[VIDEO] Ekskluzivno: Tim Gajser je prvič javno spregovoril o svojem velikem strahu

Tim Gajser (foto: Nova24tv).

“Ne vem, če sem to že kdaj povedal v javnosti, ampak res me je zelo strah višine, čeprav tega na motorju dejansko ne občutim, ker res hitro letiš in to zelo hitro mine. Vem pa, da ko smo delali nadstrešek za avtodom, tam pa dejansko nisem mogel biti na strehi in pomagati, ker sem se kar ‘pajtlau’,” je o svojem velikem strahu spregovoril trenitno najboljši motokrosist na svetu.

Tim Gajser je svetovni fenomen, a ga je Slovenija žal spregledala šele v zadnjem času. Na domačem vrtu smo se z 19-letnim čudežnim dečkom motokrosa pogovarjali o njegovih življenjskih ciljih, otroštvu, družini, pa tudi o sanjah, da bi nastopal v ZDA. Čeprav ta teden ni tekem v svetovnem prvenstvu razreda MXGP, je mladenič iz Pečk v zadnjih dneh sodeloval na številnih dobrodelnih prireditvah, včeraj je tako na primer v dobrodelne namene podaril tudi dres, hlače in rokavice s svoje prve zmage v razredu MXGP, ki je bila zanj ena izmed dveh najljubših zmag v karieri.

Športni 1 na 1 s Timom Gajserjem – oglejte si celotni intervju.

Ste pričakovali, da boste tako hitro v eliti tako visoko?
Dejansko nisem pričakoval, nisem si hotel dati pritiska do samega sebe na začetku sezone, tudi s strani mojega trenerja – očeta nisem čutil niti s strani ‘teama‘. Dejansko, prva sezona je mišljena bila bolj za učenje, kot smo pričakovali, a že na prvi tekmi v Katarju smo pokazali, da je ‘brzina’ prava, da smo čez zimo dobro delali in na zadnjih tekmah se vseskozi borim za najvišja mesta in stopničke, tako da gre za zdaj vse skupaj dobro, super. Trudili se bomo, da bo šlo tako tudi naprej.

Rdeča tablica za vodilnega v skupnem seštevku svetovnega prvenstva je imenitna in lepo jo je videti na Vašem motorju. Bo ostala na njem do konca sezone?
Mi se bomo trudili, to je definitivno cilj – obdržati jo čim dlje in jo poizkusiti obdržati do konca. Ampak kot sem rekel, prioriteta ni to, da osvojim svetovno prvenstvo v moji prvi sezoni, ampak da naberem čim več izkušenj. Ampak ja – po osmih tekmah smo vodilni in smo na dobri poti. A ne razmišljamo o prvenstvu, bolj kot ne se osredotočamo na posamezno tekmo, še vedno je do konca 10 tekem, tako da je še ogromno tekem in bomo videli, kako bo do konca.

Zadnja v Trentinu je bila slovensko obarvana. Res je sicer, da se govori, da morda velika nagrada razreda MXGP pride tudi v Slovenijo, vendar tekma v Trenitnu je bila zagotovo Vaša dirka …
Navijačev je bilo res ogromno, občutek je bil takšen, kot da bi bila to domača tekma, kot da bi vozil v Sloveniji, čeprav smo bili v Italiji. Tako da bi to priložnosti res rad izkoristil za to, da se zahvalim vsem navijačem, ki so bili res vrhunski. Vsak krog, ko sem šel mimo, sem jih slišal, kako so se drli, navijali, tako da jim res hvala. Res pa je, nekaj sem slišal, da se pogovarjamo, da bi leta 2018 tu pri nas v Sloveniji priredili to svetovno prvenstvo. To bi bila definitivno uresničitev mojih sanj. Da bi lahko na tako veliki tekmi nastopal pred domačimi, na domačih tleh. Bomo videli, kako bo.

