S stališča znanosti je žgečkanje popolnoma neuporabno, a kljub vsemu – ljudje, šimpanzi in podgane ga obožujejo. Na vprašanje ‘zakaj’ zaenkrat še ni povsem preprostega odgovora.
Z vprašanjem se je ukvarjal nevrolog Robert Provine, znanstevnik, ki preučuje zanimiva človeška vedenja in reakcije: “Žgečkanje je precej bolj kompleksno, kot morda izgleda na prvi pogled,” je povedal zamišljeno. Tako kot pri mnogih raziskavah so tudi tu na pomoč priskočile nekatere živalske vrste, predvsem sesalci.
Več vrst žgečkanja
Obstajali naj bi dve glavni vrsti žgečkanja: knismesis and gargalesis. Knismesis je najbolj primitivna oblika odziva – začne se z lahnim tresenjem, ki ga povzroči nežen dotik na koži. To so potrdile zanimive raziskave, ki so vključevale plazilce in komarje; le-ti so se na dotike odzvali tako, da bi lahko kar najhitreje zaščitili svoje telo, torej s tresenjem, zvijanjem in podobnim.
V nasprotju s knismesisom pa gargalesis velja za uganko – gre namreč za nekoliko močnejše žgečkanje, ki izziva smeh, poleg tega pa je neposredno povezano z igro. Živčne končiče žgečkanje spomni na dotik in bolečino ob enem, smeh, ki je takojšen odziv pa je – namesto da bi bil označen kot rekleks – socialno priučeno in nepojasnjeno vedenje.
Da to res velja, so dokazali šimpanzi, ki so se na žgečkanje odzvali podobno kot ljudje; drugi, malce bolj oddaljeni sesalci so se sicer odzvali z različnimi zvoki, a nobeden o njih ni bil niti približno podoben smehu.
Žgečkanje kot najstarejša šala na svetu
Frazo oziroma grožnjo ‘Zdaj te pa bom’ so verjetno uprorabljali že v prazgodovini; znanstveniki namreč pravijo, da gre za najstarejšo obliko šale na svetu, poleg tega pa je to univerzalna šala, ki deluje že pri otrocih in celo šimpanzih.
Morda je še posebej zanimivo, da imajo med vsemi živalmi žgečkanje najraje sloni – to velja za tiste, ki žgečkajo, kot tudi tiste, ki obožujejo, da so požgečkani!
S. E.