Nogometni velikan za Novo24TV razkriva: Steve Jobs mi je pomagal do uspeha

Milan Mandarić (foto: NK Olimpija)

“To je bil takšen čas. Nisem bil edini, to smo doživeli vsi, ki smo bili takrat otroci. To so bili težki dnevi za naše starše – otroci nismo vedeli, kako zelo težko je, toda za naše starše je bilo težko. Mojega očeta so odpeljali v koncentracijsko taborišče, mama pa je ostala v gorah in jamah, da je skrivala nas otroke,” se težkega otroštva spominja 77-letni predsednik Olimpije.

Milan Mandarić je velik gospod in gentleman, ki za nikogar ne najde žal besede in sodi med najbolj spoštovane ljudi v svetu nogometa. Njegova življenjska zgodba ni bila lahka, a je uspel, čeprav je moral zapustiti rodno državo. Je uspešen poslovnež, ki je zdaj že skoraj 40 let vpet v profesionalni svet nogometa. S predsednikom NK Olimpija Ljubljana, o katerem v Angliji snemaju dokumentarni film, smo se pogovarjali o Stojiću, Pušniku, Stevu Jobsu, bežigrajskem stadionu, načrtih Olimpije za prihodnost, dotaknili pa smo se tudi njegove zelo zanimive življenjske zgodbe

Športni 1 na 1 z Milanom Mandarićem, si lahko ogledate nocoj ob 19.30

Kako se počutite zdaj, ko ste tudi Vi eden izmed zaslužnih ljudi za naslov Leicester Cityja v angleški Premier ligi?
Zelo sem vesel, srečen ter ponosen, da sem bil del te zgodbe. Najbolj vesel sem za navijače, ki so pomagali klubu in meni, ko sem bil v klubu, prav tako pa je to fantastično za nogomet. To je nekakšna revolucija, da se pokaže, da lahko manjši klubi s pravim načinom dela pridejo do velikega uspeha. Pokazalo se je, da ni vse v zapravljanju denarja, temveč v investiranju – v tem, kako se investira, in to je fantastična demonstracija. Jaz osebno sem zelo srečen in zadovoljen, zadnjih nekaj dni sem vseskozi na telefonu s svojimi prijatelji iz Anglije. V soboto bi moral prisostvovati slavju v soboto, ampak jaz pričakujem slavje v mojem zdajšnjem klubu.

Je danes biti biti lepše predsednik Olimpije ali bi bilo lepše biti predsednik Leicester Cityja?
Veste, jaz sem zelo zvest tistemu, s katerim sem. Zdaj imam samo en klub in to je Olimpija. Moja celotna osredotočenost je zdaj usmerjena v Olimpijo, ampak seveda sem vesel, kajti vedno pravim, da ko bom nekega dne odšel iz kluba, ga bom zapustil v dobre roke – tako kot sem to storil, ko sem odšel iz Leicester Cityja. Vedel sem, da se bo nadgrajevalo tam, kjer sem jih zapustil. Tako bo nekega dne tudi z Olimpijo.

Kdaj bo ta dan?
Tega dneva še ne vidimo in do takrat bo preteklo še kar nekaj časa. Tu je še veliko dela in veliko je še stvari, ki jih je potrebno postoriti. Ko sem prišel prvi dan, ste vsi vi rekli, da je to lepa zgodba, ampak mislim, da šele zdaj prihaja prvi del te lepe zgodbe. Prvi del te zgodbe se zdaj uresničuje. Upam, da bomo prišli do tega cilja v naslednjih dveh, treh tednih. Toda nič še ni končano, tu je še veliko, veliko dela, ki ga je potrebno postoriti.

Na slavje v Leicester ne bo odšel, ker pričakuje, da se bo naslova prvaka veselil s svojo Olimpijo(foto: facebook).

Na slavje v Leicester ne bo odšel, ker pričakuje, da se bo naslova prvaka veselil s svojo Olimpijo(foto: facebook).

