fbpx

Tako pač je v nogometu: sam vem, da sem dobro in pošteno delal

Foto: Avispo Fukuoka

“V drugem letu je to res dobilo že kultne razsežnosti, kar pa na koncu koncev ni bilo dobro zame, ker so me povzdigovali nad igralce in klub, kar pa marsikomu – zaradi njihovega načina in hierarhije – ni odgovarjalo,” se Marijan Pušnik spomni dni, ko je imel na Japonskem status božanstva.

Slovenski prvoligaši – v ponedeljek tudi Olimpija – začenjajo priprave na spomladanski del prvenstva, mi pa smo pred mikrofon povabili Marijana Pušnika. Po jesenskem delu sezone je bil z Olimpijo prvi, nato pa je kar naenkrat moral oditi. Vprašali smo ga o razlogih za odhod, o tem, kako so ga imeli na Japonskem za božanstvo ter o tem, kdo bo letos slovenski državni prvak.

Vsa slovenska javnost je pričakovala, da boste začeli priprave z Olimpijo, vendar je nogomet stvar trenutka in tudi v takšnih situacijah se nikoli ne ve, kako se na koncu razplete. Presenečenje tudi za Vas?
Ja, nedvomno. Po zelo dobrem začetku je bilo pričakovati tudi kakšen športni padec. To polletno sodelovanje si bom zapomnil po dobrih stvareh. Najprej po dobri igri ekipe, vodilnem mestu na lestvici, po prednosti pred Mariborom za tri točke, po tem, da je bil Andraž Šporar prvi strelec jesenskega dela, Ezekiel Henty pa prvi podajalec, da so se ljudje in Green Dragonsi vrnili na stadion, da smo imeli zaupanje širše javnosti, če lahko tako rečem, in jasno, da je bila na koncu poteza, ki jo je potegnil sam vrh, tudi zame presenečenje in določen šok.

Tako pač je v nogometu, treba je spoštovati tiste, ki stvar financirajo in so sponzorji, to je njihova odločitev. Jaz verjamem, da imajo dobre razloge za to. Sam vem, da sem dobro in pošteno delal. Cilji od začetka so bili: iti tekmo za tekmo ter biti blizu Domžalam in Mariboru, kar se le da. Na koncu smo to celo prehiteli – včasih je dobro, da so rezultati tisti, ki prehitijo organizacijo in logistiko, včasih ne, a o tem sedaj seveda nima več smisla razpravljati, je tako, kot je. Olimpiji v nadaljevanju seveda želim vse dobro, žeim,  da zadrži vodilno mesto na lestvici ter postane državni prvak.

Vse je teklo gladko do zadnjih nekaj krogov, ko je Olimpija nekoliko padla v formi, vseeno pa nihče ni pričakoval Vašega odhoda. Je bila to sporazumna prekinitev pogodbe, kot je bilo najavljeno, in ali ste Vi dobili kakšen uradni razlog, zakaj se sodelovanje prekinja?

Marijan Pušnik je Olimpijo popeljal do naslova jesenskega prvaka, nato pa je moral odditi (foto: facebook).

Marijan Pušnik je Olimpijo popeljal do naslova jesenskega prvaka, nato pa je moral odditi (foto: facebook).

O razlogih, zakaj se sodelovanje prekinja, bi seveda morali vprašati vodilne v klubu, predvsem direktorja Stojića in pa predsednika Mandarića. Tista obrazložitev, ki sem jo sam dobil, da športni del ni več tako dober in ne ustreza, je tista edina. Sam potem niti nisem šel globlje v spraševanje. Če se dve strani ne razumeta, je bolje, da se sporazumeta in gresta narazen. Tukaj mogoče res nisem pravi naslov za to vprašanje.

Pojavljala so se različna namigovanja o pritiskih na Vas – ste sami izbirali ekipo in jo vodili. Malo presenečenje v javnosti je bil ob koncu prihod Čaleta, čeprav je na njegovem mestu že bil igralec, ki je dobro odigral del sezone.
Tu ni nobene skrivnosti. Igralce je izbiral športni direktor, zato ga je Mandarić tudi postavil. Jasno, da se je včasih tudi posvetoval z nami, drugače pa smo po poškodbi Aljaža Krefla iskali levega bočnega igralca. Hrvoje Čale je ustrezal tem kriterijem, zato ga je direktor tudi pripeljal. Drugače pa je bilo glede izbire igralskega kadra to povsem jasno, že na začetku je bilo rečeno, da bo igralce izbiral športni direktor.