Je tisti Gajserjev zavoj v Trentinu Vaš najljubši zavoj v svetovnem prvenstvu?
Definitivno, tam se res ‘čuje’ množica slovenskih navijačev, tako da ja, to je eden izmed najljubših.

Lahko rečemo, da se v tem ovinku navijače bolj sliši, kot se sicer sliši zelo glasne motorje
Ja, mislim, da se. Ker na drugih tekmah dejansko ne slišiš tako navijačev, ker je motor zelo glasen, tudi čelado imaš na sebi in si zelo osredotočen. Ko pa greš mimo tega ovinka, pa navijačev dejansko ne moreš preslišati.

Ne le v Gajserjevem ovinku, navijače in slovenske zastave je bilo videti povsod.
Ja, res je bilo in slišalo se jih je povsod. Zastav je bilo povsod res veliko, pa ne le samo s slovenske strani, ampak tudi iz Italije in iz drugih držav jih je veliko prišlo navijat. Res se je zelo slišalo, ko sem šel tisti poizkusni krog, je bilo nepopisno, ko so se vsi začeli dreti in takrat prav čutiš tisti adrenalin, ko se ti dvigne in res komaj čakaš, da greš na tekmo.

Italijani imajo na domačem terenu Cairolija, pa so navijali za Tima Gajserja. Kakšen je občutek, da so tudi Italijani navijali za Vas, saj vemo, da je Cairoli velika legenda tega športa?
(smeh) Občutek je super, da imaš tako podporo, mislim pa, da tu veliko vlogo odigra tudi to, kakšen človek si izven proge, da se res zavzameš za navijače, da jim podpišeš plakate, jim daš avtograme in se slikaš z njimi. Mislim, da tudi to zelo vpliva na to, kako navijači gledajo nate, ker jaz se res poizkušam z vsakim slikati, vsakemu dati podpis, tako da mislim, da to tudi pomaga.

Zdaj se o Vas precej govori, še kakšno sezono ali dve pred tem pa o vas sploh nismo slišali. Kako Vi občutite to spremembo?
Ja, res je, zadnji dve sezoni, od lani, ko sem začel v MX2 zmagovati in kazati dobre rezultate, takrat se je začelo prebujati tudi v Sloveniji, kajti dejansko v Evropi in svetu so vedeli zame. Dejansko sem bil v Evropi in v svetu bolj prepoznaven kot tu v domači Sloveniji. Ampak v zadnjih dveh letih se je prepoznavnost tega športa zelo dvignila, tudi sami vidite, koliko ljudi je pričelo spremljati ta šport, zanimanje je zelo zraslo, tako da mislim, da delamo v pravi smeri.

V še kako pravi smeri delate, saj ste daleč najmlajši med samimi izkušenimi tekmovalci. Je pa bil oče tisti, ki Vas je navdušil za ta šport.
Ja, ata je bil tisti. On je začel voziti motokros, še preden sem se rodil. Ko sem jaz prišel na svet, je ata že vozil evropsko prvenstvo, tudi kako svetovno, tako da sem bil vseskozi ob njem in dejansko me je pri dveh letih in pol prvič posedel na motor in takrat se je vse začelo. Takrat so se začele sanje, začel sem sanjati, kaj bi želel nekega dne delati v življenju – in to je bilo, da bi postal svetovni prvak in profesionalni motokrosist. Dejansko moram reči, da se mi sanje izpolnjujejo.

Zdi se, da za vas druge poti enostavno ni bilo …
(smeh) Ja, tak’ je. Ata je bil motokrosist, vse mi je dal, ponudil, vse kar potrebuješ, da postaneš dober voznik v motokrosu, res je vrhunski trener. Sam je imel veliko izkušenj v tem športu, tako da je dejansko od tistih dveh let in pol do sedaj moj trener, pa tudi v prihodnje bo. Skupaj res dobro sodelujeva in tudi rezultati to pokažejo.