Pred nekaj manj kot šestimi leti ste prodali Leicester City. Ste si takrat upali napovedati, da bo osvojil naslov prvaka?
Če bi vam dejal, da ja, ne bi bil pošten. Ne, težko je bilo to takrat reči. Jaz sem si samo želel, da bi obstali v Premier ligi, saj sem vedel, da je infrastruktura dobra, da so dobri igralci, ki smo jih imeli, in da imajo dobre možnosti, da obstanejo v Premier ligi. To sem lahko rekel, toda to, da bodo prvi v Premier ligi – ne, to je bilo zelo težko predvideti. Če bi znal to napovedati, bi bil danes bogat, ker je bilo takrat stavno razmerje ena proti pet tisoč. Šalo na stran. To je bilo težko predvideti, ampak je bilo mogoče. V nogometu je vse mogoče, zato imamo radi nogomet in zato je tako popularen, ker se v njem dogajajo nemogoče stvari.

 

Vi ste zaljubljeni v nogomet in ste v svetu nogometa že več kot 30 let.
Če ste spremljali mojo poslovno pot, veste, da sem kot mlad inženir iz Jugoslavije odšel v Ameriko, kjer sem prišel v Silicijevo dolino. Tam sem bil zelo uspešen. Eden izmed glavnih  razlogov, da sem bil tako uspešen, je bil tudi ta, da sem bil ob pravem času na pravem mestu, ko se je razvijala tehnologija. V svojih 35, 40 letih dela v Ameriki sem zgradil veliko tovarn in podjetij. Vedno sem imel rad nogomet in sem ga jemal kot hobi, a se mi je nato pokazala priložnost, da se s tem ukvarjam profesionalno. Bil sem eden izmed članov štirih, petih ljudi, ki smo organizirali prvo profesionalno ligo v Ameriki. Takrat sem začel profesionalno živeti od nogometa in s tem, da razvijam klube. V tem uživam, kot sem prej užival v tovarnah in podjetjih, ki sem jih razvijal.

Vaša življenjska zgodba je precej težka. Štiri leta ste se skrivali po gorah v bivši Jugoslaviji.
To je bil takšen čas. Nisem bil edini, to smo doživeli vsi, ki smo bili takrat otroci. To so bili težki dnevi za naše starše – otroci nismo vedeli, kako zelo težko je, toda za naše starše je bilo težko. Mojega očeta so odpeljali v koncentracijsko taborišče, mama pa je ostala v gorah in jamah, da je skrivala nas otroke. To je bil čas, ko smo bili okupirani. To so bili težki dnevi, a to je del življenja. Življenje je barvito, kot se temu reče, ampak kot pravim, je bila zame to morda dobra osnova v mojem življenju, da se okrepim v mladih letih in da sem sposoben za življenje, ki ni lahko.

Pri vsega 21 letih ste potem od očeta prevzeli podjetje in ustvarili enega največjih podjetij v takratni Jugoslaviji. Izvažali ste tudi v tujino, kar takratnemu režimu ni bilo po godu, zato so Vas v času bivanja v Švici označili za izdajalca.
Točno, bil sem zelo ambiciozen in vedno mi je bilo čudno, da moj oče dela v taki mali delavnici. Vedno sem se spraševal, zakaj se ne bi odprlo kaj večjega, da bi se lahko naredila proizvodnja, s katero bi lahko tekmovali z drugimi tovarnami. Tako sem imel vedno željo narediti nekaj večjega. Ko sem imel 23, 24 let, sem naredil največ prometa v državi. Z okoli 960 milijoni dinarjev sem bil na prvem mestu po prometu, drugi pa je bil vaš Slovenec, s 600 milijoni. Tega se dobro spomnim. To je bilo zelo zanimivo in v redu, dokler naši prijatelji iz vlade, partije niso rekli, da to ni v redu in da se posameznik ne more razvijati, saj je to kapitalizem, tako da to ni v redu.

