fbpx

Ob napadu ruske mafije se je bal za svoje življenje: “Pištole so švigale levo, desno”

Tomaž Razingar (foto: sta).

“Šli smo v Rusijo, tam sem se kar izkazal, šlo mi je dobro in želeli so, da ostanem, ampak na prijateljski tekmi smo doživeli napad ruske mafije, pištole so švigale levo, desno. Jaz mislim, da smo se vsi bali za svoja življenja, kajti cel avtobus je zbežal, ljudje so bili s pištolami. Pištole so bile naslonjene na kaj drugega kot pa … Ja, pač bilo je neprijetno. Rusi so jokali, tako da ni bilo prijetno.”

Nekdanji kapetan slovenske hokejske reprezentance Tomaž Razingar nam je zaupal najbolj grozljivo izkušnjo iz svoje dolgoletne in uspešne kariere, povedal pa nam je še marsikaj zanimivega. Gostil nas je v svoji piceriji na Bledu, kjer od blizu spremlja priprave slovenske hokejske reprezentance, ki jo čez en teden čaka prva tekma svetovnega prvenstva v hokeju na ledu divizije 1.

Kako bo spremljati svetovno prvenstvo v drugačni vlogi?
Mislim, da bo kar šlo, sem se že navadil. Cela sezona, odkar ne igram, je že mimo, tako da bo prijetno spodbujati fante na drugačen način. Zdaj bodo priprave na Bledu, mislim, da bodo šli dobro pripravljeni na Poljsko.

Spremljate reprezentanco v teh pripravah?
Ja, seveda. Skozi leta smo postali prijatelji in lepo jih je videti, ampak na ledu pa nismo več skupaj.

Ta teden se je zaključilo slovensko državno prvenstvo in dobili smo novega prvaka, HDD Olimpijo. Kaj to pomeni za slovenski hokej, ki ni v najboljšem stanju?
Ja, izredno zanimiv finale. Veliko ljudi se je ponovno zbralo, Olimpija je po mojem mnenju imela močnejšo ekipo in na koncu zasluženo zmagala. Jesenice so pokazale veliko srce, bili so konkurenčni, na koncu pa jim je malo zmanjkalo sape. Veseli pa obisk v Ljubljani, na Jesenicah je padel rekord v letošnji sezoni, tako da se tudi Jesenice prebujajo.

Ste otrok Jesenic. Liga EBEL, da ali ne? Kakšen je vaš pogled na celotno zgodbo, tudi Olimpija je bila letos bolj sramota kot kaj drugega.
Olimpija je v finančnih težavah, predsednik Popovič se je odločil, da jih bo rešil in da kluba ne bo spustil v stečaj, kot se je to zgodilo na Jesenicah. Za sam slovenski hokej mislim, da se vsi zavedamo, da bi bilo bistveno bolje, da se Jesenice čim prej vrnejo v ligo EBEL, tako da si vsi skupaj želimo, da čim prej pride do teh derbijev v ligi EBEL in da se vzpostavita dva močna kluba, ki bosta na koncu čez leta valila nove talente, ki bodo igrali v reprezentanci. Zato so seveda potrebna finančna sredstva, da bo to vzdržno, ampak jaz upam, da uspe in da se Jesenice pridružijo Olimpiji v ligi EBEL.

Tudi sami ste vseskozi vpeti v hokej, želeli ste pomagati Jesenicam, na koncu pa se niste odločili za sodelovanje. Zakaj ni prišlo do njega?
Na kaj točno mislite?

V vseh smislih, tako strokovnem, poizkušali ste kupiti tudi blagovno znamko, ponudili ste tudi pomoč …
Vzpostavili smo skupino, ki je želela pomagati. Bilo je ogromno pogovorov, ampak enostavno – ko naletiš na en velik zid, je čas, da se umakneš in prepustiš drugim, ki se imajo za bolj sposobne in se pač ukvarjaš z drugimi stvarmi.

Malce čudno, vsi smo namreč pričakovali ali pa si želeli, da bi tudi igralsko kariero končali v jeseniškem dresu, na koncu pa, se mi zdi, ni bilo nikakršnih možnosti za kaj takega.
Po svetovnem prvenstvu lansko leto sem fantom povedal, da se reprezentančna zgodba končuje. Vrnitev v ligo EBEL se ni zgodila –  kajti prejšnjo sezono so že bile govorice, da se Jesenice vračajo –, kasneje pa ni bilo nobenega stika z ekipo na Jesenicah. Imeli so celo drugačne želje, tako da stvar ostaja taka, kot je. Smo v majhni Sloveniji in resnica hitro pride okoli.