Tim Gajser (drugi z desne v spodnji vrsti) v ekipi pod vodstvom očeta Bogomirja (zgoraj levo). Foto: osebni arhiv

Tim Gajser (drugi z desne v spodnji vrsti) v ekipi pod vodstvom očeta Bogomirja (zgoraj levo). Foto: osebni arhiv

Brez očeta ne bi bilo Vas. Oče je vaš trener, psiholog, menedžer, mož za odnose z javnostmi, vse v enem, imata pa res zelo zelo poseben odnos.
Ja, ata je vse. Dejansko tudi svetovalec za življenje, ne samo glede motokrosa, ampak tudi glede privatnega življenja, za vse. Tako da je res oseba za vse. Res sem zelo vesel in hvaležen, kaj vse je pač naredil zame v tem življenju, ker je moral res zelo veliko žrtvovati.

Vse, kar je zaslužil, ko je delal privat z bagrom, vse, kar je zaslužil, je vložil vame, da mi je kupil novi motor, da sva šla lahko na tekme, na evropsko prvenstvo. In če njega ne bi bilo, jaz ne bi mogel uspeti. Ko si otrok, star osem let, se dejansko ne odločiš sam, da greš na tekmo, ker morajo biti zadaj starši. Nisi še dovolj star, tako da se zavedam, da brez očeta stoodstotno ne bi bil tam, kjer sem sedaj.

Tudi vzgojil vas je v pravo osebo. Dejali ste: ”Pomagam in poizkušam biti vedno v stiku z navijači.” To vam uspeva, ste pa tudi kot oseba izjemno popularen in zelo preprost fant.
Mislim, da je to najbolj pomembno, da ostaneš isti, kot si bil. Da ne začneš letati po zraku, ko pridejo rezultati. Vsi smo samo ljudje, vsi smo krvavi pod kožo. To je najbolj pomembno, da ostaneš na tleh, ostaneš preprost in potem ti je tudi močno lažje, saj pridejo tudi rezultati in vse skupaj.

Tim Gajser javno tudi o svojem velikem strahu:

Mislim, da za Vas ni skrbi, da bi želeli letati po zraku.
Ne, definitivno zame ni skrbi. Jaz se res trudim, da ostanem isti, kot sem. Imam pa vedno očeta zraven, tako da mi tudi on velikokrat pomaga pri teh stvareh, kot ste rekli, glede treningov, pogodb, glede vsega. Vse delava skupaj in res sem vesel, da imam tako družino za seboj in takega očeta.

Ko sem dejal, da za Vas ni skrbi, da bi želeli letati po zraku, sem mislil dobesedno.
(smeh) Aja, to. To definitivno, ker se res bojim višine. Ne vem, če sem to že kdaj povedal v javnosti, ampak res me je zelo strah višine, čeprav tega na motorju dejansko ne občutim, ker res hitro letiš in to zelo hitro mine. Vem pa, da ko smo delali nadstrešek za avtodome, tam pa dejansko nisem mogel biti na strehi in pomagati, ker sem se kar ‘pajtlau’.

Sva pa dogovorjena, da naslednji intervju delava na stolpu, mar ne (smeh)?
(smeh) A res, al’ ka’? Boljše, da ne. (smeh)

‘Scrubanje’ je način vožnje, ko pred skokom položite motor z namenom, da zmanjšate dolžino skoka in ohranite visoko hitrost. Malo za šalo: jaz sem mislil, da to počnete zato, ker se bojite višine?
(smeh) To je res posebna tehnika, scruba res ni lahko izvesti, ker se že odrineš in položiš motor, preden se rampa, ki je dolga pet metrov, konča. S tem si omogočiš, da si skrajšaš skok, letiš čim nižje in obdržiš hitrost. Tu se potem pridobiva tiste dragocene stotinke in tisočinke, ki na koncu zelo veliko pomenijo.

