“Olimpija ni več profesionalni klub.”

Predsednik Olimpije Marko Popovič (foto: Nova24tv).

“Moram reči, da imam pomisleke, ko slišim ‘profesionalni klub’, ker Olimpija v tem trenutku ni profesionalni klub” je nekoliko presenetljivo dejal prvi mož in predsednik hokejskega kluba HDD Telemach Olimpije Marko Popovič. Prišel je v klub, ko ga je ta najbolj potreboval, sedaj pa se zdi, da ga počasi, a vztrajno pelje ponovno nazaj med žive.

Predsednik HDD Olimpije Marko Popovič, človek, ki daje to, kar najbolje zna, in klubu, kjer je preživel večino otroštva, sedaj pomaga priti ponovno med najboljše. Kot je sam dejal, je trenutno zastavljena pot dobra, ampak je pred Olimpijo še dolga pot, da se povsem opomore in vrne vse dolgove. Prisilna poravnava kluba je v teku, Popovič pa s svojim trudom rešuje globoko luknjo, ki so jo izkopali ljudje pred njim.

Bili ste hokejist, kot branilec ste igrali tudi za jugoslovansko mladinsko reprezentanco v skupini B. Kako je potekala Vaša igralska kariera in kako ste bili zadovoljni z njo?
S hokejem sem začel sorazmerno pozno, vsaj glede na ostale igralce iz te generacije. To je bila zelo močna generacija. Po letniku so bili vsi moji soigralci Tomaž Vnuk, Dejan Kontrec, Andrej Brodnik in še številni drugi. To je bila ena izvrstna generacija, ki je imela v Ljubljani izvrstnega trenerja za delo z mladimi. Niti ni bilo tako enostavno igrati v vseh teh selekcijah. Res je, da sem igral v reprezentanci, vendar da bi rekel, da sem bil pa nek izvrsten hokejist – ne, bilo je nekje v smislu povprečja. Tudi ko se je bilo potem dejansko potrebno odločiti med šolo in hokejem, je bila odločitev sorazmerno enostavna.

Po končani karieri ste se preizkusili tudi v vlogi sodnika.
Tri leta po hokeju nisem prestopil praga Hale Tivoli, razlog je bil predvsem eden. Mojo zadnjo sezono je bil trener Astašev in takrat smo imeli treninge praktično po dvakrat na dan, in to sedem dni v tednu ali pa vsaj šest. Takrat smo igrali na tri napade, jaz sem bil tisti četrti napad in smo morali igrati tako za prvo  kot tudi za drugo ekipo. Dejansko je bila ta zadeva naporna in ob tem še študij zraven. Prvi letnik na fakulteti ni bil blesteč do aprila, potem se je zadeva popravila. Potem pa tri leta nisem pristopil do Hale Tivoli, nakar me je bivši trener Aci Ferjanič prepričal za sojenje. Na začetku sem imel nekaj pomislekov, predvsem na to, da sem bil igralec Olimpije, kako bo to funkcioniralo na ledu, vendar glede tega potem nisem imel problemov. Sodil sem trinajst sezon, potem je bilo spet nekaj let popolnega premora od hokeja in potem v to klubsko zadevo.

Leta 2012 ste bili sprejeti v Slovenski hokejski hram slavnih. Poleg Vas so bili sprejeti še številni drugi veliki hokejisti, kot so na primer: Tomaž Vnuk, Robert Ciglenečki, Bojan Zajc, Dejan Kontrec. Kakšna čast je bila to za Vas?
Jaz bi težko rekel, da sem v to hišo prišel zaradi svojega hokeja, ampak verjetno zaradi vsega skupaj, tudi zaradi sojenja. Ne zaradi prispevka, ki smo ga dali. Sodili smo kar na visokem nivoju, finale avstrijskega prvenstva, alpsko ligo, tudi na svetovnih prvenstvih. Mislim, da je neka kombinacija, ki me je pripeljala do te hiše. Seveda sem vesel in ponosen. Ampak bom bolj vesel, če mi s kolegi skupaj uspe rešiti tole Olimpijo, to mi bo večje zadoščenje, kot pa če sem prisoten v hiši slavnih hokejistov. Rešiti Olimpijo je dobro za celoten hokej in tudi za Ljubljano, mladino, za katero upam, da bo še nekaj naslednjih nekaj let uživala v hokeju.