Pripravljate dva hokejska dogodka, eden je povezan z mladimi, drugi pa z vašim končnim slovesom na ledu.
Z Anžetom Kopitarjem sva se lansko poletje dogovorila, da skupaj nadgradiva njegov hokejski kamp na Jesenicah, ki se sedaj imensko spreminja v Hokejsko akademijo Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja. Preselili smo jo na Bled, da bomo otrokom lahko ponudili obilo strokovnosti in pa ne nazadnje Bled s svojo okolico jim bo dal ogromno. Zdaj se bližamo željeni številki, ki smo si jo zadali, to je 160 članov te akademije. Mislim, da bomo v naslednjem tednu zaprli vse te prijave. Tu bo številčna trenerska ekipa: pridejo trenerji iz Severne Amerike, Češke, Finske, tako da bo zelo strokovno podkovana. Vodja akademije bo Matjaž Kopitar, dolgoletni selektor članske izbrane vrste, tako da bomo otrokom ponudili največ, kar jim lahko v teh dveh tednih.

Tomaž Razingar, Luka Dolar in Matjaž Kopitar na novinarski konferenci ob predstavitvi 'Hokejske akademije Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja' (foto: sta).

Tomaž Razingar, Luka Dolar in Matjaž Kopitar na novinarski konferenci ob predstavitvi ‘Hokejske akademije Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja’ (foto: sta).

Zaključek te akademije bo moja dobrodelno-poslovilna tekma, in sicer bo tukaj na Bledu, kajti v tem času je led samo na Bledu. Na Jesenicah ga ni in želel sem povabiti večino fantov iz Slovenije, ki bodo v tem času še doma, kajti kasneje Slovenijo zapuščajo in imajo svoje obveznosti v klubih. Bo pa tekma z dobrodelno noto, in sicer bomo zbirali sredstva za bolnišnico Jesenice, za porodniški oddelek, tako da vse lepo povabim na Bled, vstopnice pa bodo šle že zelo kmalu v prodajo. Možno jih bo kupiti na Petrolu, po simbolični ceni, ki je zaznamovala tudi številko na mojem dresu; cena bo devet evrov. Pripravljamo pester program pred tekmo, ko bo na sporedu tekma novinarjev, na tekmi bo igrala tudi velika večina slovenskih reprezentantov: Anže Kopitar se vrača, igrali bodo še Tomaž Vnuk, Nik Zupančič, Ivo Jan in drugi, večer pa bomo zaključili s koncertom pred dvorano, tako da se bo za vsakega našlo nekaj. Želja pa je zbrati čim več sredstev za bolnišnico Jesenice.

Če se vrneva k vašim začetkom. Od samega začetka niste bili obravnavani kot tak talent …
Ja, bilo je obdobje, ko sem bil čisto majhen, ko me je oče pripeljal –  tudi sam je igral hokej na Jesenicah – in so mu rekli, da z mano pač nič ne bo. In očeta je to takrat tako razjezilo, da sva zbrala vsako lužo, ki je v tistem času zmrznila v okolici Bleda in Jesenic. Sam sem napredoval in kasneje je isti trener očetu dejal, da zdaj pa dovolj teh mlak, kajti nikomur nisem več hotel podati ploščka. Mislim, da sem dobršen del trme, ki me je spremljala skozi hokejsko kariero, podedoval od očeta, in v trenutkih, ko mi ni šlo, mi je to tudi pomagalo.

Priljubljeni Raza je otrok Jesenic (foto: sta).

Priljubljeni Raza je otrok Jesenic (foto: sta).

Bili ste eden tistih, ki ste orali ledino – kot prvi ste odšli čez lužo v Kanado, v ‘meko’ tega športa.
Ja, šel sem v Kanado, v mladinsko ligo, kasneje sem imel dvakrat možnost obiskovati St. Louisov kamp v ligi NHL. Preboj v najvišjo ligo, se pravi tam, kjer danes kraljuje Anže, mi ni uspel, tako da sem se po dveh letih vrnil nazaj v Evropo, v matične Jesenice. V tistem obdobju je prevladovala Olimpija in kot otrok Jesenic sem imel neizmerno željo to prekiniti in mogoče sem tudi zato predolgo ostal preveč čustveno navezan na same Jesenice.