‘Scrubanje’ kot ga lahko izvede le Tim Gajser:

Po koncu tekme analizirate vse svoje skoke in pa celotno progo.
Z očetom vedno greva skozi celotno dirko in se po vsaki tekmi usedeva in narediva analizo, česa nisem dobro delal in kje bi lahko kakšno linijo izboljšal. To se vedno naredi po prvi vožnji, pa tudi po drugi, vendar je po mojem to še najbolj pomembno po prvi, ker čez tri ure sledi potem še nova vožnja in tako se pomeniva, kje bi lahko v drugi vožnji kaj spremenil. Največ se pogovarjava o linijah, ker se tu zelo veliko pridobi, če tu poiščeš tisto idealno linijo, ne luknjasto, ampak čim bolj gladko, da lahko čim dlje držiš gas. Tako da ja, to je zelo pomembno.

Oče je tisti, ki se pred tekmo pelje po progi, pregleda teren in poizkuša najti najbolj idealno linijo. To Vam zelo olajša delo.
Dejansko je to velik plus, da imam očeta, ki gre res pred vsako tekmo okoli po progi in pregleda celo progo, vse ovinke, vse rampe in pogleda, kje je najbolj idealna linija oziroma kje bi bilo po njegovem mnenju najboljše peljati. To potem jaz v poizkusnem krogu, ko imamo tisti ogrevalni krog pred tekmo, tudi storim. Potem pa se po ogrevalnem krogu pomeniva in mu jaz povem, kje mislim, da gre in kje ne ter potem skupaj sestaviva taktiko.

Pred tekmo oba izgledata v nekakšnem transu. Zamišljena sta, oče je dejal, da tudi zmolita pred tekmo, kaj za Vas pomeni ta ritual?
Dejansko mi zelo veliko pomeni, pred vsakim startom dirke, pred vsako tekmo ga imam že zelo dolgo. Ko to naredim, se počutim varnega in tudi veliko bolj zbranega. Ko zmolim, imam še razne pogovore sam s seboj. Poizkušam pripraviti samega sebe na tekmo, da sem čim bolj sproščen in da se počutim tako kot na treningu. Če se tako počutim, bom zagotovo odpeljal dobro.

Kako izgleda ta Vaš monolog?
Gre za pogovor. Ne vem, pogovarjam se sam s seboj, poskušam se prebuditi, da se skoncentriram in to govorim samemu sebi. Ne vem, to sem se zdaj že naučil in  to mi odgovarja in vidim, da tudi pomaga in to pred vsako tekmo tudi storim.

V zadnjih treh, štirih dirkah ste padli večkrat kot v prvem delu sezone. Je to posledica padca koncentracije ali že splet nesrečnih okoliščin, saj so padali tudi številni Vaši sotekmovalci?
Zadnje tri tekme sem imel kar nekaj padcev. Ne vem, vedno sem skoncentriran, moraš biti skoncentriran, a pride tudi do tega. Padci so pač del našega športa. Zdaj imamo dva tedna en vikend prosto. 14 dni smo doma in z očetom bova poizkušala delati na tem, da bom še bolj osredotočen na to in ne bom delal tistih ‘brezveznih’ napak, saj so bile to tiste ‘brezvezne’ napake.

Bil sem v vodstvu, imel sem prednost sedmih sekund pred Cairolijem v drugi vožnji v Trentinu in potem sem poizkušal z neko novo linijo, povsem po nepotrebnem, ‘brez veze’, ne bi je potreboval, lahko bi vozil enako linijo, kot sem jo vozil pred tem. A šel sem poizkusit neko novo linijo in tam je bil kamen oziroma neka gruda, na tistem mestu me je vrglo. Tam sem izgubil tista mesta. Vem, da bi lahko odpeljal tisto dirko do konca in zmagal, ampak kot sem dejal, to je šport, se zgodi. Iz napak se učimo, iz te sem se veliko naučil in v prihodnje bom to poskušal popraviti.

