fbpx

Kaj je prihodnost medicine?

Foto: STA

Vsako leto po vsem svetu na milijone ljudi nujno potrebuje transplantacijo organov, od roženic in ledvic, pa vse do pankreasa, pljuč, jeter in srca. Ker je darovalcev (ustreznih) organov vselej bistveno manj kot pacientov, ki nujno potrebujejo transplantacijo, se znanstveniki po vsem svetu že leta trudijo, da bi našli nove vire nujno potrebnih človeških organov, pri čemer obete predstavlja tako 3D tisk organov iz organskega tkiva, kot tudi harvestiranje organov živali, ki imajo anatomijo kar najbolj podobno človeku.

V medicini pojem “ksenotransplantacija” označuje proces transplantacije, implantacije ali infuzije živih celic, krvi, tkiva ali kar celih organov iz ene živalske vrste na drugo, kar seveda pomeni tudi odvzem organov živalim za potrebe njihove implantacije v človeško telo. In če bi večina ljudi ob tem skorajda avtomatično pomislila na harvestiranje organov primatov (red najbolj razvitih sesalcev, ki poleg ljudi vključuje še velike opice, lemurje in lorije), ki so anatomsko najbolj sorodni človeku, pa je znanstvenikom že nekaj časa znano, da si ljudje tudi s prašiči delijo veliko več skupnih lastnosti, kot bi se zdelo na prvi pogled.

Med drugim imata obe vrsti kožo brez dlake, debelo plast podkožne maščobe, svetle oči, štrleče nosove in temne trepalnice. Podobnosti pa se pri zunanjem videzu ne končajo ampak šele začnejo, saj imata obe vrsti tudi sila podobno anatomijo organov; med drugim imajo prašiči silno podobne prsne in trebušne organe kot ljudje, z zgolj manjšimi razlikami v nekaterih organih. Poleg tega se že dolgo tudi tkiva prašičje kože in srčne zaklopke iz prašičjih src uporabljajo v transplantacijski medicini zaradi njihove združljivosti s človeško fizionomijo. V zadnjih desetletjih pa so se začele v znanstveni srenji pojavljati tudi pobude za transplantiranje celih notranjih organov iz teles prašičev v telesa ljudi. Za te potrebe raziskovalci sicer predvidevajo, da bi bilo potrebno prašiče pred izvedbo same transplantacije organov nekoliko gensko spremeniti, vendar pa je večina mnenja, da z današnjo gensko tehnologijo (še posebej z naglo razvijajočim se sistemom genetskih škarij CRISPR) to ne bi smelo biti posebno velik problem, sploh glede na to, da gre za uporabo genskega inženiringa na živalih in ne na človeku.

Ključen je imunski odziv
Staranje in naraščanje števila prebivalstva po vsem svetu pomeni, da je pred biomedicinskimi raziskovalci čedalje bolj pereč izziv kako zagotoviti zadostno količino primernih organov za osebe, ki nujno potrebujejo transplantacijo le-teh. Število darovalcev je namreč omejeno, pacienti pa na presaditev vitalno pomembnih organov pogosto ne morejo čakati dolgo časa. In pri tem lahko definitivno računamo na organe harvestirane od živali, še posebej od prašičev. Dejansko je bila prva transplantacija roženice, ki jo je opravil oftalmolog Richard Kissam leta 1838, izvedena z uporabo roženice prašiča, ki jo je omenjeni zdravnik prišil na pacientovo oko, potem ko je odstranil njegovo lastno okvarjeno roženico; na tem mestu velja omeniti, da je do prve transplantacije človeške roženice prišlo šele 67 let pozneje, leta 1905. Leta 1907 je francoski kirurg Alexis Carrel ugotovil, da moramo, če želimo živalske organe uspešno transplantirati v človeško telo, le-te predhodno biokemično tako prilagoditi, da bodo odporni proti človeškemu imunskemu odzivu. Fascinantno je, da je Carrel že več kot sto let nazaj na nek način predvidel gensko modificiranje živali predvidenih za potrebe harvestiranja njihovih organov, z namenom da bi se ob njihovi presaditvi v človeško telo izognili zavrnitveni reakciji posameznikovega imunskega sistema.

Foto: iStock

Pred dobrim mesecem uspešno transplantirali ledvico
Z osupljivim napredkom genskega inženiringa v zadnjih desetletjih so začeli znanstveniki po vsem svetu izvajati poskuse na zarodkih prašičev z namenom, da bi v času njihove odrasle dobe lahko uporabili njihove organe za potrebe transplantacije. Ena najbolj naprednih biomedicinskih ustanov, ki si prizadeva v prihodnosti prašičje organe masovno uporabljati za implantacije v ljudi je nemški Center za inovativne medicinske rešitve, ki se nahaja na obrobju Münchna. Nemški raziskovalci pod vodstvom Echarda Wolfa, ki anatomijo prašičev modificirajo s tehnologijo CRISPR, so leta 2018 srca eksperimentalnih prašičev presadili v štirinajst pavijanov, od katerih sta dva od njih s presajenim srcem živela več kot pol leta, kar je najdlje kolikor je ena žival živela s srcem druge.

A za najbolj odmeven dosežek na področju ksenotransplantacije so poskrbeli ameriški kirurgi pod vodstvom Roberta Montgomeryja, ko so 19. oktobra letos v Newyorškem medicinskem centru NYU Langone Health med več kot šest ur trajajočo operacijo presadili ledvico prašiča v telo pacienta, ki je bil že tik pred smrtjo, vendar so ga držali v umetni komi, pri čemer so prašičjo ledvico pustili v njegovem telesu implantirano več kot tri dni, v tem času pa niso opazili nikakršnega zavrnitvenega imunskega odziva. Ta izjemni dosežek ekipe ameriških kirurgov lahko ljudem po vsem svetu upravičeno vliva upanje na to, da bomo morda v že ne tako oddaljeni prihodnosti prav s pomočjo (gensko modificiranih) prašičev rešili manko za transplantacijo potrebnih človeških organov.

Matej Markič