fbpx

“Vse, kar sem videl, je bila cev puške – mislil sem, da je konec!”

Veselin Vujović (foto: sta)

“Neko noč smo v olimpijski vasi v Los Angelesu sedli na klop in kar naenkrat se je pojavila baterijska luč, ki te povsem zaslepi – vse, kar sem videl, je bila cev puške. Takrat sem si mislil ‘konec je’. Potem pa je ta veliki, debeli ameriški policaj videl naše akreditacije in rekel “Sorry!” Pa kakšen ‘sorry’! A si ti normalen? Zmrznile so mi noge,” se trenutka, ko se mu je skoraj ustavilo srce spominja selektor slovenske rokometne reprezentance.

Čeprav je s slovensko rokometno reprezentanco na tem prvenstvu doživel pravo malo katastrofo, ostaja optimist, predvsem pa realen in tudi kritičen. Kdaj smo nazadnje slišali katerega izmed trenerjev, da je igralcem povedal, da se ne borijo in po koncu tekme ni ‘slepomišil’, ampak je odkrito priznal, da je doživel sramoto? Veselin Vujović je velik človek in vedno direkten sogovornik, na igrišču malo nor, toda zasebno izjemno prijeten človek.

Gospod Veselin Vujović, pred časom ste dejali, da ste ljubosumni na slovenske selektorje – zdaj ste že dobrega pol leta selektor Slovenije. Se Vam je s tem izpolnila velika želja?
Koledarsko gledano sem selektor Slovenije sedem mesecev, toda v resnici sem z reprezentanco delal dober mesec dni. To je zelo kratek čas in v tako kratkem obdobju je težko, da bi se kaj lahko drastično spremenilo. Ponosen sem in vesel, da sta mi bila izkazana čast in zaupanje, da sem lahko selektor Slovenije – države, ki jo imam zelo rad še iz časov bivše Jugoslavije. Tu imam tudi veliko prijateljev. Še enkrat bi rad rekel, da mi je čast, da sem lahko tukaj.

Bili ste že selektor Makedonije ter Srbije in Črne gore – je možno potegniti kakšne vzporednice s slovensko reprezentanco?
Ne, ni mogoče potegniti nikakršnih vzporednic, saj gre za povsem drugačne tipe igralcev. Mislim, da ima reprezentanca Slovenije in njeni igralci neko psihološko bariero. Morda se bom zdaj izrazil, kot da sem iz kavbojskih filmov, toda smatram, da potrebujemo ‘skalp’ neke velike reprezentance – Švedske, Španije ali Francije – da bi se začeli zavedati, koliko v resnici zmoremo. Od tistega trenutka dalje bi lahko mirno igrali rokomet, ne pa da gremo v tekme z nekim strahom in strahospoštovanjem. Prepričan sem, da bi igralci takrat – jaz to že vem – videli, da imajo velik talent in potencial.

Kamorkoli ste prišli, ste bili izjemno priljubljeni. V Skopju, kjer ste vodili Vardar, so vas imeli skoraj za božanstvo. 
(Smeh.) Sebe ne smatram tako. Sem samo človek, ki vse počne zelo čustveno – tako tudi nastopam. Tudi zdaj, ko smo igrali tekme in ko zadoni slovenska himna – verjemite mi – ko vidim objete fante, sem tako zelo ponosen, da sem del te skupine fantov, in mislim, da ljudje to prepoznajo. Ljudje prepoznajo, da nimam zadržkov in da vedno delam z odprtim srcem – nikoli ne preračunavam. Nelagodno je govoriti o sebi, kajti ko človek govori o sebi, morda v resnici ni vse tako, kot reče. Veseli me, da me ljudje – vse od Vardarja pa do Triglava – spoštujejo in da me, kjerkoli se pojavim, pozdravijo z velikim spoštovanjem. Ker sem velik jugonostalgik, je to za mojo dušo in srce pravi balzam.

Tako so Vujovića sprejeli, ko se je z RK Zagreb vrnil v Skopje, kjer je pred tem vodil Vardar:

Slovenci smo občutljivi in damo precej na to, ali igralci pojejo himno. Pa vprašam Vas – bo Veselin Vujović kdaj zapel slovensko himno?
Vse je stvar motivacije – morda kdo poje himno, pa ob tem ne razmišlja, kaj poje, nekdo drug pa morda ne poje, ampak je v srcu in v duši skoncentriran, da bo dal vse od sebe in da bo umrl za to. Vse to je individualna odločitev in ko gledam fante, ko vsi – od prvega do zadnjega – pojejo himno, čutim do njih spoštovanje. Izgledajo, kot da bodo šli v vojno. In to je neke vrste vojna, športna vojna.