Je to cena vaše neizkušenosti?
Vseeno sem mlad, 19-letnik med elito motokrosa, vsi so starejši in zelo izkušeni vozniki. Definitivno se poznajo te izkušnje njim v prid, a mislim, da se kar hitro učim. Kot sem rekel, iz napak se učim, vsak dela napake in pač bom poskušal v prihodnje to popraviti.

"Oče me je pri dveh letih in pol prvič posedel na motor in takrat se je vse začelo." Foto: osebni arhiv

“Oče me je pri dveh letih in pol prvič posedel na motor in takrat se je vse začelo.” Foto: osebni arhiv

Koliko Vam pomenijo te zmage? Ta pokal iz Trentina je bil tik pred začetkom najinega intervjuja še vedno v avtodomu. Vam ne pomeni dovolj, da bi ga vzeli v sobo, ki je sicer že polna pokalov?
Vsak pokal pomeni nekaj posebnega, na vsak pokal imam neke spomine, ki ti pač ostanejo v spominu. Vsak pokal cenim. V ponedeljek smo prišli in ga še nisem vzel vzel iz avta, tako da je iz avtodoma prišel danes. A vsak pokal na koncu dobi svoje mesto v hiši.

Kateri pokal ima največjo vrednost pri Vas?
Pokal iz prejšnjega leta, moja prva zmaga v karieri v svetovnem prvenstvu, to je bilo lani v Trentinu, in pa tudi letošnja prva zmaga v Katarju. Ta dva, mislim, sta mi najbolj pri srcu. Sicer mi tudi vsi drugi pokali veliko pomenijo, vsak nosi v sebi neke spomine, ampak ta dva sta mi pa res tisti highlights.

Imate zelo dober spomin, saj se spomnite svojih začetkov, svojega otroštva, svojega prvega motorja, svoje prve samostojne vožnje na morju,…
Dejansko ja, spomnim se svoje prve vožnje z motorjem. Poleti smo bili na morju, na Rabu pri prijateljih. Eden izmed prijateljev je imel 50-kubično Hondo in jaz sem vseskozi plezal po motorju. Star sem bil dve leti in pol. Ata je to videl, me posedel gor na motor, mi pokazal, kje je gas, kje je bremza, kako je treba peljati in loviti ravnotežje. Tako me je prijel, začel sem se voziti in tako se je vse začelo.

Tudi Vaša najmlajša sestra že spleza na motor. Dobro ve, kaj je gas. Ne da se opisati tega, kar človek vidi pri Vaši družini.
Ja, ko se rodiš v taki družini, težko zaideš v kake druge vode. Tudi glede sester, ki kažejo tako voljo. Jaz bom samo rekel, da si osebno ne bi želel, da bi moji sestri vozili motokros, sicer tudi ženske vozijo svetovno prvenstvo, ampak sestrama vseeno ne bi tega privoščil. Boljše, da gre plesat, ali na balet, ker je to bolj šport za ženske, ampak če ima veselje, bo imeli definitivno svoj motor in bo lahko vozila.

Vi imate neizmerno željo ne le do športa kot takega, ampak tudi do treniranja. Oče Vas mora čestokrat zaustaviti, da ne bi pretiravali s treningi.
Ja, to je res. Mislim, da je to zelo dobra plat, ker večinoma je problem, da tekmovalci nočejo trenirati, pa jih trenerji priganjajo, da morajo, pri naju pa je ravno obratno. Imam namreč res zelo veliko željo po treniranju. Po tistem uspehu, te zmage in stopničke ti dajo neko dodatno motivacijo in željo za treniranje. Vsakič, ko pridem domov s tekme, imam dodatno željo po treniranju, saj vidim, da uspeva. Ker tisto, ko vložiš v trening trud in trdo garanje, se poplača in potem vidiš, da je vredno to delati.