Leto oziroma dve sem še poizkušal in se dogovarjal, a sem potem ugotovil, da tega sistem ne dovoljuje. In kdo sem jaz, da menjam sistem? Na lep način sem odšel v tujino, tja, kjer se mi je dovolilo delati. Da skrajšam zgodbo – bil sem v Švici, kar deset let pa je trajalo, da sem dobil vizo. Nato sem se v Švici poročil, dobil pa sem tudi prvo hčerko. Potem sem se ponovno vrnil v Jugoslavijo, kjer pa se nisem nisem videl in po šestih mesecih smo preko sorodnika moje soproge dobili vizo in odšli v Ameriko.

Tam sem imel nekaj prijateljev, ki sem jim jaz pomagal v Jugoslaviji, zdaj pa so oni sprejeli mene. Prišel sem v eno fantastično državo, ki zelo pomaga ljudem, ki nekaj veljajo, ki so pošteni, uspešni in ki pokažejo rezultate. Po štirih letih v Ameriki sem bil tam poslovnež leta, v predmestju Los Angelesa pa sem zidal že svojo sedmo tovarno. Vse ostalo je potem taka zgodba, kot je, ampak spet pravim – našel sem dobre ljudi, ki so z mano delali od prvega dne in še vedno so v enem izmed mojih velikih podjetij. Človek ničesar ne more narediti sam, tako da si ne morem lastiti vseh zaslug za to, kar sem naredil. To so zasluge vseh nas, ki smo to delali. Brez dobrih ljudi ne bi nikoli uspel.

"Nikoli ne bom pozabil tega, da smo zalet dobili od Appla, kar nam je bila osnova za nadaljnji uspeh." (foto: sta)

“Nikoli ne bom pozabil tega, da smo zalet dobili od Appla, kar nam je bila osnova za nadaljnji uspeh.” (foto: sta)

Delali ste s pokojnim Stevom Jobsom iz Appla.
Res je, on je ustvaril Apple. Apple je postalo veliko podjetje z računalniki in iskreno povedano – ko smo začeli delati za velike sisteme (IBM, Apples ..), nam je Apple namenil veliko pozornosti. Pozorni so bili na to, na kak način smo jih servisirali in tako smo s podjetjem dobili donosno enoletno pogodbo. To pogodbo z Applom je podpisalo podjetje, ki se imenuje Sanmina, ki je sestavljanka imen mojih dveh hčerk, Sandre in Jasmine. Tako se je začelo, danes pa ima to podjetje zaposlenih več kot 50.000 ljudi po celem svetu in je zelo uspešno na tržišču ter tudi na newyorški borzi. Nikoli ne bom pozabil tega, da smo zalet dobili od Appla, kar nam je bila osnova za nadaljnji uspeh.

Kot ste dejali, je ime tega podjetja sestavljeno iz imen vaših dveh hčerk, podjetje Lika pa je dobilo ime po Vašem rodnem kraju.
Tako je, bravo. Jaz sem se rodil v Liki in ponosen sem na to, da sem Ličan ter da imam srbske korenine. Ampak zame ni pomembno, ali je človek Srb, Hrvat, Slovenec ali Američan, meni je bolj pomembno to, da so ljudje dobri. Sem pa seveda ponosen na to, kje sem se rodil, in na svojo družino, tako da je bilo ime mojega prvega podjetja Lika corporation. Oni so to sicer imenovali ‘lajka’, ampak dobro, to ni pomembno.

Milan Mandarić med minuto molk v spomin na Georga Besta, ki je bil njegov veliki prijatelj (foto: epa).

Milan Mandarić med minuto molk v spomin na Georga Besta, ki je bil njegov veliki prijatelj (foto: epa).

