90 odstotkov ljudi me je vprašalo: “Stari, kol’ko si dobo?”​

Dejan Zavec (foto: sta).

“Jaz bom rekel nekako tako: teh otroških let se ne dotikam preveč. Kajti konec koncev so seveda pustila neko sled. V družini je bil prisoten alkohol in pa seveda nasilje. Iz tega stališča smo potem otroci –  imam še brata in dve sestri – velikokrat prespali pri sosedih in pri poznanih ljudeh,” nam je težke trenutke svojega otroštva zaupal slovenski boksarski šampion Dejan Zavec.

Čeprav so mu v zadnjem času očitali marsikaj, je Dejan Zavec še vedno isti človek, kot ga poznamo. Prijeten, prijazen in simpatičen možakar, ki  vzdevka Mr. Simpatikus ni dobil zaman. Tokrat nas je gostil v svoji boksarski telovadnici na Ptuju, kjer želi mladim pomagati do boljšega življenja ter morda kdaj spet koga popeljati do zvezd, po katerih je posegel tudi sam.

Celoten pogovor z Dejanom Zavcem si lahko ogledate v današnji oddaji Športni 1 na 1 ob 19.30.

Kako se počutite sedaj, ko ste že nekaj časa v tako imenovanem športnem pokoju?
Moram reči, da zanimivo. Je nek nov del življenjskega poglavja, vendarle pa ne tako nov, kajti zelo veliko stvari se mi je dogajalo že prej. Tako da razen treninga ni nič posebno novega.

Danes smo v boksarskem ringu, se še vedno najbolje počutite v ringu?
Dobim vedno jasne odgovore in nimam nikoli dodatnih vprašanj.

Torej namesto meditacije v ring?
Ja, absolutno. Eno in drugo, bom pa vseeno rekel, da sem še vedno dokaj veliko v ringu, kajti konec koncev treningi potekajo vsak dan. Ob njih nekako najdem tisti svoj mir in nesmiselno bi bilo, da se kar naenkrat odpovem vsemu temu, kar je bilo do zdaj bistvo mojega življenja.

Boks je bistvo Vašega življenja že dolgo, vendar tule sva blizu Ptujskemu stadionu. Niste imeli namena iti na boksarski trening, ko ste začeli?
Velikokrat se spominjam prav tega, ko se peljem mimo igrišča: kaj bi bilo, če bi takrat bil ta trening in kaj bi bilo, če ne bi bil boksar. Ampak ne iščem teh odgovorov, vem, da je pač usoda tako hotela. Ne glede na to – še danes z veseljem igram nogomet, ampak bom rekel, da se zdim zadovoljen, pomirjen in v bistvu z velikim veseljem vedno znova prihajam na ta kraj.

Za nogomet Vas je nekdo opisal: hiter, nevaren, včasih prenevaren zase.
Ja, predvsem za sebe, se strinjam.

Se še spomnite tega dogodka, ko ste bili majhen deček: koliko ste bili stari, ko ste se odpravili na ta trening?
Ja, seveda. Imel sem malo manj kot 16 let. Pravzaprav je moralo biti nekje okoli januarja, februarja. Bilo je še dokaj hladno in seveda, ko sem odšel na ta trening, ki ga nisem našel, sem potem pogledal v dvorano, kjer se je dogajal boksarski trening. Zato da bi se malo pogrel, sem vstopil tudi v to dvorano, kajti verjetno če bi bilo poletje ali karkoli podobnega, takrat ne bi stopil v dvorano, tako pa je to spet eno tako naključje ali pa usoda, kakorkoli se vzame. Ne iščem nekih odgovorov, ampak sigurno bom rekel, da je življenje tako hotelo in potem se je tako čudovito razvijalo. Niti slučajno si nisem predstavljal, da bi jaz lahko bil boksar oziroma kaj šele, da bi v tem uspel.

Je pa tu tudi druga resnica – ko sem prišel po prvem dvoboju, me je 90 % ljudi vprašalo:
“Stari, kol’ko si dobo?”

Dejan Zavec iskreno o svojem otroštvu: “V družini je bil prisoten alkohol in pa nasilje.”

Ivan Pučko je bil prvi trener Dejana Zavca (foto: Nova24tv)

Ivan Pučko je bil prvi trener Dejana Zavca (foto: Nova24tv).

