Nekdanji trener Peterke o tem, ali bi moral Tepeš lani v Planici prepustiti zmago Prevcu

Jelko Gros (foto: sta).

“Kdo je boljši: Primož Peterka ali Peter Prevc? Ali je prav, da je Jurij Tepeš lani zmagal na zadnji tekmi? Je Planica pijanski praznik? Zakaj Jelko Gros nikoli ni bil uspešen skakalec?” Vse to in še več smo v sobotnem športnem intervjuju vprašali vodjo tekmovanja v Planici in direktorja Zavoda za šport RS Planica, ki je bil tudi trener Primoža Peterke v času njegovih največjih uspehov.

Ravno zato je Gabriel ‘Jelko’ Gros zanimiv sogovornik, ko govorimo o tem, kdo je najboljši slovenski skakalec vseh časov. 54-letni Gros nam je povedal tudi to, zakaj je užaljen, če nekdo za Planico pravi, da je pijanski praznik, ter kakšne posledice nosi Jurij Tepeš zaradi medijskega ‘linča’ po lanski zmagi na zadnji tekmi v Planici.

S smučarskimi skoki ste povezani že kar nekaj časa – kdaj ste zašli v ta šport?
V bistvu sem začel hoditi tam nekje 72′ – takrat sem bil prvič in od takrat naprej vedno. Skakati sem začel dve leti pozneje, zelo pozno sem se zastrupil s tem športom in potem vsako leto znova.

Danes dekleta in fantje začenjajo precej bolj zgodaj.
Danes je najbolj priporočljivo, da začneš med 6. in 9. letom starosti. Imamo pa tudi primere, ko je kdo začel kasneje, pa je dovolj uspešen in hiter, da je marsikaj nadoknadil. To predvsem vidimo pri dekletih, ko so skoki šele kasneje postali šport za svetovna prvenstva in olimpijske igre, zato je bilo takrat treba hitro pospešiti, da so začele skakati na 90-metrskih skakalnicah in se je videlo, da jim je zmanjkalo kakšno leto vmes za stabilizacijo športa. Nekako je priporočljivo, da začneš med 6. in 9. letom. Tudi če se kdo kasneje odloči, nikomur ne rečemo ne.

Zakaj so ta leta najbolj priporočljiva?
To je tako, kot začneš pisati, tudi motorika se v teh letih najbolj razvija in določeno število skokov potrebuješ na devetmetrski, petnajstmetrski, 40-metrski in potem vse naprej do letalnice, da si uspešen športnik. Če ti začneš skakati pozneje, se zgodi, kot da bi eno obdobje izpustil ali pa se potem še hitro malo abecede naučil – da potem gladko bereš, je težko. Moraš obvladati abecedo, da lahko gladko bereš.

V Sloveniji se vse več otrok navdušuje nad smučarskimi skoki (foto: facebook).

V Sloveniji se vse več otrok navdušuje nad smučarskimi skoki (foto: Facebook).

Da se vrneva k Vam. Vam je žal oziroma zdaj čutite, da bi lahko dosegli kaj več kot skakalec?
Ne. Jaz se s tem nisem nikoli veliko ukvarjal – nisem bil tako velik talent, da bi lahko dosegel kaj več. Če pogledam in analiziram za nazaj, mislim, da bi težko uspel. Razen, če bi začel prej in dal vse tiste faze skozi, potem bi se mogoče razvilo kako drugače. Nisem se nikoli ukvarjal s tem, ali da bi sebe ali kogarkoli krivil, da nisem dosegel več. Sem pa to kompenziral kot trener in sedaj kot vodja centra Planice.

In ravno ko se je začela ta Vaša trenerska zgodba, so se počasi začenjali tudi uspehi smučarskih skokov v Sloveniji. Kako ste sami doživljali svoj del v vlogi trenerja?
Jaz pravim, da so imeli skoki ves čas kakšnega heroja. Janko Šlibar je bil svetovni rekorder, pa Bogdan Norčič je naredil veliko lepih rezultatov, tudi na novoletni turneji je bil drugi na eni izmed skakalnic. Potem je prišla generacija Mirana Tepeša in Primoža Ulage. Jaz sem takrat za trenerja prišel na koncu njune generacije – sem njun sovrstnik. Ulaga je kar dobro postavil merilo višje, kajti kar naenkrat smo izvedeli, da tudi Slovenci zmagujejo, ker do takrat ni še nihče zmagal. On je bil prvi, ki je zmagal. Potem smo čakali na nekega super fanta. In prvi super fant je bil Franci Petek, ki je postal prvi svetovni prvak.