Tudi v nogometu pa ste sodelovali s samimi veliki imeni.
Tako je, kot sem malo prej dejal, smo ustanovili prvo profesionalno ligo nogometa v Ameriki. Kakšna tri, štiri leta smo poizkušali. Bilo je težko, kajti Američani so velika športna nacija, ampak oni imajo svoje štiri športe. To so ameriški nogomet, bejzbol, košarka in hokej. Naš nogomet se v tem času ni razvijal. Potem smo lastniki klubov sklenili dogovor, da v Ameriko pripeljemo največje zvezde nogometa iz Evrope in Južne Amerike. Jasno, da sem bil tudi v tem odboru. Pripeljali smo nogometaše, kot so Pele, Beckenbaur, Cruyff, Moore, Marsh, Alberto in George Best, ki je bil moj osebni, največji prijatelj v nogometu, a ga na žalost danes več ni med nami. Bilo je v redu, ampak ljudi je bolj zanimalo to, koliko George Best popije, kot to, kako igra.

Američani imajo problem z uspehom. Oni nimajo časa, da bi čakali, ampak želijo vse čez noč. Toda nogomet je tradicija in vi morate imeti tradicijo, te pa ni mogoče zgraditi na hitro, tako da je čas res potreben. Recimo, Olimpija ima tradicijo, tudi klubi v Ameriki in povsod po svetu imajo tradicijo. V Ameriki se vse skupaj zdaj vendarle malce premika. Se je pa vse začelo takrat. Mi smo moj klub San Jose Earthquakes, ki je še vedno tam, ustanovili leta 1974. Tudi z njimi sem še vedno v stikih.

Zdaj so tam novi stadioni in stvar gre v pravo smer, vendar je potrebno iti korak za korakom. Je pa bilo zanimivo, ko sem bil v odboru in smo se pogovarjali s temi igralci, ki so imeli željo priti, da bi pomagali. Ni šlo za neke velike vsote denarja, bili so v svojih tridesetih letih in želeli so nekaj narediti. Tudi zdajšnja nova generacija privablja igralce z velikimi imeni in ugledom, ampak vse bolj stremi h kvaliteti, ne samo k slavi.

Omenili ste tradicijo. Olimpija, vsaj tista stara, ima tradicijo, vendar je na področju nekdanje Jugoslavije kar nekaj klubov, ki imajo še večjo tradicijo. Ne nazadnje ste bili srbskih korenin rojeni na Hrvaškem, Vi pa se niste odločili ne za Srbijo ne za Hrvaško, pač pa za Slovenijo. Zakaj?
To ni kompleks, ampak čustva, ki jih gojim do Jugoslavije, v kateri sem bil rojen, in, kot pravijo, če ne spoštujete svojih korenin in tega, od kod ste, tudi drugemu niste potrebni. Resnično spoštujem vse in zame je Slovenija Jugoslavija. Za Slovenijo sem se odločil – kako naj povem – tudi zaradi drugih stvari, ki so prav tako pomembne. Sem v letih in moram gledati tudi na kakovost življenja ter na okolje, predvsem pa, da grem v projekt, v katerem lahko vidim sebe. Vi to dobro veste, da so me vaši kolegi iz medijev vabili v Zvezdo in Partizan. Cenim te klube in njihovo tradicijo, ampak tam sebe nisem videl.

To ni bilo nič slabega, ampak želim vedeti, da v klubu, ki sem ga vzel, ne naredim majhne, ampak veliko razliko v primerjavi s tem, kje je klub bil, ko sem ga prevzel, in s tem, kje je, ko ga zapuščam. To sem v Olimpiji videl, Slovenijo pa imam rad kot državo, to moram povedati. Vsak, ki pozna Slovenijo kot deželo, se ne more odločiti, kje je lepše – v gorah ali na morju, lepo je vse od Pohorja pa dol do Portoroža. Tu je vse lepo in tu je veliko dobrih ljudi, a tudi veliko ljubosumja (smeh). Ampak tako je lahko vse skupaj malo zanimivo, da življenje ni dolgočasno.