Kaj je bilo tisto, kar Vas je pritegnilo k boksu?
Ja, absolutno bom najprej rekel, da pristop trenerja Ivana Pučka. Pravzaprav ni bil posebno prijazen ali tisto, da bi me z besedami zvabil v dvorano, ampak predvsem tisto: “Ka je pubec, ka bi treniro?” In ob tistem sem iz zmedenosti nekako rekel: “Ja”. Potem sem nekako razmišljal: “Pišuka, zdaj naslednjič bo pa res treba iti na trening, če sem človeku obljubil, da bom prišel.” Potem se zamislim, da me on naslednjič sreča v mestu in me ima za lažnivca ali kaj podobnega in zaradi tega sem potem šel na prvi trening. Potem sem ostal predvsem zaradi ljudi, ki so bili tam.

Tudi sam sem imel na začetku neke majhne predsodke o tem oziroma pomisleke, kakšno bo to srečanje, ali se bom moral že na prvem treningu pomeriti s kom, ali me bodo ‘naboksali’, ali bom odšel ‘plavi’ domov, ali se mi bo kaj zgodilo. Vendar moram reči, da kljub temu da sem v socialnem statusu zaostajal za njimi, so me sprejeli med sebe, kot svojega, kot da se poznamo že veliko let in prav to je bilo tisto, kar me je pritegnilo, kajti velikokrat je bilo v družbi takrat tako, da nisi dobil prav takoj svojega mesta oziroma ker sem bil bolj reven, sem pač spadal med revnejše. Med boksarji nisem imel tega problema.

Po treningu smo šli skupaj na pijačo, moram reči, da se mi je takrat izjemno prikupil (tudi še zdaj je prijatelj) Boštjan Kerin, za katerega mislim, da je največji krivec, da sem nekako tudi ostal v boksu, kajti spomnim se kolebnice, ki mi nikakor ni šla. Zatikala se mi je tudi tam, kjer se ni mogla zatakniti, vendar pri meni se je. (smeh) Boštjan me je spodbujal: “Ja, ja, super. Super, dobro ti gre!” Potem ko smo si čez nekaj časa boksarske rokavice in ko me je udaril in zadel, je rekel: “Super ti gre!” Pravzaprav sem se pustil voditi. Prav takšni trenutki so me pritrdili na ta boks in dali smisel ter pogled v to, da je to navidezno udarjanje še najmanj boleče.

Dejan Zavec o odpuščanju in odnosu do staršev:

 

Boksarska zgodba v Hollywodu se vedno odvija v temačnih telovadnicah. Tudi telovadnica, v kateri ste začeli trenirati, ni bila luksuzna, ampak precej filmsko revna.
Društveni dom Koruzjak
je bil pač namenjen bolj druženju, ampak Ivan Pučko je potem uspel postaviti ring in vse ostalo. Imeli smo temačno ozračje in okolje, ampak ne glede na to, mislim, da smo zelo dobro funkcionirali in delovali. Seveda se niti slučajno nismo takrat zavedali, da bodo nekoč te poti segale tako daleč, kot danes segajo. Ampak verjetno je to zgodba skoraj večine vseh boksarjev. Začetki so malo težji oziroma tudi nadaljevanje ni bilo lahko, daleč od tega, ampak nikoli nismo dali poudarka temu, da se mora dvorana svetiti in da mora biti notri najboljša oprema ter podobno. Improvizacija je nekako najboljša stvar.

Filmi, v katerih nastopa Rocky Balboa, so Vam všeč do trenutka, ko boksar vstopi v ring?
Točno tako. Jaz bom rekel, da se življenjska zgodba nekako zelo identificira z boksarji, z življenjem in pa seveda tudi z dejanji. V samem ringu je velikokrat tudi nekaj krvi, ampak tisto, kar je v človeških zmožnostih. Mislim, da velikokrat pretiravajo. Je pa življenje sigurno, če pogledamo zgodovino boksa, težko. Ni boksarja, ki bi bil na začetku kariere preskrbljen. V boksarskem ringu je nekako tako, da lahko rečemo, da je pokazatelj življenja, kjer ni vedno vse posuto z rožicami, ampak ga je na vsak način potrebno preživeti. Jaz bom rekel, da je boksarski ring pravzaprav tisto videno: treniranje, garanje za uspeh je velikokrat očem nevidno, ampak se dogaja in zraven tega se živi življenje.