Kako daleč oziroma kako blizu ste bili, da bi bili vi prvi Slovenec v ligi NHL?
Ne. Bil sem daleč, kajti v športu ni bližnjic: ali ti uspe ali ti ne. Meni ni uspelo, ampak vem, da sem v danem trenutku dal vse od sebe, imel sem tudi nekaj poškodb v drugi sezoni, sledila je operacija rame, ampak bil sem tam in mi ni uspelo. Si ali pa nisi, bližnjic ni in jaz v tistem trenutku nisem bil dovolj dober, da bi zaigral tam.

Ste pa igrali skoraj po vsej Evropi: v Avstriji, Rusiji, Nemčiji, na Slovaškem, Češkem, Švedskem …
Tako se je odvijalo, da sem videl dobršen del Evrope, različne stile igre, povsod je bilo zanimivo, predvsem v teh močnejših ligah je bil hokej fantastičen, res so to dobri igralci, tako da je za mano kar pestra kariera.

Zanima me zgodba iz Rusije –  to je zagotovo najbolj zanimiva zgodba izven ledenih dvoran.
V Rusijo sem odšel po posredovanju dobrega trenerja (Francija Žbontarja), ki mi je prvi dal priložnost v članski ekipi, saj sta bila z gospodom Krikunovim res tesna sodelavca, prijatelja. Šli smo v Rusijo, tam sem se kar izkazal, šlo mi je dobro in želeli so, da ostanem, ampak na prijateljski tekmi smo doživeli napad ruske mafije, pištole so švigale levo, desno. Zelo hitro sem odšel domov, kajti že takrat se je tam obračal velik denar, ampak enostavno mi ni bilo do tega. Odšel sem domov, ko pa sedaj obrnem to sliko nazaj, pa mogoče škoda, kajti sem prepričan, da bi pri 22, 23 letih –  takrat še ni bilo KHL-a, ampak je bila ruska liga z manj klubi – strahovito napredoval. Tam sem imel izborjeno mesto v ekipi Nižnekamska in mislim, da bi takrat strahovito napredoval, ampak sem se odločil tako, kot sem v tistem trenutku čutil in sem Rusijo zapustil.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Hokejisti velikokrat odvržete rokavice in se spoprimete, tam pa je bila zgodba drugačna. Ste se bali za svoje življenje?
Ja, jaz mislim, da vsi, kajti cel avtobus je zbežal, ljudje so bili s pištolami. Pištole so bile naslonjene na kaj drugega kot pa … ja, pač bilo je neprijetno. Rusi so jokali, tako da ni bilo prijetno.

Česa pa se najraje spominjate oziroma katera država vam je najbolj ostala v spominu?
Na koncu ti ostanejo lepi spomini. Normalno, da v sezoni, ko izgubljaš, zmaguješ tekme, si skoncentriran na hokej, ampak na koncu ostanejo lepi spomini. Lahko rečem, da sem se imel povsod prijetno. Zanimivo je bilo na Češkem, kjer sem se učil njihovega jezika, v Rusiji zaradi tega, ker smo imeli veliko trenerjev iz Rusije na Jesenicah, jezik pa prav tako ni bil problem. Ostajajo lepi spomini: lepo je bilo v Innsbrucku, na Švedskem, tista zadnja leta mojega hokejskega življenja. Najlepše je bilo, ko me je začela spremljati družina. Obe hčerki skupaj z ženo in takrat življenje dobiva drugačne razsežnosti, lahko pa rečem, da je bilo povsod lepo.

Tomaž Razingar o napadu ruske mafije:

Ste zato za konec kariere izbrali bližnje kraje, da ste bili tudi bližje doma?
Zadnja leta je poleg hokeja na plano prišlo podjetništvo. Začel sem se ukvarjati z gostinstvom in enostavno so bili trenutki, ko je bilo težko in si bil oddaljen. Ko sem igral v Beljaku, sem stanoval doma na Bledu. Zjutraj sem se odpeljal na trening, po treningu sem se vrnil domov, popoldne sem se odpeljal na tekmo, s tekme sem šel v Hram v Škofjo Loko, kjer sta bila v tistem trenutku oba moja gostinska lokala in zjutraj se je pač ta zgodba ponovila. Dejansko časa za kaj drugega kot pa za delo ni bilo. Je bilo zanimivo včasih koga poslušati: “Ja, tebi je lepo,” ampak jaz sem naredil 300 kilometrov dnevno, odigral tekmo, oddelal trening  in naslednji dan te je čakala ista zgodba.

