“Rušil se je komunistični sistem in vsi smo odšli v tujino”

Kliton Bozgo (foto: Nova24tv)

“Maribor je bil tako dolgo na vrhu, da smo bili navajeni, da smo imeli vsako leto ‘čago’. Seveda je šok, da je zdaj ‘čaga’ v Ljubljani. Vsak navijač seveda navija za svoj klub in že prej se je dalo slutiti, kaj se bo zgodilo. Lahko bi dejali, da so navijači že prej ‘vohali’, da bo ‘čaga’ v Ljubljani, in ne v Ljudskem vrtu. Reagirali so, kakor so reagirali, ampak upam, da bo Maribor zdaj vse skupaj analiziral in bo drugo leto še močnejši,” je o reakcijah Viol ter o razočaranju Mariborčanov spregovoril nekdanji član Olimpije in Maribora.

Kliton Bozgo je ena izmed klubskih legend Maribora, ki v štajerski prestolnici težko naredi korak, ne da bi ga kdo poklical ali pozdravil. Izjemno skromen in prijazen 44-legendarni golgeter je za Maribor odigral 179 tekem in je s 110 goli tretji najboljši strelec v zgodovini kluba. Čeprav je igral tako za Olimpijo kot tudi Maribor, ni niti kančka dvoma, da mu srce bije za vijoličasto barvo.

Ne zamudite! Športni 1 na 1 s Klitonom Bozgom nocoj ob 19.30.

Igrali ste tako za Maribor kot tudi za Olimpijo, kako Vam bije srce? Zeleno-belo ali vijoličasto?Vijoličasto, ampak iskrene čestitke Olimpiji za osvojeni naslov prvaka. Zasluženo so zmagali. Prvi so prišli do cilja, osvojili so največ točk, zato zgolj iskrene čestitke. Glede Maribora pa upam, da se bo prihodnjo sezono vrnil še močnejši, in upam, da bomo naslov prvaka prihodnje leto proslavljali v Ljudskem vrtu.

Kako ste vi videli ta dvoboj Olimpije in Maribora v boju za naslov prvaka?
Mnogo stvari se je dogajalo skozi celotno prvenstvo, tako eni kot drugi so menjali trenerja, celo dva. Na koncu je bila prvak ekipa, ki je naredila manj napak. Če naredimo na primer primerjavo s tisto sezono, ko sta se za naslov prvaka borila Maribor in Gorica, je bila razlika v tem, da smo takrat oboji zmagovali. Maribor je zmagal, Gorica je zmagala, spet je zmagal Maribor, nato spet Gorica, na koncu pa je odločala zadnja tekma v Ljudskem vrtu, pred katero sta imeli obe ekipi enako število točk.

Takrat smo iz zmage v zmago prišli na zadnjo tekmo, kjer smo nato v Ljudskem vrtu slavili zmago z 2 : 0. To je bila povsem drugačna sezona kot ta letošnja, kajti takrat sta obe ekipi v boju za naslov prvaka zmagovali, medtem ko sta letos obe ekipi naredili ogromno število napak in na koncu se je naslova prvaka veselila ekipa, ki je manjkrat grešila.

Kje je bila po vašem mnenju tista točka, ko se je prelomila sezona?
Težko je reči, da je odločala zgolj ena tekma, saj je prvenstvo dolgo 36 tekem. Sicer pa je tako, da je Maribor v zadnjih letih naredil ogromno. Igral je v Ligi prvakov, večkrat tudi v Ligi Evropa, tako da je logično, da je enkrat moral pasti. Mariborčani so prišli do samega vrha, dosegli so Himalajo, tako da je bil ta padec vendarle pričakovan. Za Maribor je pomembno, da se pobere, in šele v prihodnji sezoni bomo videli, kako globok je bil ta padec. Na drugi strani pa Olimpija tega naslova prvaka verjetno ni pričakovala že prvo leto, saj so si v prvih dveh, treh letih za cilj zastavili stabilizacijo kluba.

