fbpx

Tehnologija, ki nam bo zlezla pod kožo. Dobesedno!

Podkožni mikročipi. Slika je simbolična.

Mikročipe, ki smo jih bili doskej vajeni predvsem v naših elektronskih napravah (računalnikih, mobilnih telefonih, tablicah ipd.), nam bodo v prihodnosti, kot kaže, medicinski in IT strokovnjaki vsadili kar neposredno v naše telo. To ni nikakršna znanstvena fantastika ali teorija zarote, ampak trend, ki je v zadnjih letih masovno zajel prebivalstvo na Švedskem, sedaj pa iz te nordijske države nezadržno prodira tudi v druge dele sveta, pri čemer je samo še vprašanje časa, kdaj bo množično zajel tudi Slovenijo.

Čeprav so takšne in drugačne umetne proteze, ki vsebujejo elektroniko (npr. možganski vsadki, o katerih smo na tem portalu govorili pred dobrim tednom, ali bionični udi, ki jih prejmejo ljudje, ki so v nesreči ali zaradi bolezni izgubili zapestje, roko ali nogo) v medicini prisotne že nekaj desetletij, pa so bile te do nedavnega namenjene izključno rehabilitaciji poškodovanih posameznikov oz. zmožnosti povrnitve njihovih senzoričnih ali mentalnih sposobnosti. Vendar pa se področje biotehnologije razvija z osupljivo hitrostjo, zaradi česar znanstveniki že več desetletij računajo tudi na to, da bodo lahko nekega dne s pomočjo takšnih in drugačnih visokotehnoloških vsadkov oz. protez ne le normalizirali, ampak tudi nadgradili prirojene človeške sposobnosti.

V tem kontekstu še posebej veliko pozornosti vzbujajo t. i. podkožni elektronski implantati ali subdermalni mikročipi. Za namestitev slednjih je treba najprej na mestu vsaditve narediti kirurški rez do podkožnega tkiva (hipodermisa), nato pa z dermalnim elevatorjem (medicinskim instrumentom, ki ločuje podkožje in fascijo – vezivno tkivo, ki je pod kožo in ovija mišice) ustvariti žep, v katerega bo vstavljen implantat (čip). Po namestitvi vsadka se rez zašije in preveže s kirurškim trakom, ki pripomore k zmanjšanju gibanja tujka pod kožo, medtem ko se koža okoli vsadka zlije in postopoma zaceli.

Takšne vrste vsadki so sicer »prebili led« že leta 1998, ko si je britanski znanstvenik Kevin Warwick dal v zapestje kirurško vsaditi t. i. radio-frekvenčni identifikator (ang. radio-frequency identification – RFID), ki ga je nato uporabljal za odklepanje/zaklepanje vrat in prižiganje luči v svojem domu. Warwickov čip pa je bil tako iz medicinskega kot tudi iz tehnološkega vidika precej rudimentaren, kar je bil tudi razlog, da si ga je po devetih dneh odstranil izpod kože.

Švedska »mrzlica«
Od tedaj dalje so podkožni implantati z vgrajenimi mikročipi tehnološko že močno napredovali in se iz takšnih rigidnih znanstvenih prototipov uspeli prebiti med produkt, zanimiv za širšo javnost, pri čemer so njihovo množično uporabnost prvi prepoznali na Švedski, ki velja za eno tehnološko najbolj naprednih držav na svetu (cela vrsta hi-tech podjetij od Ericssona, Spotifyja, Klarne, Truecallerja, EA Digital Illusions pa vse do Tinka, Magine in Kinga je bila ustanovljena ter ima svoj sedež prav v tej več kot 10-milijonski skandinavski deželi). V tej bogati nordijski državi so tako že v prvi polovici prejšnjega desetletja pričeli nastajati znanstveno-medicinski centri, ki so začeli podkožne mikročipe proizvajati za masovno uporabo in jih v letih, ki so sledila kot po tekočem traku, implantirali pod kožo preštevilnih zainteresiranih Švedov.