Ampak ko si zadaš določene stvari, te je šport izučil, da ko te nekaj čaka, moraš do tega cilja tudi priti in enostavno je bilo to normalno. Je pa zdaj na določene ‘momente’ lažje, ker imam manj obveznosti. Po drugi strani pa moram več delati, ker je bil prej hokej en izgovor, da imam naslednji dan tekmo in mi ni treba tega in tega postoriti, zdaj pa tega izgovora ni več, tako da se določene stvari spreminjajo in so zanimive na tak in drugačen način.

Pa lahko hokejist, ki igra v Evropi, zasluži, da bi recimo užival v brezdelju do konca svojega življenja?
V današnji ligi KHL se da, če bi pravilno vložil svoj prihranek, drugače pa jaz mislim, da ne. Če igraš v najboljših ligah, je tam dovolj zaslužka, ko pa si v nižjih ligah, so sredstva manjša in moraš biti in početi zraven še kaj drugega.

Ena izmed vaših dejavnosti je gostinstvo. Sedimo v vaši piceriji, imate še dva lokala. Kakšne ambicije imate na tem področju?
Zdaj zaenkrat je dela dovolj, tako da če bomo vse to ohranili, mislim, da bo to več kot dovolj, kajti časa tudi kdaj zmanjkuje in nimamo nobene želje, da bi se kakorkoli širili, ampak kakšen dan tudi uživali zadevo.

Če se pomakneva proti svetovnemu prvenstvu v hokeju. Vašo reprezentanco čaka boj z reprezentancami, ki so realno premagljive, naprej vodita dve mesti. Kakšna je vaša napoved?
Mislim, da se bodo fantje z lahkoto uvrstili nazaj v skupino A, nimam niti kančka dvoma v kakršenkoli drugačen pomislek. Jaz mislim, da bo ekspresna vrnitev nazaj v skupino A. Takoj bom zelo kratek.

Bo pa malce težje v kvalifikacijah za olimpijske igre, ki so na sporedu septembra, nasprotniki so Belorusija, Danska in Poljska.
Ja, ampak vse te smo premagali na prejšnjih kvalifikacijah. Ne vidim razloga, zakaj jih zdaj ne bi, reprezentanci se bo pridružilo nekaj mladih fantov. Če je bilo to izvedljivo na Danskem in ko vidiš, da to je izvedljivo, jaz mislim, da bo zdaj septembra v Belorusiji to še lažje izvedljivo. Verjetno razmišljam, kot da bi bil še član te garderobe in jaz vem, da bodo fantje šli po drugo uvrstitev na OI.

Suvereni ste, prepričljivi, bili ste že takrat.
Jaz jim verjamem, bili so moji soigralci dvajset let. Ne bi imel uspehov, če med seboj ne bi bili prijatelji, če si med seboj ne bi zaupali in jaz v njih definitivno verjamem.

Potem pa nastaja manjša luknja. Mlajše reprezentance so posegale po mestih, ki niso ravno razveseljiva, do 20. leta v prvi diviziji B, kar je tretji kakovostni rank, so bili predzadnji, pa še to zato, ker Japonci niso igrali. Tu je velika luknja.
Tukaj pa se mogoče kakšna stvar kdaj zaspi, tukaj je na delu tudi Hokejska zveza, ki pač ima določene stvari v svoji roki. Potrebno bo vzpostaviti sistem, ki je vzdržen, ki se ga da v Sloveniji peljati na dolgi rok, in ne da se stalno želijo prilagoditi določenim klubom, ki jim ustreza ta selekcija in druga selekcija. Pa naj bo to kjerkoli v Sloveniji, ali zaradi borbe po glasovih ali zaradi česarkoli. Potrebno bo prešteti, kaj je najboljše za slovenski hokejski razvoj. Mislim, da bi moralo biti to v Sloveniji bistveno lažje, kajti imaš šest, sedem klubov in če tukaj ne najdeš enega pametnega soglasja, potem imaš velik problem.