Tudi igralci zelo spoštujejo Vas – morda se Vas celo nekoliko bojijo.
Želel bi si, da je to neko spoštovanje, ki izhaja iz mojega ‘renomeja’ in ugleda ter seveda znanja. Igralci se vas bojijo, ko vedo, da imate znanje. Če nimate znanja, ni avtoritete, ki bi jih obvladovala. Če na vsakem treningu in vsaki tekmi ne pokažete, da znate več kot oni ter da vaši nasveti delujejo in dajejo rezultate, ni zakona, ki bi nagovoril igralca, da te spoštuje in da se te boji. To znanje je za trenerja največ, kar ima – bolj je pomembno od vsake diplome in vsakega ukaza. Sam mislim, da imam to potrebno znanje in da se zato igralci tudi tako obnašajo.

Veselin Vujović kot trener Ciudad Reala z raztrgano majico zaradi prerivanja po koncu tekme proti nemškemu Flensburgu (foto: epa).

Veselin Vujović kot trener Ciudad Reala z raztrgano majico zaradi prerivanja po koncu tekme proti nemškemu Flensburgu (foto: epa).

Ko se pogovarjate – tako kot zdaj – v vseh intervjujih delujete zelo umirjeno, ko pa stopite na igrišče, ste prava zver. Kaj se zgodi z Vami, ko stopite v dvorano?
(Smeh.) Želel bi si, da bi mi nek strokovnjak to povedal. (Smeh.) Mislim, da ne bi bil nikoli tak igralec, če ne bi bil tak človek. Vsi pravijo, da sem prijeten sogovornik in mi po koncu intervjuja stisnejo roko in mi pravijo, da so veseli, da so lahko opravili ta intervju z mano, ker sem tako zelo neposreden, nato pa me vidijo na tekmi in pravijo: »Daj, skloni se, vidiš, da ta ni normalen!« Mislim, da se vseeno zdaj kontroliram in da sem bil, ko sem bil mlajši, precej bolj eksploziven in impulziven. To, da se zdaj bolj kontroliram, mislim, da je to rezultat mojega trenerskega znanja in staža.

 

Res je, ampak vseeno – sodnika ste lovili po igrišču.
Joj … (smeh).

Da se malce pošalim – slišal sem, da ima ta sodnik črn pas v karateju, Vi pa imate samo modrega – kaj bi se zgodilo, če bi ga takrat ujeli?
(Smeh.) Verjetno bi bila to ulična borba, kjer bi morali posredovati sodniki karateja, ampak mislim, da ne bi imel možnosti.

Eden izmed mnogih incidentov Vujovića s sodniki. Na posnetku (0:22) sodnik odrine Vujovića, ta pa želi z njim obračunati:

V državah bivše Jugoslavije se dobro počutite, pa tudi Španija je bila kar nekaj časa Vaš drugi dom. Kako pa ste se počutili v arabskem svetu, kjer ste preživeli dve leti svojega življenja?
Res je, leto dni sem bil v Katarju in leto dni v Dubaju. Po načinu razmišljanja in življenja so Združeni arabski emirati daleč pred Katarjem. Velika razlika med tema dvema državama je v tem, da lahko v ZAE kadarkoli pridete in jih lahko kadarkoli tudi zapustite – kupite letalsko karto in odidete. Za Katar potrebujete vhodno in izhodno vizo – tam ste v neke vrste zaporu. Iz Katarja ne morete oditi, kadar vi to želite, ampak vam mora vaš klub ali podjetje izdati izhodno vizo. To je nekaj, kar vam povzroča neverjetno psihozo – tako sem jaz to doživljal, čeprav je Katar rokometno precej pred Dubajem.

Pa Vam je bilo všeč v Dubaju?
Jaz sem v Dubaju preživel najlepše leto svojega življenja. Toda pozor – govorim o zasebnem življenju, ne  o rokometnem življenju. Na rokometne tekme v Dubaju je namreč prihajalo 20 do 30 ljudi. Takrat sem se spraševal, kaj jaz počnem tu. Ko sem po televiziji takrat gledal rokometno tekmo Zagreba in videl, da je na tekmi 10 tisoč ljudi, sem si rekel, da bi v tistem trenutku dal vse za to, da bi bil zdaj tam na klopi. Pa se mi je potem posrečilo, tako da zdaj vodim RK Zagreb in igramo pred 15 tisoč gledalci.