Marko Popovič je bil leta 2012 s številnimi drugimi sprejet v Slovenski hokejski hram slavnih (foto: HZS).

Marko Popovič je bil leta 2012 s številnimi drugimi sprejet v Slovenski hokejski hram slavnih (foto: HZS).

Kasneje je sledil velik in pomemben korak. Postali ste predsednik. Kako in zakaj je prišla ta odločitev?
Takratno vodstvo Olimpije je želelo pridobiti nove ljudi, ki bi mogoče lahko pomagali s kakšnimi sponzorskimi sredstvi. Meni je bila Olimpija vedno moj klub. Dejansko tako, kot je bila odločitev, da se lotimo tega. Klub je bil v velikih težavah in zelo lahko je povedati to in to bi bilo potrebno, bistveno težje pa je to narediti. Očital bi si, če bi klub propadel, pa nič ne bi naredil za njega. To bi si očital. Je pa bistveno lažje sedeti na tribuni ali v lokalu in govoriti, kako bi to moralo biti. Teh ljudi je veliko, takih, ki pa so pripravljeni skočiti in pomagati, teh pa ni prav veliko.

Ali ste – preden ste sedli na predsedniški stolček – zavedali, v kakšno situacijo in okolje ste prišli ali je to prišlo šele s časom?
Celotna slika na začetku je izgledala enostavnejša. Predvsem zaradi tega, ker je bilo kar nekaj stvari neurejenih ter razmerje med prihodki in med stroški je izgledalo bolje, kot pa se je potem dejansko izkazalo. Po nekaj mesecih je bilo jasno, da se na nek mehak način tega ne bo dalo rešiti, zato smo potem tudi vložili predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo. Verjetno bi bilo zadevo smiselno začeti še prej, ampak smo bili še v rednem delu lige EBEL in tudi zato je bilo to praktično neizvedljivo.

Kakšni so bili Vaši cilji, ko ste kot predsednik prevzeli Olimpijo?
Cilj je še vedno isti. Stabilizirati Olimpijo do točke, da lahko svoje obveznosti izpolnjuje takrat, ko zapade oziroma takrat, ko je potrebno plačati račun, da je plačan. To je primarni cilj, sekundarni pa je seveda izboljšati razmere v takšni smeri, da bodo lahko tudi rezultatski cilji lahko prišli na prvo mesto.

Soočate se z marsikaterimi skrbmi, imate tudi dodatne obveznosti glede na trenutno situacijo. Od kod črpate to energijo, da Olimpijo vlečete v tisto pravo smer?

Predsednik si Olimpijo želi postaviti na noge (foto: HDD Olimpija).

Predsednik si Olimpijo želi postaviti na noge (foto: HDD Olimpija).

Sedaj je zadeva tako daleč, da je preprosto več ne moreš pustiti. Včasih imaš boljši, včasih pa slabši dan. Odgovornost je prevelika, da bi sedaj rekel nimam več energije. To je potrebno pripeljati do zaključka in potem najti nekoga, ki mu bo potem verjetno veliko lažje na tej poziciji. Že takoj ko sem prišel na ta položaj, sem dejal: “Jaz kot sebe ne vidim kot pravega predsednika.” Predsednik mora biti tisti, ki ima ali svoj denar in ga v primeru nekega lastniškega kluba investira takrat, ko je potrebno, ali vsaj zagotovi. Ali pa je to človek, ki je dejansko na mestu glavnega sponzorja in tudi zaradi tega vleče celotno zadevo naprej. Nimam se za tistega pravega, je pa res, da takšnega v tem trenutku ni. In tudi to je ena naloga – da najdemo takšnega človeka, ki bo, ko bo zadeva v bolj stabilnih zadevah, prevzel klub.

