Marko Milič odkrito za Novo24TV o svoji ženi, kako ga je osramotila

Marko Milič (foto: epa).

“Mi na začetku nismo igrali na velikih tekmovanjih – mi smo igrali predkvalifikacije za kvalifikacije. Vozili smo se z avtobusi ‘ko to tamo peva’, sponzorji so bili 080 – kdor koli je dal deset majic, je bil lahko sponzor,” se začetkov slovenske košarkarske reprezentance spomni priljubljeni ‘Air’ Milič.

Minila sta dva meseca in pol, odkar je Marko Milič uradno končal svojo kariero. Vedno zanimiv in prijeten sogovornik je v intervjuju za Novo24TV anekdote stresal iz rokava kot za šalo. Njegova zabijanja so nepozabna, njegove izjave edinstvene, njegova pojava pa vedno pozitivna. Takšen je pač ‘Air Milko’.

Letos ste končali svojo dolgo in bogato športno kariero. Zakaj takšna odločitev?
Pri 38 letih igraš daleč od doma in se ti zamenjajo prioritete v življenju. Imam namreč tri punčke, ki so me zelo pogrešale, ko me ni bilo doma.

Pričakovano slovo, pa vendarle smo  bili kar nekako žalostni ob vaši odločitvi – vedno ste pač bili magnet za gledalce in medije.
Mislim, da ni nihče žalosten, saj imamo toliko nekih lepih skupnih trenutkov – tako z reprezentančne kot z Olimpijine zgodbe in še prej iz Triglava – teh 10, 15 let spominov nam nihče ne more vzeti. Je pa pač normalno, da se športnik poslovi, ko tako začuti. Lahko bi se sicer še kaki dve leti ‘valjal’ na račun imena, ampak nisem imel tega interesa. Želel sem se posloviti z dobrim priokusom in to mi je tudi uspelo, saj smo na koncu osvojili tako Zalivsko ligo kot kuvajtsko prvenstvo. Na koncu lahko rečem, da sem se poslovil z nasmeškom na obrazu in mislim, da je bilo dobrih 20 let profesionalne kariere dovolj.

Zdaj ste že dobra dva meseca ‘športni upokojenec’ – kako ste se navadili na nov način življenja?
Zdaj je že v redu. Najhujši je tisti vmesni čas, ko nisi »ne t’č ne m’š«, ko ne veš, ali bi še igral ali ne. Takrat si nekako na prepihu. Potem ko se enkrat odločiš, je malce lažje.

Kako težko je sprejeti tako odločitev?
To je težka odločitev, saj 99 odstotkov svojega življenjskega fokusa več kot 20 let daješ v svoj šport, tako da je prisoten strah pred nečim neznanim, saj moraš spet začeti od nič. Ne da bi se bal, ampak pač vidiš več zgodb nekdanjih športnikov, ki se kasneje po karierah niso našli. Tudi sam sem bil kakšen teden psihično povsem prazen, toda zdaj po dveh mesecih mi je lažje, saj sem našel funkcijo, ki jo rad opravljam in me tudi veseli. Hkrati pa zdaj tudi nimam preveč časa, da bi lahko razmišljal o vsem skupaj.

Precej hitro ste našli nov izziv.
Zdaj sem neke vrste športni direktor oziroma pomoč vsem mladim slovenskim igralcem po klubih in na reprezentančni ravni. Na KZS so me hitro aktivirali – sodelujem s trenerji, hodim po treningih in sem nekakšna spodbuda vsem mlajšim.

Slovenska košarka trenutno ni na najvišji ravni, toda pomembno je, da se nekdanji reprezentanti aktivno vključujete.

Marko Milič je bil vedno ljubljenec občinstva (foto: sta).

Marko Milič je bil vedno ljubljenec občinstva (foto: sta).

Glede na to, da smo igrali po najboljših klubih, sodelovali z najboljšimi igralci, trenerji in managerskimi agencijami, vemo, kako stvari znotraj košarke delujejo, tako da sem zelo vesel, da so nas na KZS-ju začeli vključevati v športni del. Povsem normalno je, da se mi ne spoznamo na operativne, finančne in organizacijske zadeve, tako da je pomembno, da imamo kolektiv, kjer vsak skrbi za svoj del. Smo res taka ekipa, kjer so vloge porazdeljene in nihče nikomur ne skače v zelje. Da se nekdanji športniki vključujemo v šport, je dobro – nenazadnje je dober primer Zahovič, ki je prišel v Maribor. Tudi sam sem bil skeptičen – napadalec in tak velik ego – zdaj pa poglejmo, kakšna institucija je to postala.