Vas še vabijo, da bi se vrnili v Dubaj?
Ja, zdaj me spet kličejo, da bi se vrnil v Dubaj. Jaz pa jim pravim: “Ljudje, komaj sem čakal, da se vrnem nazaj. Ni več denarja na tem svetu, da bi se vrnil nazaj tja.” Dobro, zdaj govorim neumnosti – res bi moralo iti za zelo velike vsote denarja, da mi vzamejo to rokometno zadovoljstvo, ki ga imam sedaj.

Koliko ste zaslužili v svoji karieri?
Kot trener in igralec sem zaslužil veliko, povsod sem imel dobre pogodbe, a denar ni vse. Z Rokometno zvezo Slovenije nimam pogodbe – dobro, imam, ampak gre za zelo majhno vsoto. O tem sploh ne razmišljam. Ne spremljam niti tekočega računa, ali so mi plačali ali ne. Selektor Slovenije sem bil mesec in pol, ko so me klicali, da naj pridem podpisat pogodbo, da mi lahko nakažejo plačo. Evo, tudi to sem pozabil – bolj pomembne so mi emocije, ki jih doživljam z igralci in spoštovanje, ki ga imajo do mene. To je bolj pomembno od kakršnegakoli denarja.

V Sloveniji je zelo problematično obnašanje večine tujcev (tako igralcev kot trenerjev), ki pridejo v Slovenijo, ker se ne naučijo slovenskega jezika – kdaj boste Vi govorili slovensko? (Vprašanja so bila zastavljena v slovenščini, gospod Vujović pa je odgovarjal v srbskem jeziku. – op. a.)
Na treningu pogosto uporabljam slovenske besede: hitro, počasi, priložnost, žoga. Nimam težav s tem, razen ko me zagrabi moja ‘žuta minuta’ – takrat bi moral razmišljati, ampak jaz ustrelim tisto, kar mi najprej pride na misel – to je pač materni jezik. Vidite, da vas jaz zelo dobro razumem, ampak če bom ostal do konca pogodbe, sem prepričan, da bom do takrat govoril slovensko.

Kot trener ste zelo cenjeni, a vendarle ste bili kot igralec še boljši – nenazadnje ste kot prvi v zgodovini prejeli nagrado za najboljšega rokometaša na svetu.
Kot igralec sem dosegel ogromno – kot trener nikoli ne bom mogel doseči tega. Kot igralec sem lahko odločal sam na terenu in priboril zmago, kot trener sem odvisen od 7, 8 ali 16 igralcev. Mislim, da sem dober trener – ne mislim, da sem najboljši, ampak mislim, da sem dober. Moram napredovati in se učiti, ampak prepričan sem, da ustvarjam neko drugačno vrsto rokometa, ki je malo bolj kreativna, drugačna od stila ostalih trenerjev.

Veselin Vujović se je v zgodovino rokometa vpisal kot prvi igralec, ki so mu podelili nagrado za najboljšega rokometaša na svetu:

Koliko Vam je pomenila nagrada, da ste bili kot prvi izbrani za najboljšega rokometaša na svetu?
To je zgodovina in od stare slave se ne sme živeti. Okusi so različni – za nekatere sem bil najboljši rokometaš na svetu, za druge nisem bil. Sicer pa biti prvi ali pa deseti v nečem na svetu je velika čast, tako da se tudi jaz počutim zelo počaščenega.

Veselin Vujović je ob igrišču vedno zelo temperamenten (foto: epa).

Veselin Vujović je ob igrišču vedno zelo temperamenten (foto: epa).

Ste zelo temperamentni in dostikrat doživite Vašo, kot sami pravite temu, ‘žuto minuto’ – ste že kdaj udarili katerega izmed igralcev?
Ne, tega pa nikoli. Tudi žalil nisem nikoli nobenega igralca ali mu rekel kako grdo stvar kot npr. konj, budala, idiot itd. Najgrše, kar kdaj rečem igralcem, ker si želim, da jih malce vzpodbudim, je: “To je za vas malo komplicirano. Vi ne morete voziti avtomobila in istočasno poslušati glasbo.” To je ena najtežjih stvari, ki jo rečem igralcem – pa si zamislite, kako zelo ‘težka’ je ta stvar. Pravim jim, da je to za njih preveč zakomplicirano, pa me vprašajo: “Kaj ste pa vi lahko delali, šef?” Jaz jim odgovorim, da sem lahko vozil avto, poslušal glasbo in še žvečil žvečilko. In potem seveda vsi v smeh. (Smeh.)