Enajsterica je bila vedno Vaša domena brez pritiskov?
Zmeraj delujem tako, da če treniram moštvo, sam izbiram enajsterico. Pritiski v nogometu vedno so, moraš pa odreagirati sam po svoji vesti.

Na koncu ste bili prvi na lestvici. Ali ste pričakovali, ko ste prevzeli ekipo, da boste po polovici sezone tako visoko?
Prišel sem čisto v zadnjem trenutku, dva dneva pred začetkom treningov. Tudi zame je bilo to nenadno, zelo hitro, niso obstajali kakršni koli prejšnji kontakti. Ko je poklical direktor Stojić in potem Mandarić, smo se hitro dogovorili. Moštvo je bilo tako rekoč v nastajanju. Jasno, tu ni bilo možnosti nekih vplivov ali sprememb igralskega kadra. Ampak vseeno s tistimi fanti, ki so ostali in prišli, smo dobro delali, našli neko kemijo in na presenečenje vseh prehiteli tekmece in bili prvi na tabeli.

Športni direktor Olimpije Ranko Stojić in Marijan Pušnik na prvi novinarski konferenci (foto: sta).

Športni direktor Olimpije Ranko Stojić in Marijan Pušnik na prvi novinarski konferenci (foto: sta).

Je Olimpija sposobna prekiniti vladavino Maribora?
Jaz verjamem, da je gospod Mandarić zato tudi prišel v Slovenijo, ker vidi ta projekt visoko, Olimpijo pa v Evropi. Prav je, da ima prestolnica dober nogometni klub in da ima skupaj z Mariborom enega izmed vodilnih klubov v Sloveniji. Jasno je, da vsi vemo, v kakšnem stanju je bila ta Olimpija v zadnjih letih, kaj vse se je okoli nje dogajalo, da je še veliko potrebno postoriti, ampak tiste prve osnove so dobro narejene, zgrajene. Velik temelj je ta rezultat prve ekipe, je pa potrebno še ogromno narediti na vseh nivojih. Tako pri organizaciji, logistiki, mladinski šoli, ‘scoutingu’ in pri vsem ostalem.

Ste eden redkih trenerjev v Sloveniji, ki je vodil tako Olimpijo kot Maribor. Pravzaprav ste oba kluba vodili na začetku njunih poti, na začetku neke nove preobrazbe.
Sam nimam idealov, da me bodo klicali takrat, ko so stvari postavljene in organizacijsko in drugače, tedaj se iščejo drugi trenerji, zmeraj smo tisti domači trenerji »delavci«, tisti, ki orjemo ledino. To ni nič hudega, sam si štejem v čast, da sem dobil to priložnost – biti trener Maribora in Olimpije, to ne uspe vsakomur. Zdi se mi, da je bil pred mano samo Bojan Prašnikar v taki vlogi. Drugačna je bila ta specifika prej, 15–20 let nazaj, ko je bila Olimpija pojem v slovenskem nogometu. Ali pa sedaj, ko je v nastajanju, ko je potrebno spoštovati vse predhodnike, ki so Olimpijo pripeljali, da je sploh obstala na zemljevidu. Vsa čast vsem prejšnjim predsednikom, trenerjem in delavcev v klubu, toda verjamem, da ima sedaj gospod Mandarić večji cilj.

Je možno primerjati, kako je Maribor pred leti začenjal neko novo pot in kako jo sedaj pričenja Olimpija. Lahko potegnemo neke vzporednice?
Ne. Res jih skoraj ni. Tukaj ne moremo veliko primerjati. Čisto v drugačnih situacijah sta bila kluba. V Mariboru, če lahko tako rečem, je bil po tistih evropskih sezonah padec kar velik in tudi finančni vložek izredno nizek. Vem, da sploh nismo mogli kupiti kakšnega igralca niti dati kakšnih poštenih pogodb. Tu v Olimpiji je sedaj Mandarić s svojim vložkom omogočil, da imajo vsi dobre pogodbe in pogoje. Glede infrastrukture in organizacije je še veliko za postoriti, ampak za to je potreben čas, na strokovnem področju pa mislim, da sem s sodelavci izoblikoval dober štab. Predvsem gospod Đorđevič, doktor Matej Drobnič, vsi fizioterapevti, vsi trenerji so poskrbeli za to, da imajo fantje dobre pogoje za delo in so lahko razmišljali samo o nogometu.