Ko pridete domov, po navadi nimate veliko časa, a vseeno, kako izgleda Vaš dan, ko ste doma v Pečkah?
Zdaj moj dan izgleda precej bolj sproščeno, kot je na primer izgledal v preteklosti. Lani sem namreč maturiral, tako da sem zdaj šolo dal na stran in zdaj se res čisto profesionalno ukvarjam z motokrosom in res se lahko skoncentriram samo na treninge in potem na počitek, na pravilno hrano in vse to, kar je zelo pomembno. Zjutraj grem na trening, najprej imam enourno ogrevanje na kolesu, potem sledi stretching, potem imam dve uri prosto, ki ju izkoristim za gledanje televizije, potem pa grem spet na motor ali pa na kolo ali pa tečem.

Imam veliko različnih treningov, ker na motorju je potrebno dejansko delo, ni zdaj to, da bi delal v fitnesu in bi pridobival na mišični masi, da bi delal samo na rokah, dejansko mora biti celotno telo pripravljeno, ker se motokros ocenjuje za enega najtežjih športov tudi glede srčnega utripa, tudi kondicijsko moraš biti zelo dobro pripravljen. Dejansko, 35 minut, ko vozimo eno vožnjo, srce povprečno bije s 190 utripi na minuto, tako da moraš biti res dobro pripravljen.

Redko kdaj si vzamete povsem prosto, to ste nazadnje storili pred dvema tednoma, ko ste odšli na morje, da ste malo zbistrili misli.
Pa tudi takrat dejansko ni bilo povsem brez treninga. Vseeno malo treniraš, si poleg morja, izgleda, kot da imaš počitek, v bistvu pa sem bil na treningu. Tekel sem, tako da nisem bil čisto prost. En dan v tednu imam povsem prost, to je en dan po tekmi, v ponedeljek, da se regeneriram in si po tekmi odpočijem. Zdaj poleti bomo pričeli tudi z igranjem tenisa, ker v ponedeljek ni treninga, pa da vsak dan nekaj migam. Tako je to.

Iskreno in prisrčno – Tim Gajser o oboževalkah:

 

Tim Gajser, vaša kariera je na začetku, kakšne cilje ste si postavili? Pred sabo imate še okoli 20 let kariere, vse je še pred Vami.
Ja, bom rekel tako: profesionalno ni neke starostne meje, do katerega leta boš vozil, a dejansko profesionalno, mislim, da lahko voziš tam nekje do 35. leta, to je neka zadnja meja, a upam, da bo trajalo čim dlje. Glede ciljev za naprej pa, vseeno sem star šele 19 let, tako da si želim čim dlje voziti motokros, potem pa bomo videli, kaj bo, ko se vse to enkrat konča.

Velikokrat se omenjajo tudi Združene države Amerike?
Ja, tudi to je v planu, z očetom sva naredila pred parimi leti načrte in prvi cilj je definitivno ta, da osvojim MXGP, po tem pa so sanje tudi to, da bi šel v Ameriko in bi se tam preizkusil v seriji AMA Supercross, ki je zelo popularna, tako da bomo videli,

Kakšen pa je Vaš življenjski cilj?
Življenjski cilj? Definitivno biti dober človek, biti preprost, pomagati ljudem, ki so v stiski in res rabijo pomoč. Tako, kot sem rekel, biti zelo dober človek, kar je zelo pomembno.

Tu ste veliko pobrali od očeta in celotna družina skupaj sodeluje v številnih dobrodelnih aktivnostih. V petek ste na licitacijo dali dres, s katerim ste zmagali v Katarju. Ta zmaga pa vam, kot ste dejali, pomeni največ. Ta vaša gesta ni mala stvar.
Ni mala stvar, ker dejansko nekaterim to res veliko pomeni in nekomu smo s tem tudi pomagali in definitivno tam, kjer se pomaga, smo mi. Cela družina, mislim, da prvi, ki pomagamo in se res trudimo, ker tudi sami vemo, saj smo bili včasih na takih točkah, ko ni bilo niti za čeke in take stvari. Nismo bili reveži, a vseeno je bilo težko. A zdaj, ko smo v malce boljšem finančnem stanju in ko smo splezali na zeleno vejo, tudi mi pomagamo drugim družinam.