Toda uspelo jim je že takoj na začetku, ampak ne samo s tekmovalnega, pač pa tudi s finančnega vidika. Prodali so dva najboljša igralca – pripeljali sicer nove nogometaše, a za manj denarja. Mariboru se je bilo težko posloviti od teh nogometašev, ki so v zadnjih letih za Maribor naredili ogromno. Enostavno jim ne moreš reči: ”Hvala lepa, vi ste naredili svoje,” toda zdaj pa enostavno mora priti do selekcije, ki bo boleča, saj je nekaterim nogometašem težko kar naenkrat reči: ”Hvala lepa, ne potrebujemo vas več.” Maribor točno ve, kje je naredil napake, in prepričan sem, da se bodo prihodnjo sezono vrnili še močnejši.

Tudi sami ste igrali za Olimpijo, tja pa ste odšli neposredno iz Maribora. To je bil takrat pravi bum, saj ste še vedno eden redkih nogometašev, ki je iz Maribora neposredno prestopil v Olimpijo.
Takrat je bilo res zelo, zelo vroče. Z Mariborom sem imel pogodbo, ki pa mi je ob koncu sezone potekla in seveda sem pričakoval klic iz Ljudskega vrta za podaljšanje pogodbe, saj je bil Maribor moja prioriteta. Klicali so me iz Olimpije – pa tudi iz drugih klubov –, a moja prioriteta je bil Maribor, zato sem dolgo časa čakal. Dobesedno do zadnje minute sem čakal, a sem spoznal, da več ne morem čakati, ker ne bom šel jaz v pisarno, potrkal na vrata in rekel: ”Gospod direktor, boste vi z mano podpisali pogodbo?” Olimpija je bila res zelo ‘fair’ in korektna. Ivan Zidar je bil najmočnejši, Olimpija je bila dominantna, Branko Oblak je prišel za trenerja …

Igral je tudi za Olimpijo, kjer ima še vedno dobre prijatelje (foto: osebni arhiv)

Igral je tudi za Olimpijo, kjer ima še vedno dobre prijatelje (foto: osebni arhiv).

V Maribor sta takrat prišla Branko Oblak in Zidarjev poslovni partner iz SCT-ja. Meni se je bilo čast pogovarjati z Brankom Oblakom, najboljšim slovenskim nogometašem vseh časov, ki me je na tistem pogovoru prepričal, da bo Olimpija nadaljevala z dominacijo v slovenskem prostoru, tako da sem se na koncu s težkim srcem odločil, da odidem v Ljubljano. To je profesionalizem. Že na prvi tekmi, ki smo jo dobili s 6 : 0, sem dosegel tri zadetke, v drugem krogu pa je bil na sporedu večni derbi.

Na katerem ste tudi zadeli …
Res je, gol sem zabil na tale desni gol (pokaže na gol). Tukaj sem ga zabil. Na tej tekmi sem prispeval tudi asistenco, cel stadion pa mi je ob koncu tekme ploskal, nato pa se je v Ljudskem vrtu zgodila prava mala revolucija, saj je prišlo do menjave predsednika, direktorja in trenerja.

V Olimpiji ste ostali tri leta.
Ja, nisem pričakoval, da bom ostal tako dolgo, a dal sem vse od sebe. Tam imam še vedno veliko dobrih prijateljev, toda ko je spet prišel klic iz Ljudskega vrta, ga nisem mogel zavrniti, tako da sem se z največjim veseljem odzval klicu takratnega predsednika Jožeta Jagodnika. Takoj ko smo se usedli, smo dogovor dosegli v petih minutah, saj tu ni bilo vprašanje denarja ali česarkoli podobnega.

Kaj pa je bil potem glavni motiv?
Takratni predsednik je dejal, da ciljamo na Ligo prvakov, jaz pa sem mu odvrnil: ”Gospod predsednik, mi bomo šli v Ligo prvakov.” To so bile takrat nekakšne sanje, ampak ko smo potem zmagali proti Lyonu in ko so prišli vsi na igrišče, sem se spomnil tega in Jagodniku dejal: ”Gospod predsednik, vidite, da to niso bile sanje, kar smo se pogovarjali pred dvema letoma.” Takrat je bila res prava ‘fešta’.