O Jugoslaviji, ki Vas je dobesedno izgnala, govorite samo z lepimi besedami. Kakšen je vaš odnos do Tita in Jugoslavije?
Vsi so dejali, da sem odšel zaradi komunizma, ampak to ni resnica. Nisem odšel zaradi komunizma, ampak zaradi sistema, ki ni odgovarjal nekemu mlademu, agresivnemu človeku v poslu. Morda jaz nisem bil pravi, ampak kdo sem jaz. Odšel sem, ampak vseeno sem imel vedno rad Jugoslavijo in moram reči, da sem spoštoval Tita. V njegovem času, ko sem odšel iz Jugoslavije z jugoslovanskim potnim listom, smo bili vsi ponosni na to. Bil je mir – ne pravim, da tega sedaj ni, ampak situacija zdaj je drugačna.  Nikoli nisem o Jugoslaviji rekel nič slabega, čeprav sem odšel v Anglijo, cenim svoje korenine in kraje, od koder sem prišel. Kako bi izgledalo, da rečem, da to ni nič vredno, če pa sem se tam rodil. Nikoli nisem imel nikakršnega razloga, da bi rekel kaj slabega.

Lahko sem jim samo hvaležen, da so me na lep način spodili v tujino, ker sicer danes ne bi sedel tu in užival v lepi Sloveniji ali pa v moji Ameriki, ki jo cenim in imam rad, če me razumete. Odlično sem bil sprejet kot Američan, tam sem imel uspeh, vzgojil pa sem tudi svoje otroke. Enako to velja tudi za Anglijo, v kateri sem preživel šestnajst let in pol. To je bilo fantastičnih šestnajst let in pol v eni zelo organizirani in spoštovani državi, kar se tiče sistema.

Jugoslavija ostaja v mojem srcu kot Jugoslavija. Morate vedeti, da cenim Hrvaško, ne nazadnje sem tam rojen in imam polno prijateljev na Hrvaškem, enako pa velja tudi za Srbijo –  to je normalno. Malo mi je le žal, ker se nogomet vsaj malo ne uredi, da bi dosegel nek nivo. To bi se moralo zgoditi, saj se tudi tam igra dober nogomet in vsi ga imajo radi. V Slovenijo pa sem, to dobro veste tudi sami, prihajal osem let –  kot veste, sem pomagal tudi v Kopru, kamor sem vsak vikend prihajal iz Anglije. Pomagal sem jih vrniti v življenje, saj bi morali iti v peto ligo, pa sem plačal njihove dolgove. Osvojili smo dva pokalna naslova, bili smo na prvem mestu, toda nato sem odšel, tako da sem pokazal, da si zaslužim, da sem sprejet. Jaz sem vas sprejel in upam, da boste tudi vi meni sprejeli.

Pa vendarle, zakaj bi se človek odločil iz Anglije priti v Slovenijo –  to sta vendarle dva povsem različna svetova.
To me sprašujejo tudi vsi Angleži, ki vsi po vrsti pričakujejo, da sem v Slovenijo prišel zgolj na izlet in da se junija vračam nazaj. V angleški drugi ligi sem Portsmouth rešil tik pred bankrotom in ga pripeljal v Premier ligo, kjer smo tudi obstali, uredil sem Leicester City ter tudi Sheffield Wednesday, ki mi zdaj igra v play-offu. Kot sem rekel malo prej, sem v Ljubljano prišel zaradi enega fantastičnega projekta. Želim narediti butični klub, ki ne bo močan samo v Sloveniji, ampak bo spoštovan tudi v regiji. Želim si, da bi za Olimpijo vedeli v Italiji, Švici, Skandinaviji in kaj pa jaz vem, kje še. Želim si, da bi vsi vedeli, kje je Olimpija in kakšen je ta klub. Meni je to zanimivo in to zdaj želim narediti. To je moj izziv, ki ga želim opraviti tako, kot je treba.

Tako kot vsi navijači do zdaj, ga tudi Green Dragonsi naravnost obožujejo (foto: NK Olimpija).

Tako kot vsi navijači do zdaj ga tudi Green Dragonsi naravnost obožujejo (foto: NK Olimpija).