Ni pa bil rokomet Vaš prvi šport – dolgo ste hkrati igrali tako košarko kot rokomet. Kako je to izgledalo?
Res je, dolgo časa sem v rodnem Cetinju igral hkrati tako košarko kot tudi rokomet. Najprej sem v soboto zvečer igral tekmo za košarkarsko ekipo, v nedeljo zjutraj pa še rokometno tekmo. To je trajalo tako dolgo, dokler mi v Šabcu niso prepovedali, da še naprej igram košarko. Nekoč me je predsednik rokometnega kluba v Šabcu vprašal: “Kdo so ti Vujovići, ki igrajo košarko?” Rekel sem mu, da so to neki moji sorodniki, nato pa se je enkrat v časopisu pojavil veliki naslov ‘Rokometaš prinesel zmago’ – dosegel sem zadnji koš na tekmi za zmago, v časopisu pa je pisalo, da je Veselin Vujović pokazal, da je pravi patriot, da je prišel iz Šabca in odigral tekmo za Cetinje. Takrat me je poklical predsednik rokometnega kluba v Šabcu, pa mi rekel: “Si ti normalen? Jutri igramo tekmo Lige prvakov. Ti si nor! Da slučajno več ne slišim, da si odigral še kakšno košarkarsko tekmo!” Takrat sem se moral odreči košarki, ki je bila moja prva ljubezen.

Ampak je bila odločitev za rokomet pravilna.
Tako je. Bila je pravilna odločitev.

Olimpijske igre so Vam ostale v posebnem spominu. Zakaj?
Ko greste na evropsko ali svetovno prvenstvo v rokometu, boste srečali le ljudi iz vašega športa, ko pa greste na olimpijske igre, tam vidite cel svet v malem. Tu so vsi narodi, vse države in vsi športi – tam sem imel čast videti Michaela Jordana (legendarni košarkar – op. a.), Carla Lewisa (ameriški šprinter – op.a.), Teófila Stevensona (kubanski boksar – op. a.) in številne druge svetovne rekorderje. Slikal sem se z njimi, se z njimi pogovarjal, jedli smo skupaj – olimpijada je enostavno največji športni dogodek. Imel sem to srečo, da sem bil na treh olimpijskih igrah in bilo bi mi v veliko zadovoljstvo, če bi lahko reprezentanco Slovenije odpeljal na olimpijske igre.

Iz Vaših ust v Božja ušesa.
Hvala.

Ostaniva še malo pri olimpijskih igrah. Vedno delujete kot hraber in pogumen človek, vseeno pa ste se na olimpijskih igrah nečesa zelo ustrašili – puška, temna noč …
Neverjetni ste … (Smeh.) Zgodil se je neljubi dogodek, ko so v Beogradu ubili turškega ambasadorja Galipa Balkaro, zločince pa so aretirali. Takrat so nam so rekli, naj se pazimo, ker obstaja verjetnost, da bodo organizatorji atentata ugrabili enega izmed naših športnikov, da bi ga zamenjali za atentatorje. Neko noč smo v olimpijski vasi sedli na klop in kar naenkrat se je pojavila baterijska luč, ki te povsem zaslepi – vse, kar sem videl, je bila cev puške. Takrat sem si mislil ‘konec je’. Potem pa je ta veliki, debeli ameriški policaj videl naše akreditacije in rekel “Sorry!” Pa kakšen ‘sorry‘! A si ti normalen? Zmrznile so mi noge.

"Pa kakšen 'sorry'! A si ti normalen?" (foto: epa).

“Pa kakšen ‘sorry’! A si ti normalen?” Foto: epa

Je bil to najhujši trenutek v Vašem življenju?
Ja, zagotovo. Če odštejem vse letalske polete, ki jih ne maram (smeh).

Po olimpijskih igrah ste si kupili prvi barvni televizor. Takrat zaslužki rokometašev niso bili veliki.
V Metaloplastiki smo takrat zaslužili toliko kot delavci v tovarnah, včasih smo dobili še kakšne dodatne premije. Če sem konkreten – za zlato medaljo na olimpijskih igrah v Los Angelesu nam je zveza plačala tisoč takratnih nemških mark. Jaz sem za ta znesek kupil ta barvni televizor. Potem kasneje v Španiji sem dobro služil, ampak mislim, da sem ostal normalen in korekten – mislim, da nisem eden tistih, ki ga je denar spremenil.

* žuta minuta – rumena minuta (trenutek, ko se Veselinu Vujoviću malce ‘odpelje’, op. a.)
* sorry (ang.) – oprosti

Rok Virag