fbpx

Cepivo proti covidu-19 sprožilo revolucijo razvoja cepiv – obetajo se tudi za HIV in proti raku

Foto: epa

Razvoj cepiv proti novemu koronavirusu (SARS-Covid-19) se bo v zgodovino medicine zapisal z zlatimi črkami, saj gre za izjemen znanstveni dosežek, s pomočjo katerega je bilo doslej rešenih na sto tisoče, če ne celo milijone človeških življenj. Po vsem svetu pa že vrsto let potekajo intenzivna prizadevanja za razvoj cepiv za boj proti boleznim, ki vsako leto zahtevajo na deset tisoče življenj in za katere smo doslej mislili, da jih je skorajda nemogoče ukrotiti.

Leta 2012 je Svetovna zdravstvena organizacija (ang. World Health Organization – WHO) izvedla raziskavo, s katero je ugotovila, da cepljenje vsako leto prepreči okrog 2,5 milijona človeških smrti na globalni ravni. V preteklosti smo po zaslugi razvoja učinkovitih cepiv že popolnoma iztrebili dve izjemno hudi bolezni, in sicer črne koze (WHO je bolezen razglasila za v celoti iztrebljeno leta 1980) ter govejo kugo (po podatkih WHO je bila omenjena bolezen iztrebljena leta 2011). Poleg teh dveh izredno hudih bolezni, ki sta danes po zaslugi precepljenosti že zgodovina, obstaja tudi dolg seznam bolezni, ki so sicer še vedno prisotne med nami, ki pa jih je uspelo človeštvu po zaslugi cepiv močno omejiti. Mednje se uvrščajo davica, norice, mumps, rotavirus, pnevmokokna bolezen, oslovski kašelj, ošpice, hib (Haemophilus influenzae), rdečke, otroška paraliza, gripa, tetanus, rumena mrzlica, hepatitis A in hepatitis B.

Obeta se cepivo proti HIV-u
Kljub temu pa po svetu razsajajo številne bolezni, proti katerim raziskovalcem doslej še ni uspelo razviti učinkovitega cepiva. Ena od njih je definitivno virus humane imunske pomanjkljivosti, bolj znan tudi kot HIV (ang. human immunodeficiency virus), ki se sčasoma razvije v sindrom pridobljene imunske pomanjkljivosti, znan tudi kot AIDS (ang. acquired immunodeficiency syndrome). HIV, ki je bil prvič opažen med homoseksualci in uporabniki prepovedanih drog v Združenih državah Amerike leta 1981, je po podatkih WHO do danes zahteval že skoraj štirideset milijonov življenj (zlasti na področju podsaharske Afrike), znanstvenikom pa v zadnjih štirih desetletjih kljub enormnim naporom in nepredstavljivim finančnim sredstvom še ni uspelo razviti učinkovitega cepiva proti njemu (čeprav so po drugi strani uspeli razviti t. i. protiretrovirusna zdravila, ki bolnikom s HIV-om omogočajo skorajda povsem normalno življenje). Vendar pa se to utegne v kratkem spremeniti, saj so uspeli raziskovalci (tudi s pomočjo študij t. i. berlinskega in londonskega pacienta, ki sta kot edina zabeležena posameznika v zgodovini virus HIV popolnoma prebolela in izločila iz telesa) v preteklih letih pridobiti številna nova spoznanja o mikrobioloških značilnostih te smrtonosne bolezni.

Foto: epa

V prvih bojnih vrstah na področju razvoja potencialnega cepiva proti HIV-u/AIDS-u so trenutno Mednarodna iniciativa za cepivo proti AIDS-u (ang. International AIDS Vaccine Initiative – IAVI), ameriško biotehnološko podjetje Moderna in ameriški medicinski raziskovalni inštitut Scripps Research iz San Diega. Omenjene institucije so letos septembra oznanile začetek prve faze kliničnih poskusov, v okviru katerih bodo pričeli s študijami dveh različnih potencialnih mRNA cepiv, in sicer cepiva mRNA 1644 in cepiva mRNA 1644v2. Še en projekt, ki je trenutno v polnem teku na območju Evrope in celotne ameriške celine ter obeta razvoj cepiva za HIV, se imenuje študija Mosaico. Ta se osredotoča na princip izdelave cepiva, sestavljenega iz vektorja adenovirusa, ki je sposobno v telo dostaviti »mozaik ovojnice HIV« in notranjih beljakovin iz štirih podtipov HIV-a, ki so zasnovani specifično za odzivanje na širok spekter podtipov HIV-a.