Pred šestimi leti – ko je bil predsednik KZS Dušan Šešok – je v javnosti odjeknila novica, da se zna zgoditi, da postanete selektor. Koliko resnice je bilo v tem?
Znotraj košarkarskih krogov velikokrat potekajo neformalni pogovori. To niso tisti klasični sestanki, da se usedemo ter vsak napiše svoje. Velikokrat se vrže kakšna ‘kost’, včasih malo za hec, včasih pa bolj za res. S tem drug drugega malce potipamo, on pa takrat ni točno vedel, kje bi nas vključil. Jaz te trenerske žilice takrat nisem čutil – niti je ne čutim danes – tako da se pogovor niti ni razvil dalje. V hecu je on vseskozi govoril, da bom selektor, ampak ni bilo nikoli nobenega konkretnega pogovora. Me je pa on že takrat želel vključiti v ‘KZS družino’.

Marko Milič se je vedno odzval reprezentančnemu vabilu (foto: epa).

Marko Milič se je vedno odzval reprezentančnemu vabilu (foto: epa).

Nikoli niste odpovedali reprezentančnega vabila, v zadnjih letih pa je to postala že kar stalna praksa. Kako vi gledate na vse te odpovedi naših košarkarjev?
Časi so se na žalost spremenili, ampak upam, da jih mi obrnemo nazaj. Včasih je bila to taka čast, da nisi niti razmišljal, ne glede na to, ali si bil v slabi formi. Če si bil poklican, si prišel. Mi na začetku nismo igrali na velikih tekmovanjih – mi smo igrali predkvalifikacije za kvalifikacije. Vozili smo se z avtobusi ‘ko to tamo peva’, sponzorji so bili 080 – kdorkoli je dal deset majic, je bil lahko sponzor. To je bil polamaterski nivo, nam pa je bilo to v ponos. V klubih se boriš za statistike, naslove in pogodbe, reprezentanca pa je bila elita – tista stvar, da veš, da lahko predstavljaš svojo državo po najboljši moči. Zdaj se vključuje celo že managerji, ki mladim, še neizoblikovanim osebnostim govorijo: ‘Zdaj ni dobro zate, ker se lahko poškoduješ, zdaj se moraš prilagoditi na novo okolje,’ in tako dalje.

Kaj se da storiti, da se to spet obrne nazaj?
Mi fantje, ki smo bivši košarkarji: Rašo (Radoslav Nesterović op. p.), Smoki (Matjaž Smodiš op. p.), jaz – moramo spet malo ščistiti glave, da bodo vedeli, kaj je prioriteta. Ljudje so nate ponosni – tudi če si igralsko omejen – če se le srčno boriš za državo. To je več kot vsak dolar, evro, ki ti ga lahko manager danes ‘zrihta’. Sicer pa se managerji danes vključujejo pri fantih, ki so stari 15, 16 let, ko sploh še niso formirane osebnosti. Oni se jim zavlečejo pod kožo, v resnici pa gledajo nanj le kot na kos mesa, ki ga lahko dobro unovčijo, ter na nek odstotek, ki ga lahko oni dobijo zase. Upam, da bo ta nova generacija spet začutila to neko novo pripadnost. Imamo dobre, mlade igralce in bi bilo škoda, da bi se trend teh odpovedi nadaljeval.

Vedno ste bili znani po dobri družbi in potregavščinah.
Fantje smo skupaj na teh pripravah po dva meseca – to je več, kot si s svojo ženo. Tu so tekme, treningi dvakrat na dan, vse te napetosti … Če se malce ne sprostiš, lahko hitro poči.

Marko Milič je vedno poskrbel za dobro volje. Ob njem levo, Goran Jurak (foto: epa).

Marko Milič je vedno poskrbel za dobro volje. Ob njem levo Goran Jurak (foto: epa).

Ne poznam igralca, ki je igral z Vami in ne bi dejal, da ste bili Vi najbolj zabavni. Kdo pa je bil za Vas najbolj zabaven?
Tušek je bil izjemen pevec in plesalec. Nihče si tega ne bi mislil za stokilogramskega hrusta, ki je pretepal vse pod košem, hkrati pa je bil državni prvak v plesih. Znal je tudi vse pesmi – ne le slovenske, ampak vse pesmi bivšega Balkana do 70-ih let. Sani (Sani Bečirović op. p.) je bil super za humor, enako Breza (Primož Brezec op. p.), Rašo tudi … Zanj si človek nikoli ne bi mislil, saj je bil vedno tak resen, ampak je imel izjemen smisel za humor. Fantje, ki so  v javnosti bolj resni, so bili veliki šaljivci. Rašo, ki ima tudi zdaj resno funkcijo, je vedno ‘vrgel’ kakšno tako, in to z resnim obrazom, da smo vsi pokal’ od smeha.