Potem smo imeli Peterko z dvema globusoma, pa še enega svetovnega prvaka (Rok Benkovič – op. a.), pa še enega svetovnega prvaka (Robert Kranjec v poletih – op.a.). Nekako se je tako zgodilo, da bila pogostost rezultata večja tudi na mladinskih svetovnih prvenstvih, kjer smo začeli igrati pomembno vlogo, pa je pred tem nismo. Prej smo mogoče imeli koga med deset, zdaj smo pa začeli nositi domov tudi medalje. In to je zdaj tista garancija, da se rezultat vedno znova pojavi, da ni potrebno čakati deset let na čudežnega dečka. Imamo jih kar nekaj. Ne smemo pozabiti niti na Matjaža Debelaka, ki je osvojil prvo olimpijsko medaljo. Imamo kar nekaj takšnih, ki so zaznamovali slovenske skoke, ne nazadnje imamo 82-letno zgodovino, odkar je bil v Planici postavljen prvi svetovni rekord, in če tako pogledamo, potem vemo, da je to šport z 82-letno zgodovino, ki ima največjo prireditev v državi – to pomeni, da gre za zelo pomemben šport.

Je bila to pri nas Slovencih ‘bariera’, da kljub neki konstantnosti v uspehih nismo imeli tekmovalca na vrhu. Zdaj so nam medalje z mladinskih, svetovnih prvenstev in v svetovnem pokalu nekaj povsem vsakdanjega.
To je zmeraj tako. Tudi Peter Prevc – njegova pot je bila taka, da je najprej opozoril nase s posameznimi skoki, potem je v kakšni seriji že celo bil na mestu za zmagovalce. Potem je začel počasi stopati na stopničke, pa so ga imenovali “večno drugi”.  Potem je začel še zmagovati in letos je dozorel v vrhunskega športnika – in to naj traja. Nekaj podobnega je bilo tudi s slovenskimi skoki. Najprej smo imeli Norvežane, da so nas učili, potem smo šli v svet, smo trenirali tako, kot smo znali, malo smo kopirali druge, danes smo pa v fazi, kjer smo mi opazovani z druge strani, tudi ker imamo tak center. Tekmovalci te garancije nas oponašajo, da so lahko tudi drugi uspešni.

Nordijski center Planica je pomembna pridobitev tako za skakalce, kot tudi za tekače (foto: sta).

Nordijski center Planica je pomembna pridobitev tako za skakalce kot tudi za tekače (foto: sta).

Imamo to znanje, še vedno pa premalo investiramo v razvoj.
Ne toliko v razvoj kot v to, da ti lahko eksperimentiraš. To so pa drage stvari. To se dela lahko samo v živo in ti moraš biti mladinec nekega razvoja, sicer se ti lahko zgodi, da ti po sreči z manjšim vložkom tudi kaj uspe. Ampak to potem ni stalnost – tukaj so Avstrijci še vedno pred nami. Avstrijci vlagajo ena proti ena – toliko, kolikor porabijo za trening in tekmovanje, porabijo tudi za razvoj. Tukaj smo pa še malo zadaj.

Kakšno je naše razmerje?
Recimo, da v razvoj vložimo tam nekje 20 % proračuna.