Letos odobreno prvo cepivo proti malariji
Malarija je bolezen, ki jo zlasti v tropskih delih sveta prenašajo komarji in je tudi razlog, da komarje označujemo za »najbolj smrtonosne živali na svetu«, saj zaradi te bolezni letno umre več sto tisoč ljudi (WHO ocenjuje, da je leta 2019 zaradi nje umrlo okrog 409.000 ljudi). Prav tako kot HIV/AIDS je tudi malarija v preteklosti največji smrtni davek terjala na območju podsaharske Afrike (na tem teritoriju naj bi prišlo do kar 94 % vseh primerov okužb in smrti zaradi malarije). Poleg ukrepov za iztrebljanje komarjev in fizično oz. kemično zaščito ljudi pred njimi (mreže oz. komarniki, razpršilci oz. insekticidi ipd.) so bila v preteklosti sicer že razvita nekatera zdravila za zdravljenje okuženih oz. lajšanje simptomov pri okužbi (najbolj razširjena je raba antimalarikov kinina in artesunata), vendar pa je moralo človeštvo na formalno odobritev prvega cepiva proti malariji čakati vse do letošnjega oktobra, ko je WHO tudi uradno odobrila cepivo RTS,S/AS01 s tržnim imenom Mosquirix, ki ga je že pred nekaj leti uspelo razviti britansko farmacevtsko podjetje GlaxoSmithKline (GSK) ob znatni finančni podpori Fundacije Billa in Melinde Gates. GSK-jevo cepivo, čigar uporabo je Evropska agencija za zdravila (EMA) odobrila še pred WHO-jem, zahteva štiri doziranja, sicer pa cepljenim osebam nudi zgolj 40-odstotno zaščito pred okužbo z malarijo, vendar pa so v fazi kliničnih preizkušanj še mnoga druga cepiva, izmed katerih največ obeta cepivo R21/Matrix-M, pri razvoju katerega med drugim sodelujeta tudi Univerza v Oxfordu in ameriško biotehnološko podjetje Novavax, ki obljublja kar 77-odstotno zaščito pred malarijo.

Cepiva proti raku – iz domene znanstvene fantastike v resničnost
Dejansko so številna cepiva, ki se uporabljajo proti določenim drugim virusom, kot npr. cepivo proti hepatitisu B in človeškemu papilomavirusu (HPV), cepiva, ki posredno preprečujejo tudi nastanek rakavih celic oz. tumorjev. Vendar pa virusi ne povzročajo večine rakavih obolenj (za številna so npr. odgovorne bakterije), zaradi česar znanstveniki razvijajo t. i. avtologna cepiva proti raku, ki spadajo pod t. i. onkološka cepiva. Številni klinični preizkusi onkoloških cepiv, ki so primarno testirali odziv tumorskih antigenov (specifičnih proteinov na površini tumorskih celic), ki se razlikujejo po izvoru in naravi, so osvetlili zaželene ciljne značilnosti, ki so sposobne inducirati močne netoksične odzive, specifične za tumor, s povečanim potencialom za klinično korist za bolnike. Nove metode dostave zdravil do tumorjev, ki segajo od pacientovih avtolognih dendritičnih celic do liposomskih nanodelcev, so pokazale eksponentno povečanje številčnosti in izpostavljenosti antigenskih obremenitev. Poleg tega je čedalje bolj poglobljeno poznavanje mehanizmov, s katerimi se tumorji izmikajo imunskemu odzivu, pripeljalo do razvoja novih pristopov za odpravo teh ovir in ponovno oživitev prej potlačenega protitumorskega nadzora. Uporaba novih zdravil v kombinaciji z antigenskimi terapijami je tako zelo ciljno usmerjena in predstavlja tudi prihodnost za razvoj cepiv proti raku. V preteklosti je bilo sicer odobrenih že nekaj cepiv izključno proti raku (to so npr. cepivo Oncophage za zdravljenje raka na jetrih, cepivo Sipuleucel-T za raka na prostati, cepivo Bacillus Calmette-Guérin za raka na mehurju in še nekaj drugih), vendar pa je pričakovati, da se bo njihova številčnost v prihodnjih letih z napredkom v onkologiji znatno povečala.

Matej Markič