Sami ste precej pomagali. Ko se je zidala hiša, ste že kot otrok poskušali precej pomagati. Kot mlad fant ste očetu rekli: ”Oče tu je nekaj denarja – za koliko stene bo to?”
Ja, to je bilo, ko smo zidali hišo in ko sem bil majhen. Prej smo živeli v hiši spodaj z dedkom, tako da ni bilo veliko prostora. Z bratom Nejcem sva bila v isti sobi, zato sva si zelo želela, da bi se čim prej preselili. Tako da takoj, ko sva dobila kaj denarja, na primer, ko dobiš za rojstni dan nekaj malega od sorodnikov, sva ga vedno dala očetu in jaz sem vedno vprašal ”Za kolko ciglov je?”  Mislim, da je to zelo dobro, pa ne samo za zdaj, tudi za nadaljnje življenje, da znaš ceniti to, kar si naredil, da veš, da ne pade vse kar z neba.

Kakšen pa je Vaš odnos z bratom? Nista bila veliko skupaj, ampak pomaga vam in zdaj tudi sodelujeta. Na sploh sta zelo povezana.
Ja, z bratom sva zdaj zelo povezana, bila sva tudi že prej, a zdaj še bolj, ker hodi na vse tekme. Oče je bil na vseh tekmah vedno ob meni, od letošnjega leta pa je tudi brat začel hoditi na vse tekme. Pomaga mi z opremo, vedno je poleg mene in to mi zelo veliko pomeni, da imam na vsaki tekmi dva družinska člana, očeta kot trenerja in brata, ki mi pomaga glede opreme. Na druge tekme, ki so tu blizu – na primer Nemčija, Italija, ko gremo z avtodomom – pa gre zraven vsa družina. Kolikor se le da, poizkušamo biti vsi skupaj.

Takšne tekme, kot je bila zadnja v Trentinu, Vam verjetno pomenijo še toliko več, ker je tam zbrana Vaša celotna družina.
Ja, to mi zelo veliko pomeni, ker smo skupaj prišli do sem, kjer sem sedaj in res je fino, ko vidiš, da so vsi tam ob progi in navijajo. Čeprav tudi ko me ni, vem, da so pred televizijo, gledajo in navijajo. Ko pa so tam v živo, pa je to še veliko boljše.

Stari ste 19 let in morda boste že tako mladi osvojili naslov svetovnega prvaka v MXGP. Ali obstaja bojazen, da bi se zadovoljili s tem?
Eh, to ne. Sezona je še dolga, nismo še niti na polovici, definitivno smo na dobri poti, trenutno sem namreč vodilni v tem razredu, a kot sem rekel, je pred nami še veliko tekem, potrebno bo ostati skoncentriran in popraviti te napake, ki jih delam ter jih narediti čim manj. Zdaj imava z atijem dva tedna časa. Veliko se bova pomenila o tem in poizkušal bom biti res čim bolj skoncentriran in ne narediti takih napak, kot je bila zadnja, da sem šel menjat linijo. To je zdaj cilj za naprej.

Čeprav ta vikend ni tekme MXGP, je Vaš urnik ta konec tedna celo bolj natrpan, kot če bi bila tekma, saj sodelujete na številnih dobrodelnih prireditvah.
Ta vikend je veliko teh prireditev, ampak z veseljem se tega udeležimo in pomagamo ljudem. Potem pa imam za konec v nedeljo še državno prvenstvo v Sloveniji. To je tudi zelo fino, ker grem zelo rad na domačo tekmo in se pokažem tudi na domačih tleh v Sloveniji, ker vsi pač ne morejo priti na tekmo v Italijo pogledat. Vikend je natrpan, a uživam.

Najbolj pa se sprostite doma.
Doma je le doma. Sploh, ko je tako mirno, lep sončen dan, ja, doma je najlepše.

Rok Virag