fbpx

50. obletnica Greenpeacea – okoljevarstvene organizacije, ki to ni več

Foto: Pixabay

Največja mednarodna okoljevarstvena organizacija na svetu je te dni praznovala 50. obletnico svojega obstoja. Od nastanka Greenpeacea, ki ga je zaznamovala plovba 12. aktivistov iz Vancouvra do obal Aljaske (kjer so poskušali preprečiti jedrske poskuse ameriške vojske), pa se je v organizaciji tudi marsikaj spremenilo – in to ne na bolje.

15. septembra 1971 je skupina 12. okoljskih aktivistov iz proti-jedrske organizacije Don’t Make a Wave Committee na čelu z Irvingom in Dorothy Stowe z ribiško ladjo z imenom Phyllis Cormack, ki so jo klicali tudi Greenpeace, izplula iz Vancouvra in se namenila proti otoku Amčitka ob severozahodni obali Aljaske, z namenom, da prepreči izvajanje jedrske poskuse, ki jih je tam izvajala ameriška vlada. Zastavljenega cilja jim sicer ni uspelo doseči, saj jim je nadaljevanje poti preprečila ameriška obalna straža in slabo vreme, vendar pa je njihova akcija kljub temu doživela velik odmev in odobravanje s strani široke javnosti. Naslednjega leta (1972) se je organizacija Don’t Make a Wave Committee uradno preimenovala v Greenpeace Foundation. Organizacija, ki se je sprva borila proti testiranju jedrskega orožja, se je začela tako zavzemati tudi za druge, z okolijsko problematiko povezane teme. Vendar pa ima ta priljubljena organizacija tudi številne temne plati.

Zagotovo najbolj bodejo v oči dvojna merila, ki jih imajo organizacija in njeno vodstvo pri svojih kampanjah za varstvo okolja. Pri tem imajo namreč izrazito selektiven pristop, v okviru katerega v veliki večini primerov ciljajo na ameriške in evropske države, ki imajo že tako ali tako izjemno striktno zakonodajo glede varstva okolja ter potencialne nevarnosti za naravo (npr. črpanje nafte in zemeljskega plina na arktičnih območjih, odlaganje odpadkov v naravo, gradnja objektov v naravnih rezervatih, na vodovarstvenih območjih in drugih občutljivih območjih v naravi) jemljejo izjemno resno. Po drugi strani pa je Greenpeace zelo neaktiven in praktično nikoli ne sproža protestnih akcij, ko prihaja do črpanja nafte in zemeljskega plina v Sibiriji s strani ruskih naftnih družb kot so Gazprom, prav tako pa ne organizira nobenih demonstracij ali kampanj javnega ozaveščanja na celinski Kitajski zaradi enormne porabe premoga (država porabi več premoga kot ves preostali svet skupaj). Še manj pozornosti posvečajo državam Bližnjega vzhoda, severne Afrike in osrednje Azije, ki niso znane kot najbolj ekološko ozaveščene, saj sodijo med največje svetovne izvoznice nafte in zemeljskega plina – organizacija ima na območju celotnega Bližnjega vzhoda samo dve izpostavi, in sicer v Izraelu in v Libanonu, medtem ko v centralni Aziji in v severni Afriki sploh ni navzoča. Na spletu tako sploh ni najti podatkov, da bi v preteklih letih organizirali kakršnekoli protestne ali drugačne okoljske akcije v Alžiriji, Iraku, Iranu, Katarju, Libiji, Savdski Arabiji, Sudanu ali Siriji, in to kljub temu, da vse te države načrpajo na milijone sodčkov nafte dnevno ter imajo obupno ohlapne okoljske standarde.

Organizacija vse bolj ekstremna in politično motivirana
Poleg takšnih dvojnih standardov je zaskrbljujoč tudi Greenpeaceov čedalje bolj neznanstven oz. neo-ludističen odnos do posameznih problematik. Eden od ustanoviteljev in bivši predsednik organizacije Patrick Moore je organizacijo zapustil leta 1986 zaradi, kot je sam dejal, čedalje večjega vpliva nestrokovnih politično angažiranih aktivistov na delo organizacije, kar je posledično privedlo do njenega vse bolj ekstremističnega, senzacionalističnega in politično motiviranega delovanja. Moore, ki je doktoriral iz gozdne biologije, je po svojem odhodu Greenpeaceu v več primerih očital neracionalno nasprotovanje številnim novim tehnologijam v biologiji, energetiki, fiziki in nutricionistiki. Organizacija namreč že več desetletij energično nasprotuje jedrski energiji, čeprav le-ta glede na veliko večino kredibilnih znanstvenih študij velja za najbolj čist in varen vir energije – edini primer človeških smrti povezan z jedrsko energijo so bile smrti manj kot 100 ljudi (glede na poročilo Znanstvenega komiteja Organizacije združenih narodov za raziskovanje efektov jedrskega sevanja), ki so umrli zaradi poškodb pri eksploziji in izpostavljenosti sevanju ob nesreči v jedrski elektrarni v Černobilu 26. aprila leta 1986.

Foto: epa

Pri Greenpeaceu pa se za to ne zmenijo in poleg neutemeljenih kritik že ustaljenih jedrskih reaktorjev nasprotujejo tudi razvoju jedrske fuzije (ki temelji na zlivanju atomov, za razliko od trenutnih jedrskih elektrarn, ki temeljijo na fiziji oz. cepljenju atomov), ki ima poleg še večje varnosti, kot jo že zagotavlja jedrska fizija, še dodatno prednost v tem, da ne proizvaja jedrskih odpadkov. Poleg nestrinjanja z jedrsko energijo se organizacija fanatično bori tudi proti gensko spremenjenim organizmom (GMO-jem), zaradi česar je leta 2016 107 Nobelovih nagrajencev iz različnih področij znanosti v odprtem pismu javno pozvalo organizacijo naj preneha s svojim lobiranjem proti gensko modificiranim organizmom, kot je Zlati riž (vrsta riža proizvedena z genskim inženiringom za biosintezo beta-karotena, predhodnika vitamina A, s čimer ima 23-krat večjo vsebnost beta-karotena kot navadni riž), hrana, ki je v preteklosti že močno pomagala ublažiti hudo lakoto v podsaharski Afriki. Moore poleg tega v svojih kritikah organizacije, ki jo je pomagal postaviti na noge in jo tudi več let osebno vodil, trdi, da od njegovega odstopa dalje noben direktor Greenpeacea ni več imel visoke izobrazbe iz področja znanosti, saj so bili vsi njegovi nasledniki večinoma politično motivirani laiki, ki sta jih zanimala predvsem denar in ugled.

Matej Markič