Finančna situacija ni ravno rožnata, zagotovo imate še neke dodatne naloge, ki jih sicer morda ne bi imeli. S čim vse se morate ukvarjati?
Največ dela gre za pridobivanje sponzorjev. Glede na to, da je finančna situacija težavna, je tudi toliko več zato, ker je manjše število ljudi. Če bi bili sposobni plačevati več ljudi v pisarni, potem bi se tudi to delo, ki ga sedaj imamo, lahko porazdelilo. Dejansko pa je tukaj nekaj volonterjev, ki jim pa ne moreš dati vsega, kar bi bilo treba narediti. Mi smo se odločili, da bomo primarno poskrbeli za osnovno funkcioniranje kluba, in to kar je od članov upravnega odbora do teh ekip, ki delajo v marketingu, to so dobesedno vsi na volonterski ravni. Seveda pa ima tudi to svojo ceno, ne moremo si privoščiti profesionalnega marketinga, pa čeprav glede na stanje dela marketing super. Nimamo direktorja kluba zato, da bi skrbel za sponzorje. Nam pa še veliko manjka pri sami organizaciji, da pridemo do nivoja profesionalnega kluba. Moram reči, da se velikokrat nasmehnem, ko vidim v kakšnem časopisu, da bo tekma med profesionalno Olimpijo in katerim koli drugim klubom v Sloveniji, ki je amaterski. Moram reči, da imam pomisleke, ko slišim profesionalni klub, ker Olimpija v tem trenutku ni profesionalni klub.

Dobro vemo, kaj se je s klubom dogajalo glede finančnih situacij. Kakšne so razmere danes?
Danes je stabilnost kluba bistveno večja. Klub nima blokiranega računa in posluje preko svojega računa. Ima sklenjene neke sponzorske pogodbe za naslednjo sezono. Trenutno smo v fazi dogovarjanja za novo garancijo, ki jo moramo dostaviti EBEL ligi za naslednjo sezono. Zadeva je boljša, ni pa še zadovoljiva, vsaj zame ne. Zadovoljiva bo v tistem trenutku, ko bomo en mesec prej vedeli, da imamo za naslednji mesec dovolj denarja za plače in obveznosti, ki izhajajo iz igranja hokeja. Da pridemo do te točke, pa mislim, da bodo minila vsaj še tri leta.

Nekaj preteklih sezon ste imeli težave z izplačili igralcev. Kako je bilo med letošnjo sezono?
Z vidika izplačil zadeva tudi letos ni bila nič kaj boljša kot pretekla leta. Če smo bili lansko leto do decembra sposobni izplačevati plače, pa potem praktično do konca nismo imeli več niti enega evra na voljo, je zdaj zadeva drugačna. Sedaj počasi dobivamo ta sredstva in igralcem te zadeve nekako poravnavamo, seveda z zamikom, ampak jih poravnavamo.

Olimpija ima še naprej težave z izplačili igralcev (foto: HDD Olimpija).

Olimpija ima še naprej težave z izplačili igralcev (foto: HDD Olimpija).

Izpeljati morate še prisilno poravnavo. Kakšni so načrti?
Mi imamo obveznost, ki je štartala v začetku. Ko sem jaz prišel, je bila na začetku informacija, da ima klub okoli dva milijona evrov dolga, da pa ima hkrati tudi približno milijon osemsto oziroma devetsto tisoč evrov prihodkov z naslova sponzorskih pogodb. Kruta realnost je bila pač taka, da smo v prisilni poravnavi prijavili malo manj kot 3,2 milijona evra dolgov, prihodkov pa – tako kot nekaj sezon vseeno govorimo – na nivoju nekih 800 tisoč do milijon evrov. Če se sliši tisto prvo razmerje tako, da se da rešiti na nek mehak način, je potem kruta realnost; ko se je videlo in ugotovilo, da je teh dolgov bistveno več, preprosto ni bilo druge rešitve, kot da gremo v takšno obliko prisilne poravnave.