O vlogi žene pri vzpostavljanju stikov z družino:

 

Žena pa je odigrala pomembno vlogo tudi pri tem, da niste postali razsipni. To je spet ena zgodba boksarjev, toda tudi tu je ona držala roko nad Vami.
Absolutno. Jaz bom rekel, da nekako mislim, da smo boksarji precej čustveni in nežni ljudje, ne glede na to, da se na zunaj borimo za svoje življenje, da se borimo za svojo eksistenco, da se borimo za tisto svojo nagrado in za svojo pozicijo v družbi. Mislim, da smo dokaj razumni in čutni, kajti imam to srečo, da z ženo razmišljava zelo podobno, enako in da imava enake poglede na življenje. Zdi se mi, da me je znala ob tistih najbolj ključnih trenutkih vedno umiriti, kajti ni bilo stvari, ki si je ne bi delila. Med drugim tudi, da ko prideš do nekega statusa – tudi do, bom rekel … v zadnjem obdobju, ko sem si zaželel neko stvar, ki bi me seveda samo trenutno zadovoljila, mi je velikokrat znala pojasniti s popolnoma druge perspektive, se pravi, kaj pomeni materialna vrednost: ne veliko, če te ne osrečuje generalno, in velikokrat je bila Nataša tista, ki mi je pomagala poiskati pravo pot.

Žena Nataša je Dejana velikokrat spravila na 'pravo' pot (foto: Nova24tv)

Žena Nataša je Dejana velikokrat spravila na ‘pravo’ pot (foto: Nova24tv).

Dejali ste, da ste boksarji nežne duše. Tudi Vi ste bili, če se spomnite enega svojih prvih boksarskih dvobojev. Kljub temu da ste bili zelo dobro pripravljeni na dvoboj, ste v ringu delovali medlo in nežno. Se še spomnite, kaj Vam je takrat dejal trener Pučko oziroma kaj ste ga Vi vprašali?
Mislim, da je bil to moj drugi dvoboj v življenju. Mislim, da se je prvi dvoboj končal celo brez odločitve, kajti sodnik naju je imel ‘poln kufer’ in naju je diskvalificiral. Drugi dvoboj pa je bil spet poln nekih preobratov in potem je trener Ivan Pučko vpil name: “Daj ono, drugo, tretje” in potem sem mu jaz odgovoril: “Ivan, pa ta tolče zares.” In on mi je dejal: “Ja, kaj pa delaš ti? Saj tudi ti moraš.” No, potem, ko sem odšel v drugo rundo, ko sem nekako s težavo udaril, ker je pač letelo po meni, je bila zgodba končana oziroma šele takrat sem videl, da lahko udarjam nazaj.

Mir in ljubezen je Dejan Zavec kot otrok našel šri svoji teti (foto: Nova24tv)

Mir in ljubezen je Dejan Zavec kot otrok našel pri svoji teti (foto: Nova24tv).

Torej ste imeli probleme, zadržke udariti na polno na začetku?
Seveda. Jaz bom rekel, da generalno rečem tako: da imamo največje zadržke pri nečem neznanem in da je ljudi največkrat strah tistega neznanega. Tudi mene je bilo, saj se sam osebno nisem zavedal svojih sposobnosti in pa seveda, kaj lahko s tem povzročiš oziroma daš. Ko sem ugotovil, da je udarec edino orožje in sporočilo, ki konec koncev prinaša zmago in da ne morem vzpostaviti dialoga z njim v ringu, sem potem ščasoma dojel, da je tukaj milijon in en način za komunikacijo.

