj gre.

Ravno s to gesto ste potem tudi promovirali enega izmed Vaših sponzorjev (Hummel).
Jaz sem ambasador športne opreme Hummel – v prostem času nosim njihove copate in ostala športna oblačila. Imajo neke tattooje in tudi tu je prišla želja s strani Hummla, če bi lahko to zadevo uporabil. Najprej smo poizkusili na nogi, nato pa sem rekel: “Če že pade ‘sifon’, pa naj pade s Hummlom.” To je bilo v Katarju in mislim, da je to kar dobro izpadlo, tattoo pa je bil seveda za enkratno uporabo – ko si se stuširal, je šlo to dol.

Je bil pa v enem izmed medijev nekoč naslov v stilu, da Valter Birsa na socialnem omrežju razkazuje otroke, Luka Žvižej pa mišice.
(Smeh.)

Imate radi svoje mišice?
No, ja. Normalno, da se pogledaš v ogledalo. Sploh po kakšnem treningu paše. Vsi smo radi lepi in ‘furamo nek imidž’, ampak da bi jih pa preveč razkazoval – to pa mislim, da so malo obrnili. Takrat sem si dal delati drugi tattoo in to tudi objavil – tako so vse skupaj zapisali, ampak s tem ni nič narobe.

Luka Žvižej o svojih pravih tattoojih:

Na Vaši športni poti ste doživeli marsikaj.
Lahko bi rekel, da se mi je v karieri zgodilo vse. Bil sem v najboljšem evropskem klubu, z njim osvojil Ligo prvakov in španski naslov, pred tem pa sem bil v bivšem evropskem prvaku Teki Santander, ki je bil tik pred razpadom. Teka je bila takrat globoko v finančnem minusu, tako da devet mesecev nismo dobili plač. Še pred tem sem bil brez kluba, tako da lahko rečem, da sem bil čisto na tleh, potem zopet zelo visoko. Ko letaš zelo visoko, lahko potem tudi padeš nazaj – vse to se je nekako ‘peljalo’ v tej smeri in potem smo izbrali neko srednjo pot in to sem potem tudi nekako zabeležil na sebi.

Ne graja, ne hvala Vas ne more vreči s tira – tako elegantno ste dejali, da so malce obrnili, ampak nič hudega. Fantastično, ste eden redkih.
Poizkusimo, da nas ne vrže iz tira – to se da naučiti. Je pa potrebna pot oziroma čas, da prideš do tega. Najlažje to narediš, če se te stvari zgodijo tebi, čeprav je res, da se je potrebno učiti na napakah drugih, ampak vemo, kako je s tem – tega nikoli ne vzameš resno, ko pa se takšne stvari zgodijo tebi, pa v bistvu vidiš, kako in kaj – takrat je potrebno znati odreagirati. Vemo, da je lepo, takrat ko te hvalijo, ni pa prijetno, kadar te vsi grajajo oziroma – da se ne bom grdo izrazil – “pljuvajo” po tebi. Če znaš to skompenzirati in iti po srednji poti, je to vse skupaj precej lažje speljati do konca.

Kateri trenutek je bil najtežji v Vaši karieri?
Mislim, da je bil to trenutek, ko se s klubom nismo dogovorili in ko je v bistvu prišla ta odločitev, da odidem v Španijo čez noč. Zgodilo se je tako, da sem zjutraj poklical mamo in brata in rekel: “Pridita mi pomagat spraznit stanovanje – jaz grem svojo pot.” Vzel sem eno potovalko in sem šel s takratno bivšo partnerko – ki je bila tudi rokometašica in je že imela podpisano pogodbo v Španiji – v Španijo s trebuhom za kruhom iskat srečo tja. Potem sem preko tretjeligaša in drugoligaša prišel do prvoligaša, tam sem izkoristil ponujeno priložnost. Odigral sem res dobro sezono in prišla je ponudba Barcelone.

Kateri met, ki ste ga zgrešili, pa je bil najtežji za Vas?
Zgrešenih je bilo veliko. Verjetno pa se to vprašanje navezuje na zadnji zgrešeni met in Zagreb, kjer sem imel vse stvari v svojih rokah do zadnje sekunde. Če bi ta strel zadel, bi lahko rekli, da je šlo Celje v osmino finala, ampak na žalost se to ni zgodilo. Vsi tisti, ki so bili razočarani oziroma jezni, si lahko samo predstavljajo – če so se oni tako počutili, potem si lahko predstavljajo, kako je bilo meni.

Kakšen je bil Vaš večer tisti dan?
Lahko rečem, da ni bil prijeten. ‘Non-stop’ ti gre po glavi, kaj bi lahko naredil, ampak eno pa ostaja: če bi lahko še enkrat dobil to priložnost, bi sigurno še enkrat skočil in vrgel na gol. Zdaj, če rečem, da bi ga zabil, je to pač potrebno gledati tako, da vsi igramo in vsi si želimo zmagati – tisti, ki streljamo, si želimo dosegati zadetke in kadar branimo, si želimo braniti. Marsikaj ti gre takrat po glavi – tudi to, kaj bi bilo, če bi bilo, ampak razmišljati preveč o tem ni ravno pametno, kajti hitro lahko padeš v neko negativno energijo in pač treba je razmišljat o tem, kako to popraviti. Je pa res, da imamo mi to srečo, da je čez par dni že nova tekma in zopet priložnost po dokazovanju in možnost na novi tekmi to popraviti. Ne moremo sicer popraviti tega strela in rezultata, lahko pa delaš na tem, da se to čim manjkrat ali pa sploh več ne zgodi.

Vas zdaj že lahko vprašamo, o kakšni vlogi razmišljate po koncu igralske kariere?
Tega tudi sam še ne vem oziroma razmišljam, kaj bi točno počel. Gotovo pa si želim ostati v rokometu – ali bo to neka trenerska vloga ali vloga malo višje v pisarni, še ne vem. Si pa gotovo želim ostati tu – tu sem v bistvu preživel največ časa in če tako rečem, smo doma v tem ‘biznisu’. Je nekaj stvari, ki bi jih želel dodati oziroma spremeniti, in bomo videli. Je pa res, da dokler igram, se želim temu maksimalno posvetiti in ne biti na vseh straneh, ker vemo, da je vsega preveč in da ne moreš biti uspešen na vseh področjih. Boljše je, da se odločiš za eno in tisto izpelješ maksimalno.

Rok Virag