Za trenutek se moramo vseeno vrniti nazaj v Koper. Nekako se v slovenski javnosti še vedno zdi, da je to epilog brez konca oziroma neka nezaključena zgodba. Marsikaj je ostalo v zraku, sami pa se nikoli niste odzvali …
To je dobro vprašanje. Ko gledate strani, je tako, ko pa jaz pogledam, kaj sem naredil, mislim, da je drugače. Gospoda župana Popovića, ki je imel Rudonjo in tudi Prosinečkega, so pripeljali na eno slavje, kjer sem jaz dobil nagrado ‘Freedom of the city’, ker sem klub pripeljal v Premier ligo. To priznanje sem dobil od mesta in to je bila velika svečanost, oni pa so ga pripeljali k meni. Prosil me je –  jaz sem vedno vedel za Koper in za Slovenijo – da bi pomagal temu klubu, ki je v težki situaciji, prav tako pa se pojavljajo projekti za velike investicije. V tem kontekstu smo se spoprijateljili in prišel sem pogledat – rekel sem si, zakaj pa ne.

Svoj klub sem pripeljal v Premier ligo, tako da sem imel infrastrukturo in sem lahko za dan, dva ali tri prišel. Klub je bil v velikih dolgovih, niso plačali svojih največjih obveznosti, ampak smo vse to uredili. Porabil sem veliko denarja, več, kot mi je bilo rečeno, ampak tako pač to gre. Uredili smo klub –  tisto leto smo obstali v prvi ligi, osvojili smo pokalno tekmovanje, prihodnjo sezono smo se vzpenjali po lestvici navzgor in ponovno osvojili pokal, ampak do realizacije nekaterih obljub ni prišlo – tako nisem več mogel.

Težko mi je bilo biti na dveh stolih –  v Angliji sem imel svoje obveznosti, tako moralne kot finančne, sem pa sem prišel samo pomagat. V svoji glavi sem dojel, da sem svojo pomoč opravil, saj sem rešil klub in ga pustil s pozitivnim stanjem na bančnem računu, klub ni imel več nikakršnih dolgov –  še več, ostalo jim je okoli 500.000 evrov. Na žalost od te ekipe ni ostalo veliko –  je pa še vedno pet, šest igralcev v Mariboru in ki so Mariboru pomagali do tega, da je postal to, kar je v tem trenutku. Vsa čast Mariboru, ki si zasluži vse spoštovanje za zadnjih sedem let. Moral sem oditi iz Kopra in čeprav sem v bil v kontaktih, se v njihovih nogometnih poslih nisem več udejstvoval.

Je res, da ste odšli, ker niste dobili obljubljenega posla, ki Vam ga je v zameno za pomoč v klubu omenil koprski župan?
Veste, če ne morem povedati nečesa super pozitivno lepega, raje ne rečem ničesar. Ne pravim, da je bilo kaj slabega, ampak stvari se niso odvijale, kot je treba, tudi časovno ne. Morda bi lahko vse to rešil z dodatno energijo in dodatno željo, ampak bil sem mnenja, da sem opravil dovolj posla. V tistem času sem v klub investiral okoli dva milijona evrov in pol –  ta znesek sem prepolovil, zaračunal pa sem jim samo nekih 700.000 – 800.000 evrov, ampak to iz principa.

Tisto drugo sem jim oprostil, tako da mislim, da sem s te strani svojemu ugledu in načinu mojega poslovanja zadostil. Ko sem bil v Kopru, je z nami na polfinale in finale pokala vedno potovalo okoli tisoč navijačev. Ko sem bil zdaj v Kopru, so vsi prišli do mene, da se mi oglasijo in zahvalijo. To je moje zadovoljstvo, moja nagrada za to, kar sem doživel tam. Zame je pomembno, da lahko vedno vsakemu pogledam v oči, da se z njim rokujem in rečem “I’ve done it my way!” 

Zdaj je Koper v sila neprijetnem položaju, podoba kluba pa je precej klavrna. Kako gledate na svoj nekdanji klub?
Na Koper?