Ste res ob podpisu pogodbe verjeli, da se bo Maribor uvrstil v Ligo prvakov?
Čeprav je bila takšna misel za večino ”misija nemogoče”, se je na kaj takega nakazovalo že ob prejšnjih obračunih z Bešiktašem in PSV-jem. Vsako leto smo bili bližje in bližje, rasli smo kot ekipa, pridobivali na samozavesti. Vse skupaj se je nakazovalo tri, štiri leta in vedno nam je na koncu zmanjkalo nekaj malega. Manjkala je tista pika na i. Že proti Bešiktašu smo dobili nesrečni gol v zadnjih trenutkih tekme, proti PSV-ju smo najprej doma zmagali, pa tam vodili, zadeli vratnico pri 1 : 1, v zadnji minuti pa smo nato prejeli zadetek, ki je vodil v podaljške, kjer smo nato izgubili. Tako da smo bili nekajkrat zelo blizu. V sezoni 1999/2000 je bila zelo pomembna že tista tekma proti Gentu, ki smo jo doma dobili s 5 : 1, saj smo takrat videli, da se da. Prašnikar je vedno dejal, da je težko, a da se da. Potem ko smo dobili prvo tekmo proti Lyonu, smo zelo nestrpno čakali povratni dvoboj.

Je bil to vrhunec Vaše kariere?
Lahko bi rekel, saj je igranje v Ligi prvakov vrhunec za vsakega igralca – to je nekaj takega kot evropsko ali svetovno prvenstvo na reprezentančnem nivoju.

Sami prihajate iz Albanije, zelo zanimiva pa je vaša zgodba, kako ste prišli v Maribor …
Iz Albanije sem odšel v Dinamo, kjer sem bil na preizkušnji. Vlatko Matković je bil takrat trener in po dobro odigrani tekmi so želeli z menoj podpisati štiriletno pogodbo, toda zame je bila štiriletna pogodba predolga, tako da sem jo zavrnil. Odšel sem v Dubravo, kjer je bil direktor Josip Skoblar, trener pa Ante Čačič. Klub je bil zelo ambiciozen, saj so se želeli na novem stadionu prebiti iz druge v prvo ligo. Odigrali smo fantastično sezono, nenazadnje so ekipo sestavljali sami vrhunski nogometaši, kot so Pavlović, Lulović, Prenga 

Stadion sem imel ulico stran od doma

Stadion sem imel ulico stran od doma.

Fantastično smo odigrali sezono in si že nekaj krogov pred koncem prvenstva zagotovili prvo mesto, po tem pa so se v klubu začeli problemi. Sam pa sem dobil povabilo na preizkušnjo iz Duisburga, ki je bil takrat prvak druge lige. Takratni trener je bil Linen (zdaj trener St. Paulija). V Nemčijo sem odšel s svojim menedžerjem, ki me je izigral. Takrat so bili drugačni časi, tudi menedžerji so bili bolj ”divji’‘. Na preizkušnji sem zadovoljil potencialne delodajalce, zvečer pa smo se usedli in se dogovorili o pogojih sodelovanja. Naslednji dan, ko pa bi morali podpisati pogodbo, pa me je poklical menedžer in dejal: ”Bozgo, spakiraj stvari, gremo.” Vprašal sem ga, kam gremo, če pa smo se vse dogovorili prejšnji večer. Dejal je, da je vse skupaj padlo v vodo. Vse skupaj mi je bilo zelo čudno, saj za Nemce velja, da ko si enkrat sežeš v roko, je to tako, kot da bi podpisal pogodbo. Če pa želiš kasneje kaj spreminjati, pa seveda dogovor odpade.

Torej je menedžer naknadno spremenil pogoje?
Točno tako, vendar sem jaz to izvedel šele čez čas, ko so me iz Duisburga še enkrat klicali.

Namesto v Nemčijo ste odšli v Maribor.
Najprej sem odšel na preizkušnjo k Mariboru, ki je imel takrat priprave v Gornji Radgoni. Na prvi prijateljski tekmi, ki smo jo dobili s 4 : 0, sem zabil dva ali tri zadetke. Potem so se v klubu razhajala mnenja o tem, ali naj se z mano podpiše pogodba ali ne. Takrat je Branko Horjak dejal, da bo dal on sam denar iz svojega žepa, samo da se z mano podpiše pogodba. Kmalu smo igrali tekmo prvega kroga pokala UEFA proti Glorii Bistrica, ki smo jo premagali s skupnim rezultatom 2 : 0. Nato smo igrali tekmo proti Borusii Dortmund. Prvo tekmo doma smo odigrali 0 : 0, na povratni celo vodili z 0 : 1, toda na koncu nam ni uspelo. Kar pa sem želel povedati, je, da sem po tekmi ponovno dobil klic iz Duisburga, Nemci so mi takrat rekli: ”Pridite, pristajamo na vse vaše spremenjene pogoje.” Takrat mi je postalo jasno to, o čemer smo se prej pogovarjali, da je menedžer spreminjal pogoje, saj jih sam nisem nikoli spreminjal. Takrat sem Nemce zavrnil z besedami: ”Lahko ponudite, kar želite, a jaz ostajam v Mariboru.”