Bili ste trener Primoža Peterke. Kako ste doživljali njega in kako zdaj doživljate Petra Prevca? Moram pa Vam zastaviti tudi malce nehvaležno vprašanje: kdo je do tega trenutka najboljši slovenski skakalec, Primož Peterka ali Peter Prevc?
Jaz težko rečem, ker nočem – vsak je bil v svojem času in oba sta bila zvezda tistega časa v svetovnem merilu. Oba sta dominirala, tako da bi težko rekel, kdo je več dosegel. Če bi kdo začel sedaj delati neko analizo in kalkulacijo, potem bi prišel do določenega zaključka. Peter ima več lovorik z olimpijskih iger in svetovnega prvenstva, kot jih ima Primož Peterka, medtem ko ima Primož dva globusa. Ampak mislim, da ima Peter lahko še celo dva ali pa tri, če bo le ostal tak, kot je danes. Če bo imel pa kakšne druge težave, se mu pa lahko hitro zgodi, da se tudi krivulja obrne navzdol. Zato mora ostati tak, kot je danes.

Primož Peterka je osvojil dva velika kristalna globusa (foto: epa).

Primož Peterka je osvojil dva velika kristalna globusa (foto: epa).

Primožu se je zgodilo ravno to. Peter vseeno z drugačnim stilom življenja ali pa morda s svojo osebnostjo ne daje občutka, da bi se mu lahko pripetilo, kar se je Primožu. Zdi se, da ne obstaja bojazen za to, kar se je zgodilo številnim skakalcem – da zabredejo.
To je zelo težko reči. Primož je bil najstnik, ko je prvič osvojil globus, tudi pri drugem je bil še najstnik. Peter je že čez 20 in je že bolj formirana oseba, zna reči ne. To je tisto, kar mladostniku zelo težko dopoveš, ampak tukaj Primožu ne gre zameriti ničesar. Mogoče je Peter ravno zato v prednosti, ker je to dosegel kasneje. Jaz ne bi rekel, ali je to bojazen ali ni, ker so v teh letih druge skušnjave – pride menedžer in te začne prepričevati, kakšna je tvoja vrednost na trgu. Športnik se mora zavedati, da je njegova vrednost najboljšega v ekipi vrednost celotne reprezentance. Ne njegova vrednost, kajti iz tega, kar dela Prevc danes, bodo želi (in skakali) tudi drugi športniki, ki so sedaj stari 12, 13 let. Tako kot je žel Peter iz Petka (oziroma ne vem, čigava generacija je on, kdo ga je navdušil). Ampak tudi on je žel od nekoga, da je ta sistem v Sloveniji.

Petru Prevcu se povsem upravičeno smeji, saj bo v Planici dvignil svoj prvi težko pričakovani veliki kristalni globus (foto: epa).

Petru Prevcu se povsem upravičeno smeji, saj bo v Planici dvignil svoj prvi težko pričakovani veliki kristalni globus (foto: epa).

Ogromno je sedaj povpraševanja vpisov v smučarske klube.
Mi imamo 28, 29 klubov. Vsak klub naj bi imel vsaj eno skakalnico, se pravi najmanj 15-metrsko. Klube delimo na male, srednje in velike. Srednji klub naj bi imel skakalnico tudi do 50 metrov in potem še veliki, ki naj bi imeli 60-metrsko ali pa še kaj več, oziroma navezavo na katerega izmed teh centrov. Mislim, da se s tem zelo dobro živi, je pa tako kot v vsakem športu – potem tu deluje selekcija in vpis sam še ni garancija, da nekdo ostane. On se mora zastrupiti s tem športom, ker če je to nekdo, ki je bil včeraj alpinec, danes skakalec, jutri tekač, pojutrišnjem pa rokometaš ali košarkar, potem nimaš ničesar od njega. Vse je pravilno, kajti on je ostal v športu, ampak mi potrebujemo tiste, ki jih skoki zastrupijo in ta strup potem nikoli ne spusti.

Imamo družino Prevc, kjer so v smučarskih skokih štirje otroci in vsi so zelo uspešni – je to genetika, vzgoja ali čudež?
Videli smo že več družin, kjer so se vsi odločili, da skačejo na smučeh. Recimo s Finske je nekaj znanih, tudi z Norveške, v zgodovini se je to večkrat videlo, ampak ponavadi je bilo tako, da če je bil nekdo svetovna zvezda, potem drugi niso imeli prostora stopiti ven iz njegove sence. Pri družini Prevc je malo drugače: dovolj je prostora tudi za Domna in jaz mislim, da je tu poleg genetike – ker brez genetike ni športa – velik del tudi vzgoja.

