fbpx

Zakaj prav jedrska energija predstavlja prihodnost energetike?

Foto: epa

Zaradi ruskega vojaškega napada na Ukrajino je prišlo v minulih tednih v Evropski uniji in zunanji, varnostni ter energetski politiki njenih držav članic (pa tudi držav, ki niso del EU) do številnih sprememb in urgentnih ukrepov, s katerimi smo na “stari celini” veliko predolgo odlašali. Eden izmed prioritetnih ukrepov je tako postal zmanjšanje uvoza ruskih energentov (zlasti nafte in zemeljskega plina), pri čemer naj bi v prihodnosti znova namenili večji poudarek jedrski energiji.

Pri opuščanju plina na račun urana (jedrske energije) gre nedvomno za pomemben korak v pravo smer, saj večina strokovnjakov s področja energetike že dolga leta trdi, da je jedrska energija izmed vseh trenutno razpoložljivih virov energije daleč najbolj čist, varen in zanesljiv vir energije, ki poleg tega ponuja tudi bistveno višjo energetsko gostoto kot katerikoli drug energetski vir. Poleg tega velja spomniti tudi na dejstvo, da je tudi Evropska komisija jedrsko energijo že pred nekaj meseci označila kot “zeleno”. Čedalje večje je v razvitem svetu (kjer je prisoten največji odpor do jedrske energije) tudi število laikov, ki v jedrski energiji vidijo energetsko prihodnost človeštva in ob tem razumejo, da gre dejansko za optimalen vir energije, ki je v sedanjem času zagotovo daleč najbolj primeren za zadovoljevanje naraščajočih energetskih potreb človeštva.

1. Jedrska energija je tako čista, da rešuje življenja
Zaslepljenost z zgolj nekaj nesrečami, do katerih je prišlo v zadnjih nekaj desetletjih v jedrskih elektrarnah po svetu in ki so imele tako rekoč minorne posledice na okolje (z izjemo nesreče v Černobilu), nam pogosto preprečuje, da bi doumeli, kako zelo varna in čista je resnično jedrska energija ter koliko človeških življenj je bilo v zadnjih desetletjih rešenih na račun njene rabe, ker so se države po vsem svetu odločile za jedrsko energijo namesto za fosilna goriva (premog, nafto, zemeljski plin) ali obnovljive oz. alternativne vire energije (vetrne turbine, sončne panele, hidroelektrarne, biomaso). V raziskavi, ki jo je leta 2013 izvedla ameriška agencija NASA, je bilo nesporno dokazano, da je raba jedrske energije med letoma 1976 in 2009 rešila več kot 1,8 človeških življenj po vsem svetu, ki bi bila izgubljena, če bi namesto nje ljudje v tem časovnem obdobju uporabljali fosilna goriva ali obnovljive vire. Fosilna goriva so (zlasti v državah v razvoju) namreč odgovorna za izjemno hudo onesnaženje zraka, ki je pogosto razlog za bolezni dihal ali rakava obolenja, obnovljivi viri energije pa ustvarjajo toksične odpadke (predpisi za ravnanje z odsluženimi solarnimi paneli in odrabljenimi vetrnicami so zelo ohlapni, zaradi česar so pogosto neprimerno zavrženi v naravo in povzročajo onesnaženje prsti oz. podtalnice) ali pa povzročajo nesreče, ki zahtevajo ogromno število človeških življenj; tako je pri zrušenju jeza Banqiao na reki Ru na Kitajskem, do katerega je prišlo 5. avgusta leta 1975, po uradnih ocenah življenje izgubilo kar 240.000 ljudi, še okrog 11 milijonov ljudi pa je zaradi poplave, ki je sledila, ostalo brez svojih domov.