Kliton Bozgo je tudi v Avstriji pustil izjemno močan pečat (foto: Admira Wacker).

Kliton Bozgo je tudi v Avstriji pustil izjemno močan pečat (foto: Admira Wacker).

Po Mariboru Vas je pot vodila v Olimpijo, po drugem obdobju v Mariboru v Admiro, nato pa ste se zopet vrnili v Ljudski vrt.
Ja, v tretjem obdobju je bilo zelo vroče, ko smo proti Parmi v kvalifikacijah izgubili s 3 : 2 (takrat so za Parmo igrali Cannavaro, Gillardino, Maccarone). Povratna tekma se je nato končala z 0 : 0,  a med obema tekmama se je v klubu zgodilo marsikaj – tako s takratnim trenerjem (Matjaž Kek, op. a.) kot tudi z navijači, tako da atmosfera ni bila najboljša, kar je škoda, saj bi se takrat dalo izločiti Parmo.

Takrat je bil trener Matjaž Kek – tako on kot igralci pa ste imeli bližnje srečanje z Violami, ki so vas prišle ”pozdravit’‘.
Vsak Mariborčan je v srcu Viola. Treba je vedeti, da se nogomet igra zaradi navijačev. Tudi če bi danes prišla Barcelona, pa ne bi bilo navijačev, vse skupaj ne bi imelo pomena. Takrat je imel vsak nogometaš varnostnika, ki ga je spremljal na trening in s treninga, na kar smo se čez nekaj časa navadili, saj ni bilo tako hudo, a to pač ni bilo mirno obdobje. Matjaž Kek je dan ali dva pred tekmo s Parmo odstopil, tako da nogomet takrat ni bil v prvem planu.

V Mariboru se natančno ve, kam igralci zahajajo, kam gredo na pivo in s kom se družijo. Dejali ste, da ste imeli varnostnike, toda ve se, kje nogometaši živite. Vas je bilo takrat strah, da bi vam navijači potrkali na vrata?
Ne, nikoli. Jaz sem imel vedno fantastične odnose z navijači, tudi v Olimpiji, ker sem dal vedno vse od sebe. Ne trdim, da drugi niso dali vsega od sebe, a govorim le za sebe. To predanost in borbenost znajo navijači ceniti, saj si se kot igralec dolžan boriti do zadnjega za gledalce, ki so plačali vstopnico. Imel sem dober odnos z navijači. Zanimiva je zgodba, ko je bila cela ulica, kjer živim, popisana z grafiti ”Bozgo legenda” in “Bozgo Viola”. Slabih izkušenj z navijači nisem imel nikoli. Avto je vedno ostal cel, nikoli ga niso poškodovali. Z navijači sem imel vedno korekten odnos, za kar sem jim hvaležen.

Kako pa zdaj gledate na odnos Viole – igralci? Na zadnji prvenstveni tekmi so Viole s transparentom izpostavile štiri nogometaše, ki naj bi ne živeli športno, naj bi ne dali vsega od sebe, bolj kot boj na igrišču pa naj bi jim bile pomembne frizure in tetovaže. Kako vi gledate na to?
Igralci Maribora imajo dobre plače, kar so si s svojimi dosežki tudi zaslužili, in hvala Bogu, da je tako, saj je Maribor najbolj urejen klub v Sloveniji. Je klub z dolgo tradicijo in sodi v sam vrh slovenskega nogometa, vsak njegov igralec pa je javna oseba. Tako da, ko misliš, da te nihče ne vidi, te pravzaprav vsi vidijo. Vsi te opazujejo, kako se obnašaš, kako živiš, kje si bil, in zato moraš biti vedno profesionalec, saj nisi ”kar en” nogometaš, ampak si nogometaš Maribora.

