Po njej je poimenovana vas, a pravi… “ne delam se, da sem nekaj posebnega”

Vesna Fabjan (foto: facebook).

“Sem zelo čustvena – to je dejstvo. To je stvar, ki me tepe. V vrhunskem športu, ki je zelo krut, to ni prednost, ampak še vedno sem samo človek – tako kot vsak drugi,” o sebi pravi Vesna Fabjan, ki je pred dvema letoma osvojila bronasto medaljo na olimpijskih igrah v Sočiju. Jutri jo čaka zgodovinska, prva domača tekma svetovnega pokala v Planici, kjer si uspeha želi še bolj kot na olimpijskih igrah.

Z Vesno Fabjan smo se pogovarjali tik pred zgodovinskimi tekmami za svetovni pokal v smučarskih tekih. Naša trenutno najboljša tekačica na smučeh nam je zaupala tudi, kako se je spopadala z operacijo, ki jo je za nekaj časa oddaljila od tekaških prog. Prav tako nam je zaupala, da njena mehka duša v športu včasih ni najboljša. Čeprav ima olimpijsko medaljo in so po njej poimenovali celo njeno domačo vas, ostaja 30-letna Besničanka zelo skromno in preprosto dekle.

Na olimpijskih igrah v Sočiju je Vesna Fabjan osvojila bronasto medaljo (foto: epa).

Na olimpijskih igrah v Sočiju je Vesna Fabjan osvojila bronasto medaljo (foto: epa).

Počasi, a vztrajno se bliža prva domača tekma za svetovni pokal. Kakšni so Vaši občutki pred tem zgodovinskim trenutkom?
Motiv je približno tak, kot je bil za OI v Sočiju, in mislim, da s tem povem vse. Domača tekma je nekaj posebnega, sploh tu v Planici, za katero lahko rečem, da je moj drugi dom. Tu namreč veliko treniramo tudi poleti in sem vesela, da bom imela možnost tekmovati tu, sploh pa v naši paradni disciplini (šprintu – op. a.).

Večkrat ste si ogledali nov center v Planici. Kakšen se Vam zdi in ali ga lahko primerjamo z najboljšimi prizorišči v svetovnem pokalu?
Potrebno je vedeti, da imajo drugje po svetu, na primer na Norveškem ali v Nemčiji, ogromno takih centrov – pravzaprav ga ima vsaka vas. Ampak seveda smo veseli, da imamo mi vsaj en tak center, ker smo bili glede na pogoje v primerjavi z Norvežani siromaki oziroma, če karikiram, brezdomci. Veliko smo bili na pripravah v Planici, pa smo hodili na treninge čez mejo v Beljak, da ne govorim o kakšnih daljših poteh. Moram reči, da je to ena zelo dobrodošla pridobitev.

To je pomembna pridobitev za trenažni proces. Imamo Roglo, ki našim športnikom služi za priprave, zdaj pa smo dobili še kraj, kjer lahko trenirate tudi pozimi, na snegu. Kakšna je razlika  med treningom doma ali vsakodnevno vožnjo v tujino?
Kot prvo – trening v tujini seveda precej stane, mi pa nimamo neomejenih finančnih sredstev oziroma jih je vsako leto manj, tako da je vse skupaj povezano eno z drugim. Nam, tekmovalcem, je najbolj pomembno, da imamo kvalitetne pogoje. V kolikor doma nimamo primernega trening centra, nam seveda ne preostane ničesar drugega, kot da iščemo pogoje v tujini. Z vseh pogledov je torej boljše, da imaš dobre pogoje doma – je bolj ugodno tako s finančnega vidika, prav tako pa smo na ta način tudi manj časa zdoma oziroma smo bližje domu, tako da je to z mnogih vidikov boljše.

Za Vami je že doberšen del sezone, ki pa ni bil najuspešnejši – kako bi ga Vi ocenili?

