Nekoč je bil naš najboljši skakalec. Danes pa je šef v vrtcu.

Franci Petek (foto: sta).

“Peter je Peter, Domen je Domen, Cene je Cene. Vsak je unikum, vsak je svoj človek in kot takega ga moramo spoštovat. Je pa to seveda zanimivo, sploh za medije, saj gre za isto družino. Jaz sem zelo ponosen, da imamo prav Slovenci tudi to posebnost.” 

Franci Petek je eden izmed smučarjev skakalcev, ki so orali ledino. Bil je prvi Slovenec, ki je postal svetovni prvak, bil je tudi športni direktor, danes pa je direktor Montessori vrtca. Čeprav ne igra športnih stav in ni želel napovedati zmagovalca novoletne turneje, seveda močno stiska pesti za naše skakalce. Smo pa skupaj z njim zavrteli čas za 20 let nazaj in se spomnili konca njegove športne kariere.

Že nekaj časa je od Vašega zadnjega skoka – minilo je že 20 let.
Ja, res je. Meni se zdi, da je bistveno manj, ampak se kar zgrozim, ko me kdo spomni, da je minilo že toliko časa (smeh). Kot aktivni tekmovalec sem prenehal, ampak ugotavljam, da sem prežet s skoki, veliko razmišljam o tem –  ne samo, da spremljam in navijam, ampak sem ponosen na uspešne rezultate in tekme, ki se lepo izzidejo, tudi ko ne gre ravno vse po načrtih. Jih razumem, kaj se dogaja in kako se počutijo. Kljub temu, da nisem na skakalnici, so skoki pomemben del mene.

Kot športni direktor ste bili aktivno vpeti v smučarske skoke – Vas še kaj vleče nazaj, da bi se aktivno vključili v to zgodbo?
Mislim, da smo takrat v štirih letih veliko naredili, predvsem v zvezi s pogledom na skoke med skakalno srenjo, z razumevanjem skokov. Mislim, da smo to našo druščino s tistim bistvom dobro preželi. In mislim, da smo pustili en pomemben pečat in da sem vsaj osebno tisto bistvo pokazal oziroma smo kot ekipa lepo pokazali. Ne razmišljam o vrnitvi. Sem odšel naprej preko tega, tako da ravno o tem sedaj ne razmišljam in imam čisto druge stvari v glavi. Se pa z veseljem pogovorim, če kogar koli kaj zanima o tem.

Takrat ste v duelu z Arijem-Pekko Nikkolo tvorili začetne uspehe – z njim pa ste stali tudi na vrhu stopničk, ko ste prvič zmagali v svetovnem pokalu v Engelbergu.
Zanimivo, ravno v Engelbergu, kjer je bil zgodovinski vikend za Slovenijo in tudi sicer za skoke v svetovnem merilu. Takrat sem si svojo edino zmago v svetovnem pokalu delil z Arijem-Pekko. Že takrat sem bil vesel, da je bil ravno Ari-Pekka. Bil sem vesel za sebe in za tistega, ki je zmagal poleg, ker vsaka zmaga šteje in če lahko to veselje podeliš, je še toliko bolje.

Moramo se ustaviti še pri eni Vaši zgodovinski zmagi – eni izmed dveh. Poleg Roka Benkoviča ste edini Slovenec, ki je postal svetovni prvak v smučarskih skokih. Kakšni so spomini na to zmago, ki se je zgodila samo leto kasneje po tisti v svetovnem pokalu?
Zelo lepi. Pravzaprav vse te spomine in tudi kasneje vse to razumevanje bistva – ali je izvedba skoka tista, ki ti prinese zmago, ali kaj je bistveno. Recimo, ta pogled se mi je iz tistih izkušenj zelo jasno izkristaliziral.

To je bila neka posebna zmaga.
Takrat je bila res evforija, ker je bila to ena izmed prvih zmag, ki se je začela z generacijo Tepeš, Ulaga, Zupan, Debelak in še tistih skakalcev takrat, začeli so se postavljat mejniki, ki jih do takrat v slovenskih skokih še nismo osvojili.

Naslov svetovnega prvaka je bil naslednji korak, ki ga slovenski skoki do takrat še niso imeli. Zato je bilo okoli tega kar veliko evforije. Imam spet pogled nazaj na to, res so krasni spomini, ampak vendarle gre samo za šport, gre samo za to, kaj smo kot posamezniki, ekipa kot celota sposobni, ker je tudi ta kolektivna zavest samopodobe zelo pomembna in nekako je bilo potrebno prebijati nek mit, da Avstrijci, Nemci, Norvežani in Finci niso toliko boljši, da se moramo strašno veseliti in biti spoštljivi v smislu športnega rezultata.

S temi mejniki smo sami sebi dokazali, da če pravilno delamo in razmišljamo, če smo vztrajni in nas neuspehi ali kakšne napačne odločitve ne podrejo – da ‘se da’. Mogoče sam s tega vidika ocenjujem, da je bil moj dosežek potreben. Seveda je do naslednjega koraka Primoža Peterke, Roka Benkoviča in ostalih minilo še nekaj let. Vse to je v razvoju tako kot naša država Slovenija – napram drugim državam smo še vseeno mladi.