To je zelo pomemben faktor, ker ekipa na tak način postane prava ‘klapa’.
Če ni zaj***ncije, potem ni nič. Na igrišču že moraš kriti hrbet drug drugemu, vendar niso pomembne samo tehnične stvari, ampak tudi to, kako skupaj preživljaš čas. Čeprav se ne sliši športno, ampak ko je rojstni dan ali če pride kriza, je bolje iti na pivo, kot pa imeti šesturno analizo.

Marko Milič je bil vedno izjemen borec na igrišču (foto: epa).

Marko Milič je bil vedno izjemen borec na igrišču (foto: epa).

Kako pa je s tem v arabskem svetu? Tudi sami ste odšli tja z nekimi predsodki.
Oni imajo ta naravna bogastva in so zato kar malo razvajeni. Mislijo, da jim zaradi te nafte pripada vse v življenju. V športu so vseeno pomembne neke druge karakteristike – ti ne moreš narediti ekipe z danes na jutri. Največji problem ni bil na parketu, kjer smo Evropejci boljši, ampak v garderobi. Tudi tam sem dal na parketu vse od sebe in nisem igral neke zvezde, tako sem lažje vključil te mlade lokalne fante. Videli so, da sem prišel s čistimi nameni, tako da so me hitro sprejeli za svojega, tako v Iranu kot v Kuvajtu. Je pa težko – ti prideš tja in moraš v treh mesecih postati vodja na igrišču.

Kako Vam je pa uspelo? Kako ste prebili led?
Skozi ‘fore’, ko sem ‘pokapiral’ njihov način. V Iranu imajo še vedno navado, da v znak spoštovanja do starejših vstanejo. Ko sem prišel v garderobo in pozdravil, so vsi vstali. Ko sem se jaz usedel, so se vsi usedli. Rekel sem si, da je to kar distanca – vsi so na drugi strani garderobe, jaz pa tu kot nek ‘Evroliga igralec’. Nisem jih mogel sprostiti drugače kot z nekimi ‘forami’. Ko sem drugi dan spet prišel, vsi vstanejo. Ko se jaz usedem, se vsi usedejo, jaz pa hitro nazaj vstanem. Trije so vstali, dva pa ne in sem rekel: “Vidva sta ven.” Pa smo se šli igrico kot pri nas na porokah ‘einzere zweizere’, ko se dvigaš. Začeli so umirati od smeha in so me imeli za nekakšnega ‘zafrkanta’. Tako smo prebili led, čeprav oni sploh niso govorili angleško.

Arabski jezik Vam ni šel?
Ne, ni šel, samo kletvice (smeh).

Kdaj ste začutili, da je dovolj?
Vedno sem dejal, da bom nehal, ko bo družina preveč trpela. Jaz sem bil že prej pripravljen nehat, vendar je kar nekako šlo, zdaj pa so dekleta v tej fazi, ko me potrebujejo. Najmlajša hčerka se ob koncu sploh ni želela več pogovarjati z mano, ker je vedno začela jokati in sem videl, da nima več smisla.

Imamo Vas za enega najboljših slovenskih košarkarjev, toda Vaša žena je bila boljša košarkarica. Kako ste jo osvojili? S košarko najbrž ne?
Ko sva se spoznala, je bila ona s 17 leti na Ježici, ki je takrat igrala v Evroligi, prvi ‘play maker’. Tudi zaslužila je več – njena plača je bila 900 mark, moja pa 130. Vsi so mi govorili: “Dobro si dobil to punco iz Evrolige.” (smeh) Bolj je ona mene osvojila kot jaz njo. Ko sem jaz videl kakšen met ima ona …To je bila taka eleganca. Jaz sem namreč imel vse, le meta ne (smeh). So me pa zafrkavali, češ, kakšne sinove boš imel, če bodo imeli tvoje fizične sposobnosti ter njen met. Rekli so mi, da ko se bo rodil sin, bodo že ob rojstvu z njim podpisali NBA-pogodbo. No, zdaj pa imam tri hčerke, ki igrajo tenis (smeh).

Ko sva že pri Vaši ženi, Vas moram vprašati, kdo Vam je v življenju naredil največjo sramoto?
Hm … Ona že zagotovo in to na prvem zmenku. Jaz jo pripeljem v Kranj, kjer je bila vsa moja druščina, da pokažem luštno punco, ona pa me osramoti. Jaz sem najprej zadel 9 zaporednih prostih metov, kar je bilo zame uspeh. Takrat sem svojim prijateljem že malo mežikal, češ, da vidimo zdaj to Ljubljančanko. Ko jih je ona zadela več kot 40 in so se moji prijatelji valjali po tleh od smeha, sem jaz v tisti otroški užaljenosti zabil za 360° in jo vprašal, če lahko naredi tudi to. Potem sem šel pa kar domov (smeh). To je bil najin prvi zmenek in še zdaj slišim o tem (smeh).