Letošnja sezona zaenkrat ne gre po željah Vesne Fabjan. Je lahko Planica prelomnica? (foto: facebook)

Letošnja sezona zaenkrat ne gre po željah Vesne Fabjan. Je lahko Planica prelomnica? (foto: facebook)

Res je, ni šlo vse po načrtih. Imeli smo kar nekaj smole z materialom, sploh v Tobliachu – res mi je žal tiste tekme, ampak smuči res niso stekle tako, kot bi morale. Tam je taka proga, kjer se to zelo pozna, tako da nam ni uspelo realizirati vsega. Težko je bilo začeti sezono, potem ko sem lani tričetrt sezone počivala. Malo je bilo nervoze in tiste neučakonosti, zdaj v Lenzerheideju je prišel prvi polfinale, tako da je zdaj bistveno lažje dihati. Želim in pričakujem pa, da bo šlo zdaj samo še navzgor.

Mineva približno eno leto od Vaših zdravstvenih težav. Kako se počutite sedaj – je že vse v najlepšem redu?
Zdaj je vse v redu. (Smeh.) Ta vprašanja so zdaj bolj redka, kar me veseli, saj se zdaj res lahko ukvarjam le s treningi in tekmami. Zaenkrat vse štima.

Nas je pa malce skrbelo za Vas. Ena operacija takrat ni bila dovolj?
To je dokaj normalno za tako operacijo. Nisem en in edini primer, ampak se kar pogosto dogaja, da sta potrebna dva posega. Vmes je bilo dobrih štirinajst dni in ko sem videla, da po prvi operaciji ni vse v redu, smo takoj naredili akcijo. Rekla sem, da je stvar potrebno rešiti, pa tudi če za ceno izgubljene sezone, ker mi je bilo to najbolj pomembno. Zadevo smo uredili in zdaj je vse v redu.

Še vedno redno preverite srčni utrip?
(Smeh.) Ja, seveda ga še vedno redno preverim, ampak morda ne več tako pogosto, kot sem ga takrat po operacijah, ker enostavno če o tem preveč razmišljaš, to tudi ni dobro – te stvari poskušam čim bolj odmisliti.

V tistem času po operaciji se je zdelo, kot da se počutite ujeti kot ptica v kletki, ki ne more leteti.
Seveda. Če celo življenje počneš eno stvar in potem tega kar naekrat ne smeš, je nekako tako. Potem ko so mi dovolili, da grem lahko ven in začnem s treningi, je bila to najlepša stvar na svetu. Mislim, da ga ni človeka, ki bi z veseljem ležal v bolnici ali pa doma in ne bi smel iti niti ven. Za športnike so to še toliko hujši udarci. Ko pa enkrat dobiš zeleno luč, je to tako, kot bi na polno zadihal.

 

Vesna Fabjan (levo) je takole kot tretja prečkala ciljno črto v finalu šprinta na OI v Sočiju (foto: epa).

Vesna Fabjan (levo) je takole kot tretja prečkala ciljno črto v finalu šprinta na OI v Sočiju (foto: epa).

Kako vse skupaj vpliva na psiho?
Odvisno od tega, kako to stvar vzameš. Jaz sem vedela, da je stvari treba rešiti. Seveda sem na začetku, ko so mi postavili diagnozo, želela vse skupaj prestaviti na obdobje po koncu sezone, ker sem jo želela izpeljati do konca – ampak ko so enkrat rekli ne, sem si rekla: “V redu, stvar je potrebno rešiti,” in sem se s tem sprijaznila. Najprej sem seveda še imela upanje, da ujamem svetovno prvenstvo in preostanek sezone, ampak ko je prišel še drugi poseg, je bilo tega upanja definitivno konec. Takrat sem si rekla: “To je to,” in sem se poskusila osredotočiti na naslednjo sezono. Je pa res, da sem šla na koncu še v Lahti – in sicer zaradi motivacijskega vidika, ker bo drugo leto tam svetovno prvenstvo in pač poskusiš izkoristiti vsako priložnost.