Ste vodja tekmovanja v Planici – lani je bilo kar težav z zimo, kaj se je pravzaprav dogajalo?
Mislite z zamrzovanjem?

Da.
Lansko leto smo imeli nekaj težav. Na eni strani smo zelo pozno začeli proizvajati led, toda letos smo ga naredili ekspresno hitro. Na drugi strani pa je notri ostal kakšen zračni mehurček – tudi instalacija, kjer poteka ta zamrzovalna tekočina, je bila lani oddaljena več kot petnajst centimetrov od površine za drsenje in potem je bilo sonce močnejše, kar nas je premagalo. Letos smo naredili dva ukrepa – znižali smo razdaljo med zamrzovalnim sistemom in drsno površino, dodatno pa smo postavili še senčenje, tako da bomo lahko to preprečili, če bo recimo sonce močnejše.

Letos potem teh težav ne bo?
Letos teh problemov ne bo.

Je pa ostalo še precej snega, ki ga je potrebno odpeljati.
Ja. V bistvu ga ne odpeljemo, ampak ga potisnemo ven iz skakalnice. Ampak to ni ostali sneg, to je bilo načrtovano, ker če bi imeli zdajle v tem času, recimo, kakšne res visoke pomladanske temperature – se je že zgodilo, da smo imeli po 18°C in 20°C –, ti pobere tam nekje od 4 do 5 cm snega na dan in v takšnem primeru moraš imeti dovolj rezerve, da ga do tekme obdržiš. Zato ga prej tudi naredimo in pripravimo, toda sedaj, ko takih temperatur ne pričakujemo, ga bomo potisnili ven iz skakalnice.

Ena stvar, o kateri pa se ne govori, so olimpijske igre. Vidimo, kaj se dogaja z alpskim smučanjem, kjer je smuk postal disciplina za olimpijske igre. Sami sodelujete tudi v FIS-u (Mednarodni smučarski zvezi), zato vprašanje: ali se pojavlja bojazen oziroma strah, da bi na olimpijskih igrah smučarskim skokom odvzeli katero izmed tekem – bodisi fantom ali dekletom?
Ne, ta bojazen ne obstaja. Predvsem zaradi tega, ker so na zimskih olimpijskih igrah najbolj obiskane prireditve, ki so enkratne. Če seštejemo, ima hokej več tekem, ampak enkratne tekme so smučarski skoki, ki imajo tudi največjo gledanost v Sloveniji, Nemčiji, Avstriji – če skakalci iz teh držav zmagujejo,  drugače ne.

Planica je za Slovence zelo popularna. Imamo pa eno zelo slabo navado, in sicer da vedno želimo zastonjkarske karte. Koliko klicev ste dobili v zadnjih dneh?
Sam mislim, da ne veliko. Ni tako hudo, saj ponavadi za zastonj karte kličejo tisti, ki niso do njih upravičeni, tisti, ki so upravičeni, ponavadi karte že tako ali tako dobijo. Prej sem znal reči ne, pa tudi sedaj lahko rečem ne, da ni v moji ingerenci oziroma ni med mojimi dvajsetimi najbližjimi, ki jih lahko obdarim s kartami. Ni hudega.

Je Planica pijanski ali skakalni praznik?
Jaz sem takrat, kadar kdo reče, da je Planica praznik pijancev, užaljen, ker žalijo direktno mene. V času Planice ne popijem znotraj dneva nobenega alkohola, zvečer po uspešnem dnevu mogoče s kom nazdravim, ampak ne toliko, da se ne bi mogel usesti v avto. Se pravi, samo nazdravim. Sedaj če nekako obrnem v odstotke, bom rekel tako: 90 % ljudi v Planici je treznih, 5-7 % ljudi je malo veselih tudi s pomočjo substanc in 2-3 % je pa tistih, ki mečejo slabo luč na celoto.