Že od mladih let ste noro zabijali. Koliko tabel ste polomili?
Uf, tabel je bilo pa ogromno razbitih – ves sem porezan (pokaže na vse brazgotine op. p.). Enkrat mi je steklo tako padlo, da imam zdaj puščico na glavi. Ko sem vodil košarkarske tabore za mularijo v Kranjski Gori in sem bil pobrit, so otroci govorili: “O, lej, od Harryja Potterja puščico ima.” Zaradi tega sem bil glavna faca. Sicer pa so bile včasih table drugačne in ko si se obesil, si potegnil obroč in tabla se je razbila ter zadela tebe in še druge tri reveže, ki so stali pod košem. Eno leto sem v Kranju razbil osem tabel in so s kluba prišli k mami in ji rekli, da bo treba plačati škodo, če bo fant še naprej lomil table. Mi nismo imeli za avtobus, da bi jaz hodil na treninge, kaj šele za table, in je mami rekla: “Fanta domov pošljite, če dela  škodo.” Na srečo sem bil najbolj talentiran, tako da me niso poslali domov (smeh). Kasneje so prišle table z dvojnim steklom in lepilom vmes. To je bilo prvič na final-fouru v Rimu. Ko sem šel v protinapad, sem naredil ‘finto’ in zabil – spet sem videl vse belo in sem si mislim – oh, zdaj bom pa še tu, kjer me gleda cela Evropa, porezan in bom krvavel. To je bilo recimo prvič, da so bile takšne table.

Na All-starsu ste zabili čez avto. Zakaj se ne bi Marko Milič poslovil na letošnjem slovenskem All-starsu? Recimo v tekmovanju v zabijanju?
Saj ga še zabijem (smeh) … Še tri mesece nazaj sem ga zabil. Mi smo se takrat na All-starse pripravljali po štirinajst dni. Mislim, da je prav, da sem se poslovil z dvigom dresa – to mi največ pomeni. Sem pa poznan po teh All-starsih. Na začetku mi je bilo super, potem me je malce motilo – igral sem v NBA, igral sem pet finalov z Realom – vsi pa so me poznali po teh All-starsih. Vsak mi je rekel: “U, ti si pa avto preskočil.” Ja, sem. Vendar takrat sem bil resen igralec in sem želel, da me poznajo še po čem. No, danes pa mi je to spet ‘fajn’. Bil sem na selekcioniranju na Štajerskem in so mi mulci, stari 12, 14 let, rekli: “U, ti si pa tisti, ki je zabil preko avtomobila.” Zanimivo, da je ob vseh NBA zabijanjih in drugih atrakcijah to še vedno tako zanimivo in da mulci, stari 12 let, to vedo, saj je bilo to moje zabijanje pred 18 leti.

Kar precej Vaših posnetkov je zelo popularnih. Eden izmed njih je tisti – “Pape Sow” posnetek.
Ja, pismo. To je bilo pa tako – jaz sem bil kapetan Olimpije, borili smo se, on pa je ravno prišel iz Amerike kot neznan igralec ter me celo tekmo tepel. Nekaj so močni udarci, drugo so pa umazani udarci. Jaz sem sodnika vseskozi opozarjal, pa nič. In potem, ko ti enkrat poči pisker … Jaz sem reagiral povsem instinktivno, to ni bilo namerno. Ko me je petič, šestič udaril … Tudi takrat, če ne bi umaknil nosu, bi se ‘krvav useknu’. To je znak nespoštovanja. Jaz sem reagiral povsem instinktivno – nisem razmišljal eno minuto in šel potem za njim. Dobil sem visoko kazen, plačal sem 10 tisoč evrov, vendar mi nikoli ni bilo žal. Moraš pač zaščititi sam sebe. Je pa zanimivo, da ko sem prišel v Iran, je bil v isti sobi pred mano Pape Sow, ki je bil tam leto pred mano. Pa Iranci niso tako majhni – jaz sem bil na centrski poziciji za glavo manjši od vseh. Pa pridem na prvi trening in sem potem vprašal, kdo je ta Pape Sow, pa mi pravijo: “On je bil pretepač, vsi so se ga bali.” Zgodba je pa ta, da je imel en košarkar WPN – ker je imel dvojno državljanstvo, ostali imajo zablokiran dostop do interneta – in je vtipkal Pape Sow na youtube in je našel posnetek mojega knock-outa in ga pokazal (smeh). Drugi dan so vsi samo kimali (smeh).

Da zaključiva s hudomušnim vprašanjem – je bil to edini oziroma najboljši knock-out Marka Miliča?
Na igrišču … (smeh).

Rok Virag