So bili to Vaši najtežji trenutki v življenju?
Mislim, da obstajajo še kakšni težji trenutki – ni sicer enostavno, ampak mislim, da bi bili lahko kateri trenutki še težji. Težko bi sicer rekla, kateri je bil moj najtežji trenutek v življenju, ampak če pomislim, kaj vse morajo dati skozi drugi ljudje, si rečem, da sem vesela, da je bila to samo ta stvar.

Mislil sem, da Vas o najlepših trenutkih ni potrebno spraševati. Zagotovo so to olimpijske igre v Sočiju in olimpijska medalja, ste pa presenetili z izjavo, da Vam domača tekma pomeni celo več kot olimpijske igre.
Cilj na olimpijskih igrah sem dosegla in zato sem si za naslednji velik cilj postavila to domačo tekmo. Če hočeš biti v igri za vrhunski rezultat, ti ostane samo taka stvar – motiv mora biti tisti pravi, da si pripravljen za tisto stvar narediti vse. Domača tekma je še dodaten motiv in mislim, da je to edina prava pot.

Če se malce pošaliva: mislim, da ste edina Slovenka, ki ima svojo vas.
(Smeh.) Ja, je bila. Takrat je bilo to kar lepo presenečenje in tudi domačini me dobro poznajo – sem vendarle z vasi. Se pa še zdaj večkrat nasmejimo na to temo. Moram pa reči, da sem bila takrat kar šokirana, ko sem to videla – je pa to ena taka prijetna stvar, ko vidiš koliko to ljudem pomeni. Sigurno je bila to lepa stvar.

Vesnina domača vas Besnica, je za nekaj časa postala Vesnica (foto: facebook).

Vesnina domača vas Besnica je za nekaj časa postala Vesnica (foto: facebook).

Če bi Vas človek opisal z eno besedo, bi rekel, da ste zelo čustveni. Je Vesna Fabjan res taka?
Res je, da sem zelo čustvena – to je dejstvo. To je stvar, ki me včasih malo tepe. V vrhunskem športu, ki je zelo krut, to ni prednost, ampak sem še vedno samo človek – tako kot vsak drugi. Nekaj sem dosegla  v karieri, ampak sem na realnih tleh. Sem človek kot vsi ostali in zato nisem nekaj več – ne delam se, da sem nekaj posebnega. Sem pa res predvsem zelo čustvena.

Ste pa tudi vedno nasmejani. Vaš smeh je zelo nalezljiv.
Če je nalezljiv, je to dobro, ker to pomeni, da se dobra volja širi naokrog. Vemo, da je smeh pol zdravja, tako da se poskušam tega čim bolj držat (smeh). Se pa najdejo tudi trenutki, ko nisem nasmejana in sem slabe volje. Ampak raje vidim, da sem nasmejena.

»Kamniti zidovi imajo svoj namen. Ponudijo nam priložnost, da pokažemo, kako zelo močno si nekaj  želimo!« To je Vaš slogan – kaj pomeni?
V bistvu gre za slogan iz knjige – je pa to slogan, ki se ga držim oziroma je tak motivacijski. Dejansko velja, da če si eno stvar res močno želiš, boš res vse naredil za to – ne glede na to, kaj ti stoji na poti do tega cilja oziroma kaj boš moral narediti, da ga dosežeš. Tudi če želiš doseči nek dober rezultat, mora biti prisoten tisti pravi motiv in te nobena stvar ne sme vreči iz tira v tolikšni meri, da bi obupal. Enostavno vedno vztrajaš – to je to.

Ste še mladi, pa vseeno – kje se vidite po koncu športne kariere?
Po koncu kariere si v prvi vrsti želim malo miru – da ne bo več teh nenehnih potovanj. Želim si umirjenosti, da si v miru privoščim dopust, pa potem družino … Želim si povsem običajne stvari. Si pa v vsakem primeru želim ostati nekako povezana s športom – morda ne ravno v vlogi trenerja, ampak bomo videli, kam me bodo zapeljale poti življenja.

Rok Virag