Potem je šla Vaša pot navzgor, vse do prelomne točke. Blizu ste bili olimpijskim igram, morali bi biti na njih, če bi bilo ‘kaj pravice’, kot radi sami velikokrat rečete.
Ja, ampak to je spet šport in življenje. Velikokrat ni pravično, ni prav, ampak se vseeno zgodi. Nekako te stvari, ki se vedno zgodijo, sem sam vzel kot poraz in popotnico oziroma nauk za nadaljnje poti. Zdi se mi, da velikokrat lahko naredimo vse prav, pa se ne zgodi tisto, kar smo si zaslužili. Ampak potem lahko izbereš tisti kozarec, ki je na pol prazen, ali pa na pol poln. Sam sem vedno videl kozarec na pol poln, tako da mi porazi niso dali občutka, da nečesa ne zmorem, ali pa da bi karkoli želel sebi dokazati, kaj zmorem in česa ne zmorem. Enostavno sem videl in dojel, da zgodba na žalost ni povezana samo z boksom in je povezana z državo, zakulisjem in podporo, ki jo imaš v državi ter seveda v sami zvezi. Ko sem videl, da tukaj ne bo velike možnosti, kajti tudi takrat ni bilo videti nekih sprememb, da bi lahko zveza stopila toliko močno za mano, da bi me podprla, da bi uspel. Da bi nas podpirala, vse boksarje nasploh, sem zaradi tega začel iskati tiste vezi do profesionalnega boksa. Čeprav se takrat nisem tega zavedal, saj sem si predstavljal, da če bi rad profesionalno boksal, pač greš in ‘odboksaš’. Ko sem začel iskati, sem videl, da je tukaj bistveno večja težava, da se nekdo profesionalizira, kajti ob ne-rezultatih te nihče ne vzame resno.

Neuvrstitev na olimpijske igre pa je bila nekakšna prelomnica v Vaši karieri, saj je bil to trenutek, ko ste se odločili za odhod v Nemčijo.

Tomaž Barada je Dejanu zelo pomagal na njegovi poti do uspeha (Nova24tv).

Tomaž Barada je Dejanu zelo pomagal na njegovi poti do uspeha (Nova24tv).

Res je. Sicer sem najprej še kakšno debelo leto taval oziroma iskal neke svoje rešitve, čeprav mi je bilo vse bolj jasno, da bo potrebno poiskati službo oziroma da bo potrebno ob boksu početi še nekaj takega, od česar bom lahko živel. V tem času sem poizkušal najti čim več kontaktov in takrat sva se s Tomažem Barado začela pogovarjat o mojih načrtih. Takrat sem mu povedal, da se ne nameravam več resno ukvarjati z boksom, kajti tudi živeti je treba. Moje življenje je bilo takrat na zelo nizki točki: nisem imel niti denarja za položnice za stanovanje, niti za hrano itd. To je bil razlog, da sem se odločil za tak korak. Tomaž mi je takrat dejal, da bo pri svojem takratnem sponzorju in prijatelju poizkušal kaj urediti in že čez dva, tri dni mi je rekel, da je možnost, ampak da bo potrebno malce počakati na njo. To je bilo enkrat poleti, že novembra – dva, tri dni, preden je bilo treba odditi – pa mi je Tomaž sporočil, da če sem pripravljen, lahko grem na preizkušnjo v Nemčijo. Jaz bi šel v Nemčijo, tudi če bi bil popolnoma nepripravljen, saj je bila to moja edina želja in hkrati tudi moj edini izhod iz položaja, v katerem sem bil.

To je bilo zelo mučno in sila naporno obdobje.
Ja, še posebej, ko sem prišel prvi dan v Nemčijo. Najprej sem se 21 ur vozil z vlakom, nato pa sem šel takoj v dvorano, kjer je bil takoj prvi trening. Po prvem treningu me je takratni trener Werner Kirsch takoj soočil z resnico in rekel, da bomo zdaj videli, da sem tam tri tedne in da zdaj ne bo nič govoril, saj že dve leti niso nikogar vzeli in da vsak dan pride pet, deset ‘sparing’ partnerjev na ‘probo’, ampak da bomo na koncu videli, kako se bo vse skupaj odvijalo. Po prvem treningu, ko sem prišel v hotel, sem samo še iskal, kje lahko pokličem in vprašam, kdaj gre vlak nazaj v Slovenijo, kajti nisem videl možnosti, da bi uspel, saj je bilo tam toliko fantov iz boksarsko razvitih držav.