Poleg tega imamo danes Facebook in Twitter, ogromno je televizijskih postaj, tako da si vedno v središču pozornosti, igralci morajo res zelo paziti, kako govorijo. Sicer pa je moje mnenje tako, da ima vsak nogometaš pogodbo, v kateri piše, kaj so njegove dolžnosti in odgovornosti. Če se tega ne držiš, sledi opozorilo, finančna kazen, na koncu pa, če vse to ne zaleže, lahko s tabo vedno tudi prekinejo pogodbo. Z Violami se da vedno pogovarjati, jih poklicati, se usesti z njimi in se pogovoriti, kaj je v redu in kaj ne. Prepričan sem, da se da z dialogom vedno rešiti stvari. Takrat so Viole sicer reagirale drugače, a še enkrat pravim, prepričan sem, da se da s pogovorom rešiti vse, da ne bo prihajalo do problemov.

Torej lahko rečemo, da imajo navijači s tem, ko izpostavijo takšne probleme, po svoje celo prav?Maribor je bil tako dolgo na vrhu, da smo bili navajeni, da smo imeli vsako leto ‘čago’. Seveda je šok, da je zdaj ‘čaga’ v Ljubljani. Vsak navijač seveda navija za svoj klub in že prej se je dalo slutiti, kaj se bo zgodilo. Lahko bi dejali, da so navijači že prej ”vohali”, da bo ‘čaga’ v Ljubljani, in ne v Ljudskem vrtu. Reagirali so, kakor so reagirali, ampak upam, da bo Maribor zdaj vse skupaj analiziral in da bo drugo leto še močnejši. Se je pa potrebno z navijači še enkrat usesti in se točno dogovoriti, kako in kaj naprej. Moje mnenje je, da se je letos plačalo preveč kazni (več kot 70.000 evrov), saj je to ogromen denar. Ta denar bi lahko šel tistim, ki ga potrebujejo. Ogromno je namreč otrok in družin, ki bi jim ta denar prišel prav. Ampak tako pač je, vsaka napaka se plača, vseeno pa je škoda, da je šel ta denar za kazni.

Omenili ste otroštvo. Svojega ste preživljali v Albaniji. Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Kliton Bozgo v mladosti (foto: osebni arhiv).

Kliton Bozgo v mladosti (foto: osebni arhiv).

Živel sem eno ulico stran od stadiona, tako da je bil nogomet moja strast že od samega otroštva. Bili smo pobiralci žog, tako da smo po koncu tekme vedno prišli na igrišče in malo brcali žogo. Tudi sicer smo mi bolje vedeli, kdaj ima članska ekipa trening, kot so to vedeli oni sami. S šestimi ali sedmimi leti sem nato začel trenirati nogomet. Tudi v šoli smo imeli poseben predmet nogomet, in sicer dve uri na teden. Nato me je pot vodila na akademijo v Tirani, kamor pridejo vsi nadarjeni nogometaši iz celotne Albanije. Po štirih letih sem se vpisal na fakulteto, ki pa je nisem končal, saj me je pot vodila nazaj v rodni kraj, kjer sem z osemnajstimi leti začel s profesionalnim igranjem nogometa v članski ekipi.

Že čez leto in pol sem bil prvi strelec albanske lige, dosegel sem 28 zadetkov, s čimer sem bil tretji najboljši strelec nogometnih lig v vsej Evropi. Zaostal sem le za Chölikom iz Galatasarayja, ki je dosegel 31 zadetkov, in za Pančevom iz Crvene zvezde, ki je dosegel 29 zadetkov. Takrat sem bil prvič vpoklican tudi v albansko reprezentanco. Prvo tekmo 4. avgusta proti Grčiji sem sicer preživel na klopi za rezervne nogometaše, ampak to je bil moj prvi vpoklic v člansko reprezentanco. Leta 1992 je prišlo do razpada bivše države, rušil se je komunistični sistem in vsi smo odšli v tujino. Sam sem si izbral Zagreb oziroma Dubravo, ker mi je bilo to najbližje oziroma najlažje, od tam naprej pa je moja pot znana.