Da.
Ne bi želel in ni pošteno, da govorim o drugih klubih. V nogometu smo vsi ena družina in zame je pomembno, da so vsi klubi uspešni, ker brez njih niti Olimpija ne more bit uspešna. Mi smo močni, kolikor je močan naš najslabši klub. To je fraza, ampak ne bi bilo pošteno in nikoli nisem počel tega, da bi analiziral ali kritiziral, tako da lahko le pohvalim in vsakemu želim veliko uspeha.

Milan Mandarić (levo) in Ranko Stojić (desno). Foto: NK Olimpija

Milan Mandarić (levo) in Ranko Stojić (desno). Foto: NK Olimpija

Vedno ste velik bili gentleman in velik gospod, o nikomur nikoli niste rekli nič slabega in verjetno bo tako tudi, ko Vas bom povprašal o nekdanjem športnem direktorju Ranku Stojiću. Ta zgodba je zdaj sicer končana, pa vseeno … Ne nazadnje je gospod Ranko Stojić v Olimpijo prišel s precej sumljivim slovesom.
Vsi smo osebno graditelji svoje lastne osebnosti in na tem mestu ne bi niti želel niti ne bi bilo pošteno, da govorim o gospodu Stojiću. Ne morem reči nič drugega, kot le to, da se mu zahvalim za to, kar je naredil v Olimpiji in da ji je pomagal. Toda do zamenjave je moralo priti, ker smo videli razhajanja v nekaterih stvareh. Morda so bila to osebnostna razhajanja ali kako naj drugače rečem. Ne želim reči ničesar slabega, ali da je on delal to in ono. To, da se z nekom razidete, se pač dogaja. Tudi ko se razidete z ženo, morate ostati v nekakšnih odnosih in seveda ne boste govorili o tem, zakaj je prišlo do tega.

Šalo na stran, ampak to se dogaja, ko se razidete. Ampak to ne pomeni, da gre piramida samo tako navzgor – tu so stopnice in ko ne pridete na eno stopnico, morate biti dobri s temi iz te stopnice. Ustvariti morate odličen prijateljski odnos, da vam bodo ti ljudje pomagali, kajti na žalost boste nekega dne prišli dol do teh ljudi in če se niste dobro razumeli z njimi, boste šli hitro še bolj navzdol. (smeh) Tu je bilo mnogo stvari, ki sem jih jaz videl, ampak čas bo pokazal svoje, toda mislim, da sem ravnal prav.

Vem, da velikokrat nisem imel prav, ampak sem vedno dvignil roke in dejal “Jaz sem se zmotil, ampak to bom popravil.” Toda v tem primeru mislim, da je moralo biti tako, da gre Olimpija z mojo vizijo in z mojo osebnostjo. To je način, ki je pravi, pa čeprav morda trenutek ni bil najbolj primeren, saj nam je do konca prvenstva ostalo šest tekem, potem pa je bila tu še ta dodatna situacija z Markom (Nikolićem), ki se je ni moglo tolerirati, kar sem tudi obrazložil, zakaj ne. Prišlo je do nekih nesoglasij in ko se je vse naložilo, je bilo to to. Ko je dovolj, je pač dovolj in to sem moral storiti. Soočen sem bil sicer s precej težko situacijo, ko sem imel štiri novinarske konference eno za drugo, ko sem pojasnjeval različne stvari, ampak moram biti hvaležen tako medijem kot tudi publiki. Vsi so dejali: “Že ve, kaj počne, v redu je.” Na nek tak način sem dojel sporočilo, ki sem ga prejel. Samo še en stavek, kar se tiče Ranka Stojića. Moramo mu biti hvaležni, tu je bil namreč dolgo in uspelo mu je veliko stvari. Bil je del tega uspeha in Olimpija mu mora biti zaradi tega hvaležna.