Tam so bili Rusi, Turki, Armenci, Bolgari, Romuni, torej boksarji iz držav, ki so boksarske velesile in pa potem jaz, en Slovenček s popolnoma podhranjenim znanjem boksa. Edino, kar je bilo, je bila želja. Želel sem oditi, ampak nisem znal tako dobro nemško, da bi lahko poklical, zato potem nisem. Po drugi strani pa sem si tudi dejal: “Pišuka, to je življenjska priložnost. Prišel si in če te ne odpeljejo, boš preživel te tri tedne.” Prvi teden sem bil nekako bolj v ozadju, šele drugi in tretji teden, ko sem se nekako udomačil v tem njihovem okolju, sem začel lezti v ospredje. Bil sem res popolnoma izčrpan in takrat sem imel prvič v življenju podlahtnice modre, obraz je bil otečen; na dan je bilo potrebno ‘posparirati’ tudi osem, deset, dvanajst, celo petnajst rund in tako vsak dan znova tri tedne. Do zadnjega dneva nisem videl, ali me bodo sprejeli. Potem mi je Werner, ki je imel z boksarji res izjemen odnos, tako čisto mimogrede rekel: “OK!” Nisem vedel, kaj to pomeni, in sem vprašal managerja, ki pa ga nisem razumel, saj ni nihče govoril angleško. Edino, kar sem razumel, je bilo to, da lahko pridem nazaj.

Takrat ste bili povsem brez denarja.
Rekli so mi, da lahko pridem nazaj, ampak da mi ne morejo obljubiti nobenega denarja ali statusa, ki bi mi reševal življenje. Takrat sem imel na leasing vzet avtomobil, ki sem ga prodal, da sem zbral dovolj denarja, da sem se lahko vrnil v Nemčijo. Mislil sem si, da bom že preživel teden ali dva, potem pa bom že dobil plačo in bo naprej precej lažje. Ko sem tja prišel januarja, so mi rekli, da imam prvi dvoboj marca in da bomo takrat videli, kako in kaj. “Pišuka, šele marca. Kje je še to,” sem si mislil, ampak sem imel dovolj denarja, da preživim do marca. Nisem pa vedel, koliko bom zaslužil za prvi dvoboj, kako dolgo bo dvoboj trajal, kakšna bodo pravila, ničesar nisem vedel. Ko sem potem odboksal prvi dvoboj, sem začutil, da bo ta pot neskončna. Je pa tu tudi druga resnica – ko sem prišel po prvem dvoboju, me je 90 % ljudi vprašalo: “Stari, kol’ko si dobo?”

Dolgo časa je bil Dejan nepremagljiv. Na sliki v dvoboju Rafalom Jackiewiczom (desno). Foto: epa

Dolgo časa je bil Dejan nepremagljiv. Na sliki v dvoboju Rafalom Jackiewiczom (desno). Foto: epa

In koliko ste dobili?
Za tiste razmere in zame je bilo to grozno veliko denarja, ampak se spomnim, da sem za prvi dvoboj dobil 1.500 evrov. Ampak ko sem to pretvoril v tolarje, se mi je zdelo, da je to toliko denarja, da ga sploh ne morem nesti domov. Ko sem prišel domov in sem prejel položnice – ljubezen čez telefon in tako dalje –, mi je na pomoč spet priskočil prijatelj, saj mi je, ko sem plačal vse položnice, zmanjkalo denarja za pot nazaj v Nemčijo. Spet sem si moral izposoditi denar in tako sem šel na drugi dvoboj in tako naprej – na koncu sem v prvem letu odboksal deset dvobojev. To je bilo maksimalno brutalno – velikokrat sem pomislil na to, da bi odšel kar na vlak in domov, da se tega več ne grem. Na začetku niti slučajno ni bilo tako, kot sem pričakoval – to pa je bilo, da bom lahko normalno živel. Predstavljal sem si, da bom lahko, ko se bom vrnil domov, Natašo odpeljal na večerjo ali pa v kino, ampak ko sem plačal vse položnice, ni bilo niti za eno dobro večerjo, kaj šele za karkoli drugega.

Koliko je stala ta ‘ljubezen čez telefon’?
Mislim, da je bila okoli 80 tisoč tolarjev. (smeh)

Draga ljubezen …
(smeh) Ja, zelo draga.

Se je pa na koncu izkazalo, da številke, za katere ste mislili, da so bajne, v resnici niso bile. Še več, pošteno so Vas izkoristili.
Na žalost se najbrž podobno dogaja večini športnikov, predvsem boksarjem. Jaz sem bil takrat v stanju, da – z izjemo ljubezni Nataše – nisem imel za izgubiti ničesar, slabše, kot mi je šlo, mi ni več moglo iti. Če drugega ne, sem v Nemčiji dobil stanovanje in hrano, hkrati pa sem počel nekaj, za kar sem si želel, da bi v življenju uspel priti do svojega maksimuma. Dobil sem občutek, da je to idealna priložnost, ampak saj tudi življenje ni idealno, pa ga živimo. Tu sem dobil možnost, da dosežem tisti svoj osebnostni maksimum in predvsem to je bilo tisto, kar me je gnalo naprej.