Je bil nogomet Vaš izhod iz bede, saj vemo, da so bile razmere v Albaniji takrat zelo slabe?
Albanija je bila 45 let zaprta, saj nisi smel v tujino, tako da so generacije in generacije nogometašev ostajale v Albaniji. Predstavljajte si, da 30 let noben nogometaš ne bi zapustil Maribora. Zaradi tega je vladala izjemna konkurenca, tako da ko sem prišel v klub, so v njem igrali sami članski in mladi reprezentanti. Sam sem bil šele peti napadalec kluba, saj sta imeli pred menoj prednost dve klubski legendi, ki sta bili v klubu že po 15, 20 let, tudi ostali pa so bili reprezentanti, zato sem moral zelo garati in čakati na svojo priložnost. Z nekaj sreče sem jo potem tudi dočakal, takrat pa so se odprle tudi meje, igralci pa smo seveda hitro zapustili državo.

Ste zelo ponosni, da ste Albanec, nenazadnje se domov vrnete dvakrat na leto.
Absolutno sem ponosen in srečen, da sem Albanec, in tako, kot ste rekli, vsake toliko časa odidem domov. Zdaj kmalu za dva, tri tedne odhajam na dopust. Pri nas je običaj, da obiščeš vso družino in vse prijatelje, a to naredim po delih, saj če bi želel vse pozdraviti med enim obiskom, bi to trajalo več kot pol leta. Če se le da, čim večkrat poskušam izkoristiti čas za obisk svojih sorodnikov, imamo pa to srečo, da so sedaj z Brnika leti v Tirano vsak dan, sam let pa traja eno uro, tako da če grem ob dveh popoldne iz Ljubljane, sem ob petih že doma.

Beirat je mesto kamor se Bozgo vrne nekajkrat na leto.

Beirat je mesto, kamor se Bozgo vrne nekajkrat na leto.

Je lepše biti v Mariboru kot v Albaniji?
Slovenija je moja druga država in hvaležen sem ji, da mi je dala priložnost, tako da se štejem za domačina. Tudi svojega sina sem zaupal nogometnemu klubu Maribor. Z življenjem v Mariboru sem zelo zadovoljen, tako da bom vse svoje življenje ostal na relaciji Slovenija–Albanija oziroma Maribor–Berat.

Bo Vaš sin, če bo imel priložnost zaigrati za reprezentanco, oblekel dres slovenske ali albanske reprezentance?
Najprej si želim, da zaigra za Maribor, potem pa se bomo pogovarjali naprej.

Kaj bi Vi raje videli?
Bomo videli, kako se bo on odločil. Moja želja je ta, da ga najprej vidim v Ljudskem vrtu, potem pa bomo videli, kako bo.

Tekom najinega pogovora ste omenili, da je bil Branko Oblak po vašem mnenju najboljši slovenski nogometaš vseh časov. Še enkrat Vas vprašam – Branko Oblak, Srečko Katanec ali Zlatko Zahovič? Ostajate pri Branku Oblaku?
Branko Oblak
je bil v svojem obdobju vrhunski nogometaš. Tudi Katanec in Zahovič sta bila odlična nogometaša, vsak v svojem obdobju, a najbližje mi je Zlatko Zahovič, ker sem ga največkrat videl v živo igrati. V tem primeru bi vendarle izpostavil Zlatka Zahoviča, saj mi je veliko lepega o njem povedal tudi Vladimir Jugović v obdobju, ko sva bila soigralca pri Admiri Wacker. Ampak gledal sem tudi Katanca, še posebej v obdobju, ko je igral za Sampdorio, pa tudi Branko Oblak je bil dober igralec, saj je nenazadnje igral za Bayern München, kar je velika stvar. Vsi pa vemo, da je Zlatko Zahovič igral za top klube, igral je tudi v finalu Lige prvakov. Pa ajde, recimo, da sem bližje Zlatku Zahoviču.

Rok Virag

  • Nata

    ” Slovenija je moja država in hvaležen sem ji ” – bravo !! Lepo povedano !

  • Borut Stari

    Ta komentar pišem iz Ksamila, Albanija kjer sem na dopustu že drugič. Predvčerašnjim sem prenočeval v Beratu, Mestu tisočerih oken. Albanci so zelo domoljubni. Dosti bolj kot Slovenci. Na vsaki domači hiši vihra njihova zastava. Zelo so gostoljubni in spoštljivi ljudje do tistih, ki spoštujejo državo v kateri bivajoLahko rečem, da se počutim bolj spoštovanega kot doma. Kliton Bozgo vam je vse razložil. Roku hvala za prispevek.

  • Peter

    Bo imel človek s takim pristopom probleme v državi, ki ga gosti? Nikoli in nikjer.
    Za razliko od…no.