Kakšen je sklep?
Sam sklep je tak, da moramo mi obveznosti – se pravi, 20 % od zneska moramo izpolniti štiri leta po pravnomočnem sklepu, to se pravi, da moramo 20 % od teh 3,2 milijona – poravnati drugega oziroma tretjega septembra 2019. Obstaja načrt, kako do takrat ta sredstva zbrati, na tem smo tudi bazirali celoten program. Dejstvo je, da bo potrebno v letih 2017, 2018 in 2019 poskrbeti, da se ta sredstva zberejo in nekako dajo na stran za poplačilo upnikov leta 2019.

Torej bomo do takrat, težko videli tisto staro Olimpijo, ki je igrala v končnici ligi EBEL pred polnimi tribunami?
Če se ne zgodi kakšna pomembna sprememba v naklonjenosti sponzorjev, potem je to tako, ja.

V Hali Tivoli glede na trenutno situacijo, najbrž še kar nekaj let ne bomo videli polnih tribun (foto: STA).

V Hali Tivoli – glede na trenutno situacijo – najbrž še kar nekaj let ne bomo videli nekdaj polnih tribun (foto: STA).

Obstaja oziroma je obstajala kakšna možnost, da bi v klub prišel vlagatelj, ki bo lahko Olimpijo dvignil in rešil iz težav?
Jaz bi ga z največjem veseljem takoj sprejel, če ga vidim. Še enkrat ponavljam, če pride do take osebe,  sem se jaz v tisti sekundi pripravljen umakniti ali pa sprejeti kakršnokoli drugo vlogo, če to seveda pomeni, da se ta Olimpija postavi nazaj in da bo mogoče tega mazohizma čim prej konec. Vsak, ki hoče kaj narediti, ima vrata odprta.

Kako klubu pomaga Matjaž Sekelj? In kako Vi gledate nanj glede na to, da je večina mnenja, da je ravno on tisti, ki je spravil klub v trenutno situacijo.
Na lanski skupščini je bila vloga generalnega direktorja ukinjena. Matjaža Seklja nisem videl niti na eni tekmi. Je pa res, da se seveda še slišiva, so kakšne stvari, ki jih on pozna, pa jih jaz mogoče ne. Zato sva v kontaktu, vendar pa nobena odločitev ni niti malo povezana z Matjaževim mnenjem.

Kaj so ljudje v klubu delali narobe, da je trenutna finančna situacija takšna, kot je?
Več stvari je bilo. Dejansko so bili stroški kluba vsako leto bistveno višji od prihodkov. Hkrati se je zgodila še ta recesija, ki je sponzorska sredstva totalno oklestila in mogoče je bila v tem trenutku reakcija takratnih vodilnih prepozna ali pa premedla in se klub ni pravočasno prilagodil tej zadevi. Klub je za financiranje tekoče sezone prodajal sponzorske pogodbe, ki so imele daljšo dobo. To vsekakor ni dobro, ti to sezono preživiš, ampak ti zmanjka za naslednjo. Ravno tega sedaj ne delamo, zaradi tega je tudi ta sezona verjetno malo težja, kot bi lahko bila, ampak si zagotavljamo to, da bomo drugo leto 1. septembra imeli nekaj sredstev, kar pa ni bila praksa v preteklosti. Rekel bi, da je bilo kar nekaj napak, ni pa vse izključno posledica napačnih odločitev, ampak dejansko trenutka, da so se ta sponzorska sredstva popolnoma znižala – v marsikaterem primeru je tudi preprosto šlo na ničlo.