Čeprav gre pravzaprav za individualni šport, ste bili skakalci vedno izjemna ‘klapa’. Kako to?
Ne verjamem v to, da bi kdo uspel kot posameznik, tudi če je izjemno talentiran in trdo trenira. Posameznik na dolgi rok ne bo uspel, zato je zelo pomembna ekipa. To ima tudi psihološki učinek, saj te nekdo vleče, ko ti ne gre in te potegne iz krize. To je zelo pomembno.

V skokih je kar nekaj skakalcev, ki vztajajo kar dolgo, Vi pa ste se upokojili zelo mladi. Je bil razlog padec ali to, da se niste prilagodili na novi, škarjasti slog, ali kaj drugega?
Pri odločitvah, kot je končanje kariere ali ko si na vrhu naleta, si sam. Takrat je pomembno, da sam pri sebi razmisliš in potegneš tako potezo, ki je tisti trenutek najbolj smiselna in pravilna. Jaz sem nekako končal mojo kariero predvsem zaradi tiste revolucije, ki se je zgodila – torej ob prehodu iz paralelnega leta v škarjasti.

Lahko rečem, da smo bili takrat Slovenci – pa nismo bili edini – precej nepripravljeni. Nismo natančno razumeli, zakaj točno gre v tehničnem smislu. Tu ni šlo le za spremembo položaja v letu, ampak tudi za prilagojen odskok, prilagoditev v opremi – tu smo bili mi zares slabo pripravljeni oziroma smo bili nepripravljeni.

Posledica tega so bili padci, pa jaz nisem bil edini, ki sem se s tem soočil. Sem pa najverjetneje zato, ker sem bil agresiven skakalec, delal še večje napake, tako da so bili padci kar precej hudi. Teh padcev se je nabralo preveč in posledično pride strah in nezaupanje vase in na tekmah nisi več konkurenčen. Zame je bila odločitev logična, saj je bilo vse skupaj eno samo mučenje, po drugi strani pa jemanje prostora mlajšim, ki so dobesedno poleteli.

Hitro ste ‘zagrabili’ za knjige in doktorirali, hkrati pa ste pokazali izjemno širino. Delali ste na geografskem inštitutu, bili ste športni direktor, novinar, zdaj pa ste direktor Montessori vrtca.
Mislim, da je to moja individualna specifika, osebnost ali pa lastnost, ki jo ima vsak svojo. Jaz sem vedno in bom vedno funkcioniral tako, da me zanimajo nova področja in jih rad odkrivam ter me potem tudi popolnoma prevzamejo ter se v njih tudi popolnoma poglobim. Največkrat je tako, da se dotikam novih področij in potem me pač prevzamejo. Splet dogodkov, usoda me nekako pelje na novo področje, kjer začenjam znova. Sem vesel, da lahko živim – da mi je omogočeno, da lahko na tak način živim.

Franci Petek je dolgo časa uspešno opravljal vlogo športnega direktorja (foto: sta).

Franci Petek je dolgo časa uspešno opravljal vlogo športnega direktorja (foto: sta).

Zdaj ste direktor, vendar ne klasični – v naslonjalu, ampak ste vseskozi obdan z otroki. Kakšna je vaša zgodba z Montessori vrtcem?
Jaz sem z mesta športnega direktorja zelo poglobljeno študiral, kaj je potrebno, da se posameznika pripravi za življenje. Nato me je moja sestra Eda Šteblaj, ki je bila montessori pedagoginja, napeljala na to, da sem se začel poglabljat v to. Tako da je bilo ob koncu kariere športnega direktorja zame povsem naravno, da grem na novo pot spoznavanja montessori sveta.

Ne moreva mimo aktualnega dogajanja. Peter Prevc naravnost blesti, tu pa je tudi njegov brat Domen. Spet imamo neke vrste fonemen.
Peter je Peter, Domen je Domen, Cene je Cene. Vsak je unikum, vsak je svoj človek in kot takega ga moramo spoštovat. Pravzaprav je zelo krivično, da po krvni zvezi pripisujemo neke lastnosti. Morda pa ima Domen na kakem drugem področju kaj več kot Peter. Toda dejstvo je, da vsi radi skačejo in prihajajo iz zelo zdravega okolja in to je tisto, kar jim omogoča, da iščejo tisto najboljše. Je pa to seveda zanimivo, sploh za medije, saj gre za isto družino. Jaz sem zelo ponosen, da imamo prav Slovenci tudi to posebnost.

Morda smo se po lanskem nesrečnem zaključku sezone – ko še nihče ni izgubil velikega kristalnega globusa tako tesno kot Peter Prevc – malo bali, kako bo letos. Zdaj vidimo, da je bil strah odveč.
Vsaka tekma je zgodba zase. Tu je več dejavnikov, ne le skakalec s svojo dnevno formo. Tu so še drugi dejavniki – in to je čar tega, da nas drži v vznemirjenju, ker vseh stvari ne vemo in ne moremo predvideti. Na novoletni turneji, ker šteje vsaka desetinka točke, se lahko v štirih tekmah zgodi marsikaj. Jaz navijam za naše fante – veselim se, če jim gre, in sočustvujem, če jim ne gre najbolje.

Lahko Peter na koncu dobi to novoletno turnejo?
Dejstvo je, da je Peter zelo dobro pripravljen. Če govoriva o zmagi na novoletni turneji, je seveda vse mogoče. Športnih stav se ne grem, bo pa zanimivo (smeh).

Rok Virag