Kot ste dejali že sami, Slovenci ponavadi orjejo ledino in opravijo »umazani del posla« v slovenskih klubih, povsem drugačno izkušnjo pa imate z Japonsko – tam so Vas malo da ne častili.
Japonska je bila zelo zanimiv del moje trenerske poti, čista specifika. Nogomet je danes globalni šport, toda po drugi strani so velike razlike tako med kontinenti kot državami: drugačen jezik, drugačno razumevanje nogometa. Nogomet je tam zelo popularen, in sicer je to drugi najbolj popularen šport, takoj za bejzbolom, toda vseeno je ta popularnost neprimerljiva z našim prostorom. Tam je nogometu namenjena velika medijska pozornost, stadioni so polni, imajo odlične pogoje za delo, marketing in organizacija sta na zelo visokem nivoju, logistika je v »nulo« izpopolnjena, plače so redne, vse je profesionalno že od tretje lige naprej – tam ni nobenega amaterstva. Tam res vse “štima”, tako da če pridno delaš, ljudje to spoštujejo in cenijo. Meni je uspelo kljub nizkemu proračunu v klubu – kot zanimivost naj povem, da so proračun, ko sem odšel, z novim sponzorjem povečali za trikrat.

Ko govoriva o Japonski, ne morem mimo transparenta »Godfather«. Redki so trenerji, ki doživijo tako čast, kot ste jo doživeli Vi – ponavadi so igralci tisti, ki so bolj priljubljeni od svojih trenerjev.
Bila je zelo zanimiva situacija. Klub je bil na zelo nizki točki – ne organizacijsko in logistično, ampak po športni plati. Ljudje so začeli prepoznavati zgodbo, mi smo po prejšnji sezoni, ko je moštvo igralo zelo obrambno in na protinapade, igrali pogumno, agresivno ter tudi s ‘pressingom’, in to tudi proti najboljšim. Ljudje so se začeli trumoma vračati na stadion, videli so drugačen način dela, iskrenost z moje strani ter pošten odnos do navijačev. Tam tega niso vajeni, saj njihova hierarhija skoraj ne dopušča, da bi se domači trenerji spustili na nivo gledalcev. Ljudje so vse skupaj z navdušenjem sprejeli. Tudi sam pa sem bil presenečen nad odzivom.

Transparent, na katerem japonski navijači Marijana Pušnika primerjajo z "botrom" (foto: Avispo Fukuoka).

Transparent, na katerem japonski navijači Marijana Pušnika primerjajo z “botrom” (foto: Avispo Fukuoka).

Vse skupaj je izgledalo že skoraj kot čaščenje.
V drugem letu je to res dobilo že kultne razsežnosti, kar pa na koncu koncev ni bilo dobro zame, ker so me povzdigovali nad igralce in klub, kar pa marsikomu – zaradi njihovega načina in hierarhije – ni odgovarjalo.

Je bil to eden izmed razlogov, da ste takrat končali zgodbo na Japonskem?
Mogoče. Najbrž je bil to tudi eden izmed razlogov, a ne bi rad veliko govoril o tem. Pogodbo sem imel najprej za eno leto, nato so mi jo še podaljšali – bili so obeti še za naprej, a so se sponzorji in novo vodstvo na koncu odločili drugače. Nič narobe.

Ko govoriva o odnosu z navijači, ste dosledni. Tudi v letošnji sezoni smo bili nekajkrat, ko Olimpija ni zmagala, priča temu, da ste igralce poslali pozdravit navijače.

Med navijači Olimpije je bil zelo priljubljen (foto: facebook).

Med navijači Olimpije je bil zelo priljubljen (foto: facebook).

Jaz mislim, da se nogomet igra zaradi navijačev, to je osnova in tega nikoli nihče ne sme pozabiti – nogometaši in trenerji nismo sami sebi namen. Vse se dogaja zaradi navijačev, do katerih je potrebno imeti spoštovanje. Klub je tu zaradi ljudi in takrat ima to pravi smisel. Mislim, da smo tudi letos našli tisto kemijo med igralci, strokovnim štabom in gledalci – to se je tudi videlo, pa ne le v odnosu do »Green Dragonsov«, ampak tudi do ostalih navijačev, ki so se vseskozi vračali v velikem številu in ki so s svojim bučnim navijanjem naše igralce ponesli do prenekatere zmage.