Ker omenjeni čipi dejansko vsebujejo vse od posameznikovih ključev za avtomobil in hišna vrata, pa do kreditne kartice oz. denarnice z gotovino, denarnice s kriptovalutami, osebne izkaznice, kartice zdravstvenega zavarovanja, vozovnice za vlak oz. avtobus, vstopnice za v fitnes in mnogih drugih predmetov, ki jih navadno hranimo v žepih, to dejansko pomeni, da lahko osebe s pomočjo takšnih čipov v zapestju opravljajo cel kup dejavnosti in brezskrbno dostopajo do cele palete storitev, ne da bi jim bilo treba skrbeti, če niso slučajno doma pozabili ključev, vozovnice, vstopnice ali osebne oz. zdravstvene izkaznice.

Kevin Warwick, prvi kiborg Foto: EPA.

Videti je, da je mrzlica čipiranja v tej severnoevropski državi iz leta v leto večja, saj naj bi si do danes takšen podkožni mikročip v velikosti riževega zrna dalo v zapestje kirurško implantirati že več tisoč ljudi (po nekaterih podatkih danes ta številka znaša že več kot deset tisoč), številna švedska podjetja (kot npr. stavba Epicenter v Stockholmu, kjer imajo svoje sedeže številna tehnološka podjetja), pa so na svojih vhodih že vzpostavila prave skenerje podkožnih mikročipov, ki jih ima do danes implantiranih že ogromno njihovih uslužbencev. Uporaba takšnih čipov pa ni samo nadvse priročna za njihove uporabnike, temveč predstavlja tudi vodo na mlin državnim organom in zasebnim podjetjem, ki se jim ni več treba v tolikšni veliki meri ukvarjati z izdelavo plastificiranih kartic, papirnatih vozovnic, kovinskih ključev in vseh ostalih predmetov, ki jih čedalje bolj izpodrivajo takšni majhni in priročni mikročipi.

Tudi druge države ne zaostajajo
Še zdaleč pa niso samo švedska podjetja in znanstveni inštituti tisti, ki razvijajo čedalje bolj sofisticirane in vsestransko uporabne podkožne vsadke z vgrajenimi mikročipi. Z njihovim razvojem se ukvarjajo tudi številna druga evropska podjetja, kot npr. dansko podjetje BiChip, ki je leta 2018 razvilo novo generacijo implantabilnih čipov, ki jih je mogoče zaznati na daljavo in ki njihovim uporabnikom omogočajo celo priklop na internet, prav tako pa je z njimi mogoče opravljati nakupe s kriptovalutami. Leta 2020 je angleško podjetje Impli javnosti predstavilo mikročip, katerega namen je posameznikova povezava s pametnim telefonom in hranjenje njegove zdravstvene dokumentacije (zdravniških izvidov, laboratorijskih izvidov ipd.).

Ambicije za razvoj subdermalnih mikročipov imajo seveda tudi na drugi strani Atlantika, in to ne samo zasebna hi-tech podjetja iz Silicijeve doline. Agencija ameriškega ministrstva za obrambo DARPA – Agencija za razvoj naprednih obrambnih sistemov (ang. Defense Advanced Research Projects Agency) se namreč že nekaj časa načrtno ukvarja z njihovim razvojem, pri čemer so se v zadnjih letih zaradi izbruha kitajskega koronavirusa osredotočili na razvoj prav posebnega čipa, ki vsebuje miniaturen detektor za analizo krvi in je sposoben zgolj v nekaj minutah v posameznikovem krvnem obtoku zaznati nepravilnosti, ki signalizirajo, da se je dotična oseba okužila s koronavirusom, s čimer upajo, da bodo okužene posameznike uspeli pravočasno identificirati ter jih napotiti v karanteno, še preden se pri njih razvijejo navzven vidni simptomi.

Matej Markič