Kdo je bil glavni krivec za trenutno situacijo?
Najbrž kar vsi, ki so sedeli v vodstvu tega kluba, ker se niso pravočasno odločili v teh zadevah. Najbrž bi bilo tak rez, kot ga delamo sedaj, smiselno narediti že prej. Kot pa čakati štiri leta in čakati na tri milijone dolga, ki se jih pa ni dalo drugače rešiti. Verjamem, da bi se milijon dal rešiti na elegantnejši način kot pa tri milijone z neko prisilno metodo. Ta dolg ni nastal v eni sezoni, to moramo vedeti. To se je kopičilo iz sezone v sezono. Najbrž je že prva sezona Olimpije v ligi EBEL ali pa že kakšna prej ni bila v celoti zaprta in se je ta dolg povečeval, eskaliral v tistem, kar je bilo eno leto nazaj.

Kako pa je z glavnim sponzorjem Telemachom? Še naprej ostaja glavni sponzor?
Letošnjo sezono se pogodba s Telemachom kot glavnim sponzorjem izteče. Mi se bomo s Telemachom seveda poizkušali dobiti na sestanku in se pogovoriti. Želel bi, da se zadeva nadaljuje zato, ker se mi zdi, da je prišlo do povezovanja med Telemachom in Olimpijo. Mislim, da bi bilo smiselno nadaljevati, seveda pa je odločitev na strani Telemacha.

Koliko prispeva?
O zneskih ne bi rad direktno govoril. Moram pa reči, da je bila sponzorska pogodba s Telemachom  za klub zelo dobra. Težava pa je v tem, da je bil ta denar v veliki meri porabljen v preteklosti, ne pa v mojem delovanju.

popovič pravi, da je bil denar s strani Telemacha v večini porabljen še pred njegovim prihodom (foto: HDD Olimpija).

Popovič pravi, da je bil denar s strani Telemacha večinoma porabljen še pred njegovim prihodom (foto: HDD Olimpija).

Kaj pa ostali pokrovitelji. Nazadnje ste pogodbo podpisali z Derbyem, ki pa v klubsko blagajno ne prispeva denarja.
Mi imamo ogromno majhnih sponzorjev, ki jih zelo potrebujemo, med drugim tudi Derby. EBEL zahteva od nas, da za vsako tekmo pripravimo določeno količino, mislim, da gre za 15 kilogramov sadja za nasprotno ekipo. Če uspemo dobiti sponzorja, ki nam to zagotovi, potem pomeni, da mi nimamo nobenih izdatkov s tem. Denar, ki ga dobimo, ga lahko porabimo za igralce, opremo in tako naprej. Za nas je ne glede na to, da je pogodba, ki ima materialno obliko sponzorstva, izjemno pomembna. Sam bi si želel, da je takšnih sponzorskih pogodb še več in v tej smeri tudi delamo. Po Derbyu je bila podpisana pogodba še z Ljubljanskim potniškim prometom (LPP), ki podobno zagotavlja to, da imamo poravnane in pokrite avtobuse v določeni meri. Mi za avtobuse (odvisno je tudi, kakšen je razpored) na leto porabimo približno med 70.000 in 80.000€ na sezono. To je ogromen strošek in tudi tukaj nam je uspelo zagotoviti, da se namensko neka sredstva porabijo za poplačevanje obveznosti.

Sezone v ligi EBEL je konec. Lahko bi rekli novo razočaranje Olimpije, toda kakšen je Vaš pogled?
Mislim, da so bili rezultati na nivoju realni oz. smo jih lahko pričakovali. Morate vedeti, da je naš najdražji igralec nekje v povprečjuv kar dobijo v drugih ekipah. Imamo manj igralcev kot druge ekipe, kar se nam zelo pozna, če je veliko število igralcev poškodovanih, letos je bilo tega ogromno. Zato smo v ekipo vključili igralce iz naše mladinske ekipe ali pa so celo prišli iz kakšne druge ekipe, recimo iz Kranja. Težko bi rekel, da je bilo razočaranje, mi smo vedeli, da bo sezona težka. Vsi smo upali, da bo efekt boljši, da bo več gledalcev prišlo na tekme, da bo boljše vzdušje in da bi kaj več dobili tudi od prodanih kart. Sezona je bila primerna vložku, ki si ga Olimpija v tem trenutku lahko dovoli. Je pa res, da smo 12 tekem izgubili za en gol in dodatno še šest za tisti gol, ki je padel na prazen gol, ko smo lovili izenačenje. To dejansko kaže, da nismo daleč, vendar smo zadaj za marsikaterim klubom.