Še zadnje neprijetno vprašanje. Marijan Pušnik bil na vrhu, pa je moral oditi. Obžalujete to potezo in ali ste jo potegnili vi ali gospod Ranko Stojić?
(smeh). Marijan je super človek, z njim se je prijetno usesti in pogovarjati, tako da si zasluži desetko. Bilo je nekaj problemov v komunikaciji znotraj strokovnega štaba, tako da, ker sem bil jaz sodnik, sem moral nekoga obsoditi. A tudi Marijan si pri tej stvari ni ravno pomagal. Pred zadnjo tekmo sem pod nujno moral oditi v Ameriko, a sem bil prepričan, da bomo tekmo v Krškem dobili. Z vsem spoštovanjem do Krškega, a v primerjavi z našo kvaliteto in glede na to, da smo vodili, bi morali zmagati. Izgubili smo tudi v Celju. Iskreno povedano, to mu ni ravno pomagalo, vendar za Marijana Pušnika imam vedno čas in o njem zgolj vse dobro. Športni direktor je pripravil predlog in pogledali smo dejstva. Ne bom rekel, da je prišlo to samo od njega. Jaz sem kot predsednik rekel OK, moramo iti tako.

"Marjan je super človek, z njim se je prijetno usesti in pogovarjati, tako da si zasluži desetko, a pri tej stvari, si ni ravno pomagal." Foto: NK Olimpija

“Marjan je super človek, z njim se je prijetno usesti in pogovarjati, tako da si zasluži desetko, a pri tej stvari si ni ravno pomagal.” Foto: NK Olimpija

Zdaj so pred Vami lepši časi. Na sporedu je večni derbi in po Leicester Cityju ste lahko še enkrat prvak, tokrat z Olimpijo.
To bi bila lepa zgodba, kot ste dejali tudi sami, ampak – ali mi lahko zagotovite, da bo tako?

Ne, jaz sprašujem Vas.
(smeh) Dobro, to vi vprašate mene. To je cilj, ki je načrtovan. Včasih se cilja ne doseže, kajti nogomet je nepredvidljiv, ampak kot pravijo, potrebno je imeti srečo in verjamem v to, da tisti, ki boljše dela in bolj pametno, bo srečnejši. Mislim, da smo naredili veliko dobrih potez in imamo skupino igralcev, na katero sem jaz kot predsednik kluba zelo ponosen. Verjamem, da so to dobri karakterji, kar je najpomembnejše, kajti petdeset odstotkov uspešnosti v nogometu je v slačilnici. Pomembno je, da so združeni in to mi imamo, vsaj tako mislim. Tega vam ne bi rekel pred desetimi krogi, ker sem dejal, da ne bo lahko, ampak to je naš cilj. Mislim, da bi morali 21. maja odpreti ‘flašo’ šampanjca – to bi bila nagrada za vse, kar smo naredili in mislim, da si mi zaslužimo to nagrado.

Torej bojazni, da bi odšli, kot mnogi mislijo, ni? Milan Manarić torej v Olimpiji ostaja tudi v prihodnje?
Tako je. Najprej bom slavil, tu ni kaj, in potem moramo takoj pripraviti načrt za naslednje velike izzive – to je Evropa. Pregledati moramo moštvo in trenerski štab, tako da se pripravi vse potrebno. Malo je namreč časa, saj je pavza v poletnem obdobju kratka. Po kratkem slavju nas čakajo drugi izzivi.

Lahko poleti v Olimpiji spet pričakujemo kakšno zvenečo okrepitev?
Glejte, vsi, ki imamo radi Olimpijo in ki ji želimo vse najboljše, si tega želimo, ampak naj izrečem eno veliko spoštovanje Mariboru za njihov nogometni uspeh. Ni kar tako biti prvak šest, sedem let in biti vsako leto tudi v Evropi. Tega se ne sme podcenjevati, ampak se mora spoštovati. Upam, da bodo tu in kot sem že dejal, gospodu Zahoviču in Mariboru želim, da se dobro borijo za drugo mesto.

Za konec pa se dotaknimo še zgodbe starega bežigrajskega stadiona, kjer je dom Olimpije že od nekdaj. Bomo čez nekaj let videli Olimpijo v Evropi igrati na bežigrajskem stadionu?
Mislim, da bi bilo to fantastično.

I’ve done it my way. ‘Naredil sem na svoj način.’ (ang.)

Rok Virag