Foto: epa

2. Jedrska energija je varna
Zaradi izjemno odmevnih nesreč, ki so se pripetile v jedrskih elektrarnah na Otoku treh milj v ZDA leta 1979, v Černobilu v Sovjetski zvezi (oz. v današnji Ukrajini) leta 1986 in v Fukušimi na Japonskem leta 2011, se je jedrske energije v zadnjih desetletjih prijel slab sloves. Sicer povsem neupravičeno, saj je izmed vseh omenjenih nesreč edino tista v Černobilu dejansko zahtevala smrtne žrtve, ki pa jih je bilo glede na uradne podatke Mednarodne agencije za jedrsko energijo (ang. International Atomic Energy Agency – IAEA) “zgolj” med 30 in 60. Pri številu 30 smrti gre za posameznike (večinoma gasilce, reševalce in zaposlene v elektrarni), ki so se v času nesreče nahajali v bližini poškodovanega reaktorja številka 4 in ki so umrli v roku nekaj mesecev od same nesreče za posledicami velikih doz jedrskega sevanja, ki so ga prejeli zaradi prisotnosti v neposredni bližini izvora sevanja, medtem ko gre pri številu 60 smrti za osebe, ki so umrle nekoliko kasneje v širši okolici elektrarne zaradi velikih doz prejetega sevanja, ki ga je razneslo naokoli v roku nekaj let po sami nesreči, do katere je prišlo 26. aprila leta 1986. Zaradi takšnih nesreč je v mnogih državah prišlo tudi do velikih protestov proti rabi jedrske energije oz. proti gradnji novih jedrskih reaktorjev. To je bilo zelo očitno zlasti v Nemčiji, ki je po nesreči v Fukušimi leta 2011 zaprla večino svojih reaktorjev, zaradi česar je postala država še bolj odvisna od uvoza fosilnih goriv iz tujine, pri čemer predstavlja v luči vojne v Ukrajini največjo problematiko zlasti ruski plin.

Foto: epa

3. Neverjetna energetska gostota
Še eden izmed razlogov, ki govorijo v prid nadaljnjemu širjenju jedrskih kapacitet in vzpostavljanju novih jedrskih elektrarn, je visoka energetska gostota (ang. energy density) jedrske energije (oz. radioaktivnih elementov, ki se uporabljajo pri jedrski reakciji), ki je neprimerno višja kot energetska gostota vseh drugih virov energije, ki so nam trenutno na razpolago. Za ponazoritev kako nepredstavljivo višja je energetska gostota urana-235, ki se uporablja v večini sodobnih jedrskih reaktorjev, naredimo primerjavo z ostalimi energenti oz. fosilnimi gorivi. Ugotovimo lahko, da je energetska gostota lesa 16 MJ/kg (megajoulov na kilogram), premoga 24 MJ/kg, biodizla 38 MJ/kg, surove nafte 44 MJ/kg, zemeljskega plina 55 MJ/kg, urana-235 pa kar neverjetnih 3.900.000 MJ/kg. Energetska gostota obnovljivih virov energije je sicer še veliko manjša v primerjavi s fosilnimi gorivi. Če ponazorimo osupljivo energetsko gostoto radioaktivnih elementov še bolj poenostavljeno, bi lahko z enim kilogramom surove nafte, če bi le-to pretvorili v ustrezno gorivo, s povprečnim osebnim avtomobilom prevozili dobrih 20 kilometrov poti, z enim kilogramom urana-235 pa celih 1,77 milijona kilometrov poti, kar je enako štirikratni razdalji med luno in Zemljo.

4. Nizek okoljski odtis
S tem je posledično povezana tudi potreba po veliko manjši površini za koriščenje energije, kar z drugimi besedami pomeni neprimerljivo manjši ogljični odtis. Jedrska energija ima od vseh energetskih virov najmanjši okoljski odtis, saj je za proizvodnjo 1000 MW (megavatov) potrebne zgolj 1,3 kvadratne milje površine, po drugi strani pa je za proizvodnjo enake količine električne energije s pomočjo solarnih panelov potrebnih med 45 in 75 kvadratnih milj površine. Da bi nadomestili en sam jedrski reaktor, bi tako potrebovali več kot tri milijone solarnih panelov ob predpostavki, da bi bili ti postavljeni v puščavi in bi električno energijo proizvajali 24 ur na dan, 365 dni v letu. Ker pa je to popolnoma nemogoče (večina sveta ne leži v puščavskem pasu, ponoči pa solarni paneli ne proizvajajo energije), bi bilo dejansko potrebno postaviti med 10 in 20 milijonov solarnih panelov, da bi uspeli proizvesti enako količino električne energije kot en sam jedrski reaktor. Ob tem je verjetno odveč poudarjati, koliko rastlin bi morali posekati in koliko habitatov uničiti, da bi takšno enormno površino prekrili s solarnimi paneli.

Matej Markič