Olimpija je v letošnji sezoni kljub nepopustljivosti končala na zadnjem mestu lige EBEL (foto: HDD Olimpija).

Olimpija je v letošnji sezoni kljub nepopustljivosti končala na zadnjem mestu lige EBEL (foto: HDD Olimpija).

Kako kaže za prihodnjo sezono? Ostajate v tem tekmovanju?
Alternative ni. Če Olimpija slučajno ne igra v ligi EBEL, potem ne vidim možnosti, da mi izpolnemo našo zavezo, da leta 2019 poravnamo ta dolg. Jaz se s kakršnokoli drugo idejo, kot je liga EBEL, sploh ne ukvarjam, tako da mislim, da je to edino nujno. Če bi se zgodil ta scenarij, da mi ne igramo v ligi EBEL iz takšnega ali drugačnega razloga, je to ena velika škoda za ljubljanski hokej in posledično tudi za slovenskega. Mislim, da hokej v Ljubljani ustavimo za kar nekaj let.

Še eno aktualno vprašanje. Ni še jasno, kako bo izgledala v prihodnji sezoni liga EBEL. Morda tudi z Jesenicami ali pa celo z dvema ekipama manj kot letos. Kakšna so Vaša pričakovanja glede tega? Jaz bi si zelo želel, da Jesenice pridejo v ligo EBEL, tukaj je edino moj pomislek, da je mogoče ta povratek nekoliko hiter. Verjamem, da imajo strukturo prihodkov in je samo delovanje kluba pripravljeno na ta nivo. Če nekdo misli “Ja, saj Olimpija pa igra EBEL, to pa ni tako veliko denarja,” jaz mislim, da vsak klub, ki bo prišel, mora biti bolje organiziran in mora imeti več denarja kot Olimpija, ker sicer je to izjemno težko. Z glavo skozi zid je potrebno premisliti, mi smo že v tem zidu. To je razlika. Če klub ni pravilno postavljen in danes nima zagotovljenega tega denarja, potem bi sam bil pri takšnih odločitvah previden. Kakšen bo predlog vodstva lige EBEL skupščini, na kateri se bo glasovalo, ne vem. Imeli smo skupen sestanek s Hokejsko zvezo Slovenije in Jesenicami v Celovcu pred 14 dnevi. Izpostavljeno je bilo, da se v tem trenutku, ko je Olimpija že v ligi EBEL, ponudi večja pomoč Olimpiji, da se ta stabilizira v ligi, ne vem pa, kakšna bo odločitev skupščine glede širitve oz zmanjšanja števila klubov. Mislim, da bo v tej sezoni bolj prišlo do tega, da se liga INL združi oziroma naredi EBEL 2, na neke pomembnejše spremembe pa ne računam. Mi kot Olimpija imamo samo en glas in če bo prišlo do širitve, bomo Jesenice seveda podprli.

Sedaj ste na mestu predsednika že približno dve leti. Kako ste zadovoljni  s svojim delovanjem v tem času?
Nekaj je bilo narejenega, sama stabilizacija kluba je v teku, ogromno pa je še za postoriti.

Kakšni pa so Vaši cilji potem, ko Olimpijo morda spravite na noge?
Najti pravega predsednika, kot sem že opisal, kdo to je. Kupiti letno karto nekje na vrhu dvorane in z veseljem priti na tekmo ter jo v miru tudi pogledati. Vedno bom na voljo, če me bo kdo vprašal za kakšen nasvet. Si pa želim, recimo, da se bo to zgodilo čez dve leti ali tri – tekmo pogledati z največjim užitkom, ne da moram pri tem razmišljati, kje je kdo, ki ga je potrebno pozdraviti, ki ga je potrebno spomniti za kakšen evro ali pa opozoriti, da je dobro, če kaj da. Tako nekako se vidim.

Gregor Virag