Bo lažje, če se Jesenice vrnejo v EBEL, saj lahko vzpostaviš določeno piramido in imaš od kod črpati – ali Jesenice ali Olimpija – svoj podmladek. Vzpostaviti je treba slovensko ligo INL, karkoli se bodo pač dogovorili, ampak da to ni muha enodnevnica, da je to 10-letni program in glede na to, da se luknja bo pojavila, do takrat lahko samo apeliram na vse te fante, ki sedaj trenirajo tukaj v dvorani, in te starejše, da ko se bodo vrnili iz tujine, da bodo doma imeli dobre pogoje in bodo čim dlje vztrajali v hokeju. Se pravi, da bodo čim dlje igrali, da bodo pomagali krpati to luknjo, ki ne bo samo po kvaliteti, ampak tudi po številu igralcev, ki pa jih ni na pretek.

Zakaj pa se vi niste odločili za takšno podaljšanje kariere?
Enostavno mi zdaj po koncu kariere liga INL ni več predstavljala takega izziva, v Ljubljano me ni vleklo, na Jesenicah pa so vedeli, da sem doma pa očitno niti telefonske številke niso našli.

Mnogi vaši nekdanji reprezentančni soigralci so zakorakali v trenerske vide, vi pa zaenkrat še niste tako zelo močno vpeti v hokejsko dogajanje.
Je le sedem, osem mesecev, odkar ne igram več. Zdaj ko je Anže Kopitar v ZDA, z Luko Dolarjem zavzeto pripravljava stvari za to hokejsko akademijo, glede na to, da imam picerijo v hokejski dvorani, pa lahko rečem, da zdaj bistveno več stvari izvem, kako ta hokej pluje, tako da sem na nek način vpet v vso to dogajanje in ko bo prava priložnost, bom z veseljem svoje hokejsko znanje prenašal na tistega, ki ga bo želel sprejeti.

Kako je s pridobivanjem trenerske licence?
To je dvoletni interval, tako da moram počakati eno leto, da bom lahko uradno šel po hokejsko trenersko licenco.

Nekaj od zgoraj vam daje eno leto prostega časa …
(smeh) Ja, ja. (smeh)

Izgledate bolj zaposleni kot v času hokejske kariere.
Zaposlen sem bil že med samo kariero. Ko smo bili v Sočiju na olimpijadi, sem pred prvo tekmo do enih zjutraj plačeval račune za svoje gostinske lokale. Vsi ti izgovori, da se ne da, ne držijo – da se marsikaj. Prosti čas, ki ga ima športnik, se da izkoristiti tudi na drugačen način, tako da mi to ni bila nikakršna ovira, kvečjemu kdaj izziv, ko ti je nekdo rekel, da to bo ne bo šlo, pa smo se odločili, da bo šlo in smo zadevo spravili skozi. Vseh teh izgovorov, da so polamaterska ekipa, ni, ker ko enkrat igraš hokej, ga igraš stoodstotno. Samega sebe zadnjih osem let nisem imenoval za amaterja, pa sem poleg hokeja opravljal še druge dejavnosti, ampak na ledu sem bil pa profesionalec. Tako da vsi ti izgovori, da je to nekaj na pol in da še nekaj delamo, ne zdržijo. Tudi jaz sem delal, pa to ni nikogar zanimalo oziroma ko mi ni šlo, sem marsikdaj pred usta dobil mikrofon z vprašanjem, kaj je narobe, pa se nisem izgovarjal na nobeno stvar, kajti v življenju si ali pa nisi.

Nasmejani Tomaž Razingar je bil dolga leta nepogrešljivi člen hokejske reprezentance (foto: sta).

Nasmejani Tomaž Razingar je bil dolga leta nepogrešljivi člen hokejske reprezentance (foto: sta).

Omenili ste olimpijske igre – je bil to vrhunec vaše kariere?
Ja. Predvsem iz tega vidika: že marsikdaj je kazalo, da se moja kariera končuje, pa se nisem prepustil temu toku, ampak sem kljuboval. Tudi pred kvalifikacijami za olimpijske igre sem bil do 10. oziroma 11. januarja brez kluba. Na Blejskem jezeru in povsod, kjer je bilo mogoče, sem treniral s prijatelji in verjel, da bom dobil možnost, da grem na ta kvalifikacijski turnir na Dansko. Verjel sem, da lahko v treh tednih pripravim svoje telo, da bom lahko pomagal in stvari so se res enkratno iztekle – pa ne samo zaradi mene, da ne bo narobe izzvenelo, ampak zaradi 22 krasnih, poštenih fantov, ki so bili del te garderobe.