Ste pa po treh letih ugotovili, da to vendarle ni to.
Po treh letih profesionalizma sem ugotovil, da zgolj životarim in da si tako ne bom mogel ‘eksistirati’ življenja in da ne bom mogel živeti normalnega življenja. V tem času sem nato navezal kontakte z ZDA in sem verjel, da se bo tam zgodilo to, kar bi se moralo zgoditi že v Nemčiji. Ko sem odšel v ZDA, sem videl, kaj se pravzaprav dogaja, toda nisem imel nobenega ‘jokerja’, saj sem bil brez medalj z velikih tekmovanj.

Menedžer je z Vami kar lepo služil. 
Menedžer mi je najverjetneje ponudil to, s čimer sem se jaz strinjal. Če bi dejal, da želim več, bi najbrž dobil več, ampak v ZDA sem dobil neko sliko, kaj pomeni biti profesionalec. Moram reči, da sem v ZDA dobil pravo priložnost – dobil občutek, kakšni so zaslužki in dobil sem občutek, da sem nekaj vreden. Ko sem se vrnil nazaj v Nemčijo, sem se začel pogovarjati s fanti, koliko zaslužijo drugi, to primerjal s svojimi zaslužki in takrat ugotovil, da sem bil eden izmed tistih, ki so bili z Ulfove (nekdanji Zavčev agent, op. a.) strani izigrani. Lahko rečem, da sem dobival miloščino – lahko bi rekel, da me je pustil živeti, ampak ni me pa pustil nagraditi. Zaradi tega sem se takrat odločil, da grem boksat v ZDA.

Dejana Zavec je Slovence spet navdušil za boks (foto: sta).

Dejan Zavec je Slovence spet navdušil za boks (foto: sta).

Menedžer Ulf Vas je potem poklical.
Tako je. Vprašal me je, zakaj sem se odločil za Ameriko. Dejal sem mu, da zato, ker tam dobim bistveno več, on pa me je vprašal, zakaj se potem ta ameriška zgodba ni razpletla. No, razpletla sre ni predvsem zato, ker je bila Nataša takrat prvič noseča, jaz pa tega nikakor nisem želel tega izgubit oziroma biti v Ameriki, medtem ko se mi rodi prvi otrok. Nataši sem dal obljubo, da bom zraven in to obljubo sem tudi držal. Po tistem sva se z Ulfom nekako pogodila in šele takrat sem videl kaj je bilo pravzaprav pretekla tri leta.

V ZDA ste tudi končali svojo kariero. Tisti zadnji dvoboj ste zelo hitro izgubili in marsikdo se je vprašal, če ste tja odšli zgolj po denar.
Niti slučajno. Moj idealen scenarij je bil, da zmagam in videl sem to možnost, čeprav sem imel za to minimalne možnosti, ampak sem verjel v kondicijske in fizične rezultate, da mi bo to uspelo. Moj idealen scenarij je bil, da osvojim ‘titulo’ in nato v Sloveniji to ‘titulo’ ubranim ter tako končam svojo kariero. Zavedal sem se, da moja leta in telo niso v idealnem stanju. Če bi se ukvarjal bolj s financami, jaz mislim, da se ne bi nikoli dotaknil teh zvezd, ki sem se jih dotaknil. Tudi zadnji dvoboj v ZDA mi niti slučajno ni nudil eksistence, kaj šele nekaj več. Bil je to dvoboj od katerega lahko nekaj časa čisto normalno živim, niti slučajno pa ne bi mogel živeti na veliki nogi eno ali dve leti. Pri meni denar nikoli ni bil v ospredju, kajti če bi bil, danes ne bi bili tukaj, kjer smo.

Se da z boksom zaslužiti?
Da se zaslužiti, ampak spet: prihajam iz Slovenije, ki športno ni podprta. Moramo pa vedeti, da po nekaj deset milijonov zaslužijo res tisti najboljši boksarji in tisti, ki uspejo prepričati sponzorje. Zelo pomembno je celotno ozadje.

Dejan Zavec o medijskem linču in “Panamskih dokumentih”:

Rok Virag