In potem mediji včasih pokažejo ravno te, kar naj bi bil odraz, ampak vam povem – nič drugače ni na Norveškem, pa tam velja prohibicija, nič drugače ni na Finskem, pa tudi tam še zmeraj velja prohibicija, in nič drugače ni niti v Avstriji. Mislim, da je še veliko hujše, kot sem videl, na Kulmu. Tako da je to sestavni del vsakega dogodka, športa, in s tem moramo živeti, da poskrbimo tudi za te, da pridejo varno  domov.

Imate še kakšno posebno vabilo za gledalce, ki imajo karte in pridejo v Planico?
Mislim, da morajo s sabo prinesti veliko dobre volje in navijati za naše, biti morajo športni, kar pomeni, da če bomo zmagali, bomo slavili naše, če nas bo premagal kdo drug, bomo pa športno priznali poraz.

Ampak tokrat bomo zagotovo zmagali.
V skupnem seštevku sigurno in ne dvomim, da je naša ekipa tudi v soboto tako močna, da bi skoraj morala zmagati v poletih, čeprav so letos Norvežani zelo nevarni v poletih, tako da tam ne bo tako lahko. Vendar jaz pravim, da so tudi Robert Kranjec, Jurij Tepeš in Peter Prevc med top desetimi letalci na svetu. Če ima le eden dobro dnevno formo, nas lahko pa tudi v vsakem dnevu posebej razveselijo.

Jurij Tepeš po lanski zmagi v Planici (foto: epa).

Jurij Tepeš po lanski zmagi v Planici (foto: epa).

Za  konec se ustaviva še pri lanskem zaključku svetovnega pokala. Kaj pravite na vso ‘gnojnico’, ki se je lani zlivala na Jurija Tepeša v medijih, in sicer po njegovi zmagi na zadnji tekmi? Menite, da bi moral Jurij Tepeš prepustiti zmago Prevcu?
To je nemogoče, da bi se to sploh zgodilo. Rekel bom tako: Goran Janus je pred tem skokom malo manj kot okregal Tepeša, ker ni prebil neke rotacije, ki jo moraš narediti tam, da navzdol pospešuješ – v niti enem skoku v spodnjem delu tega ni naredil, razen v zadnjem skoku. Se pravi, da ga je (Goran Janus – op. a.) ves čas spodbujal k absolutno najboljšemu skoku. Juriju je ta skok uspel, Peter Prevc je vodil po prvi seriji, Jurij pa je bil tretji. On je od zadaj šel naprej, se pravi, da tudi kalkulirati ni mogel. Ne nazadnje, Peter je naredil tudi manjšo napako in zmanjkala sta mu tista dva metra.

V vseh pogledih bi Peter lahko dodal tisti kanček. Tu se ne da ‘staktizirati’ tako kot pri neki kolektivni igri, kjer se vse nekako odvija počasi – tu se vse odvija pri 105 km/h na mizi in 115 km/h pri doskoku. Tu se ne da kalkulirati, ker ti delaš bolj kot ne refleksno. In če bi nekdo lahko ‘kalkuliral’ in vse to izračunal, je kljub temu moral slabo skočiti še Severin Freund. Bistvo je bilo, da je bil pred njim, ampak tudi Peter bi moral dvakrat zmagati. Na žalost ni, ampak zame je bil Prevc zmagovalec, ker bomo naslednjih sto let čakali, da si bosta dva po tridesetih tekmah v sezoni razdelila enako število točk.

Je to na Juriju pustilo kakšne posledice? Sam je v eni izmed objav na Facebooku zapisal, da mu bodo ta skok v Planici zamerili do konca življenja.
Mislim, da vsakomur takšni ali drugačni napadi pustijo določene spremembe. Odnos med Jurijem in Petrom ni nič drugačen, kot je bil prej, ta odnos je ostal enak, vedno znova pa se najde nek posebnež – jaz temu pravim posebnež, da ne bom žaljiv –, ki misli, da bi morali ravnati drugače. Šport je potrebno ohraniti čist – naj bo to brez dopinga, brez iger na srečo – se pravi, brez prirejanja tega, da na koncu ‘špekuliraš’, ali se bo kdo ‘peljal spod pukla’. To ni kolesarstvo, kjer vsi delajo za enega, to so smučarski skoki.

Rok Virag