Bili ste trener na Japonskem kot tudi v Iranu, niste pa znali ne japonsko ne perzijsko – kako je potekala komunikacija?
»Watashi wa nihon-go wo sukoshi hanase masu,« kar pomeni, da jaz govorim malo japonsko. Eno je pisava, drugo pa je pogovorni jezik. Po prvi polovici leta sem obvladal 400–500 besed, v kar sem vložil kar veliko truda. Znal sem osnovne fraze, pa tudi naročiti hrano v restavraciji, za delo pa v takšnih državah potrebuješ prevajalca, od katerega je veliko odvisno – če najdeš dober stik z njim in z igralci, je veliko lažje. Sam sem imel tako v Iranu kot na Japonskem to srečo, da sem se dobro ujel s prevajalcem, tako da sem lahko dokaj dobro funkcioniral.

Takoj ko ste odšli s klopi Olimpije, so se pojavila namigovanja, da odhajate v Zavrč. Ste dobili ponudbo iz Zavrča ali ne?
Ne. Kot sem že nekoč dejal, je treba spoštovati trenersko etiko – čeprav sem dobro sodeloval s sedmo silo, nekateri zaradi senzacionalizma želijo nekaj napisati. Sam uradno še nisem bil odstavljen kot trener Olimpije, pa so me že ponujali na Japonsko in ne vem, kam še vse. Tako, kot je gospod Vuk (op. p. – predsednik NK Zavrč) dejal za enega izmed medijev: poklical me je, vendar sem se zahvalil – toda ni me poklical za trenerja, ampak za nasvete in kakšno sodelovanje. Gospoda zelo cenim, ampak v tem trenutku tudi sam potrebujem nekaj časa za razmislek in analizo dogodkov, ki so se zgodili.

Marijan Pušnik zaenkrat še nima nobene ponudbe za službo (foto: facebook).

Marijan Pušnik zaenkrat še nima nobene ponudbe za službo (foto: facebook).

Imate zdaj kako ponudbo na mizi?
Ne, nimam nobene ponudbe v tem trenutku in je tudi tako hitro ne pričakujem. To so bolj zgodbice za kuloarje, teorije zarote in neke izmišljotine. Veste, trenerske službe se ne dobi tako lahko – ne samo v Sloveniji, v tujini je še hujša konkurenca. Lahko rečem le, da me je bolj strah tega, kdaj bom spet dobil službo, kot tega, da bom imel preveč ponudb.

Vas po zadnji izkušnji z Olimpijo še mika biti v Sloveniji ali Vas bolj mika tujina?
Treba je biti realen. V slovenskem prostoru je malo klubov in jaz želim vsem trenerjem, da čim dlje zadržijo svoje službe, saj sam prisegam na to, da je trenerjem treba dati čas, da lahko nekaj  narediš. Pol leta zagotovo ni takšno obdobje. Želim pa vsem trenerjem v Sloveniji, da zadržijo svoje službe leto, dve ali še dlje. Res se ne ponujam nikjer – se pa zavedam specifike tega poklica – če pa bo prišla kakšna ponudba, bom o njej z veseljem razmislil. Če sem realen, bo najbrž prej kakšna možnost za delo v tujini kot pa doma.

Vodili ste tako Maribor kot Olimpijo, naslednji logični korak bi bilo selektorsko mesto. V enem izmed medijev so Vas že vprašali o selektorskem stolčku.
Tudi tu so bile neke zgodbice. To je vedno tako v medijih. Jaz povem eno, potem pa tudi če je zapisano korektno, je naslov povsem drugačen. Meni niti na misel ne pride, da bi zdaj menjal Srečka (op. p. – Katanec, selektor nogometne reprezentance) – sva prijatelja in ga preveč spoštujem za kaj takega. Naj zmaga kvalifikacije in da gremo na svetovno prvenstvo. Jasno je, da vsak, ki se v Sloveniji loti treniranja, želi nekoč voditi Maribor ali Olimpijo. Dobro – začneš zaradi nogometa – je pa jasno, da je reprezentanca neka nadgradnja vsega klubskega dela, čeprav mislim, da v tem trenutku ni nobene potrebe ali realne možnosti za kaj takega.

Za konec pa se dotakniva še Prve lige. Kakšen bo na koncu vrstni red pri vrhu?
1. Olimpija, 2. Maribor, 3. Domažale. Jaz verjamem, da bo gospod Mandarić okrepil ekipo in bodo še močnejši v spomladanskem delu ter da lahko letos naredijo tisto, kar je bilo še pred začetkom sezone nemogoče, to je – da prehitijo Maribor.

Rok Virag