Ob otvoritvi olimpijskih iger ste nosili slovensko zastavo. Kako ste se počutili takrat oziroma kakšna čustva so vas preletavala?
Lepo je bilo. To bo za vedno ostalo, mislim, da vsem, ki so bili na olimpijadi v Sočiju. Vemo, da je bila olimpijada rezultatsko fenomalna – bilo je ogromno medalj. Tudi nam so napovedovali, da bomo nekakšen ‘Team Jamajka’, ampak ni bilo tako in prišlo smo do četrtfinala. V Sočiju so slovensko reprezentanco gledali s posebnimi očmi, sploh ko so videli, od kod smo, kaj smo in koliko hokejistov imamo ter da ta skupina fantov kljubuje največjim. Res je bilo vse krasno, kot neka dobra zgodba, ki jo nekdo piše, z dobrim koncem. Otvoritev olimpijskih iger in zastava je zasluga celotne ekipe – bil sem kapetan in ta čast me je doletela, bil pa sem zelo ponosen.

Takrat ste postali  fenomen. Pravzaprav je Slovenija že vseskozi hokejski fenomen – imamo na primer manj igralcev hokeja, kot ima Finska dvoran.
Kljubujemo nečemu nenormalnemu, ampak jaz poslušam to že deset let oziroma še več. Mi se zgovarjamo, da tega nimamo, tega nimamo in tega nimamo. Ampak mi imamo rezultat, bili smo tudi na olimpijadi, ampak spremenilo se ni pa nič. Se pravi, da smo imeli veliko priložnosti, da bi zadeve zapeljali na druge tire, ampak jih pač nismo. Stalno poslušam, da smo majhni in da nas je malo – to je pohvalno, ampak potrebno bo kakšno stvar tudi spremeniti in se organizirati. Tukaj na Bledu so letos prijateljske tekme. Pridejo Avstrijci, ki jih vedno premagujemo, ampak oni imajo pet trenerjev na ‘boksu’, imajo svoje menedžerje, ki te fante – stare 18 let – prodajo naprej, imajo še štiri trenerje, ki jih spremljajo na skrivaj.

Se pravi, da imajo eno ekipo, ki načrtno, načrtno, načrtno deluje, mi pa še vedno malo po ‘balkansko’ improviziramo in se izgovarjamo, da se to ne da, da tega ni, ampak jaz upam, da bo tudi za to prišel čas, da se določene stvari spremenijo, kajti na koncu vedno pridemo do tega, da denarja ni in da je to izgovor. Jaz lahko rečem, da ko smo z ekipo – če se vrnem na Jesenice – ponudili brezplačno pravno, marketinško ter takšno in drugačno pomoč, je bil odgovor ne. Očitno so tu drugi zadržki, predvsem boj za lastno preživetje.

Po vseh uspehih vas, športnike, vsi trepljajo po ramah, to traja en teden, nato pa vsi poniknejo. Takrat se z vami slikajo politiki in gospodarstveniki, predsednik drsa kroge glede na število doseženih golov na olimpijskih igrah, potem pa spet nikogar od nikoder. Kako se počutite ob tem, da vas tisti teden ali dva izkoristijo za promocijo?
Tisto je pač lepo. Sicer pa v življenju to tako pač je – ne gledam na to kot na nekaj slabega, ampak tako pač življenje teče. Normalno je, da ko so uspehi, vsak pride in ti čestita – pa niti ne gledam na to tako, da je to njihova promocija. Marsikdaj si hvaležen stiska iskrene roke, tudi lepa gesta je bila, da je gospod predsednik oddrsal svojih nekaj krogov v dvorani Podmežakla in je držal svojo besedo. Večkrat tudi spodbuja slovenske športnike, tako da ne bi tega jemal tako negativno, da je to njihova promocija. Vesel si, da tudi oni ob naših uspehih izkažejo iskreno veselje. Da si pozabljen takrat, ko nehaš – to pa pač tako je.

Se vam zdaj to dogaja? Imate občutek, da ste zdaj po skoraj enem letu pozabljeni?
Ne, nimam tega občutka. Po eni strani mi je vseeno, ampak če želim iti na hokejsko tekmo, grem tako, da kupim karto in zdaj ne hodim več, ker mi je žena doma rekla, da če me ni ‘tok’ v hlačah, da bi kupil karto pred dvorano na Jesenicah. Karto kupujem na Petrolu, ker mi je nerodno, da bi jo kupil pred dvorano in zdaj pač ne hodim več na tekme.

Rok Virag