fbpx

54. obletnica operativnega posega, ki je spremenil svet

Louis Washkansky

Pred štiriinpetdesetimi leti, 3. decembra 1967, se je v bolnišnici Groote Schuur v južnoafriškem Cape Townu pod vodstvom 45-letnega srčnega kirurga Christiaana Neethlinga Barnarda odvil operativni poseg, ki je sprožil pravo revolucijo v transplantacijski medicini in se z zlatimi črkami vpisal v anale zgodovine medicine. Tega dne je Barnard namreč prvič v zgodovini uspešno presadil človeško srce.

Z nastopom industrijske revolucije konec 18. in začetek 19. stoletja so se pojavili tektonski premiki tudi na najrazličnejših področjih znanosti, med drugim tudi na področju medicine. Transplantacija človeških organov in tkiv, ki je stoletja pred tem (primarno zaradi nezadostnega poznavanja človeške anatomije, mikrobiologije, krvnih skupin in imunskega sistema) veljala za domala znanstveno fantastiko, je prvič prebila led leta 1883, ko je švicarski kirurg in Nobelov nagrajenec Emil Theodor Kocher opravil prvo uspešno transplantacijo človeške ščitnice. V desetletjih, ki so sledila, so se nato zvrstile tudi transplantacije drugih človeških organov; leta 1905 je tako češki zdravnik Eduard Konrad Zirm v bolnišnici v češkem Olomucu opravil prvo transplantacijo človeške roženice, leto 1931 je zaznamovala prva transplantacija maternice (ki pa jo je imunski sistem pacientke kasneje zavrnil in so jo zato morali odstraniti), leta 1954 je sledila prva transplantacija ledvic, ki jo je opravil ameriški kirurg Joseph Murray, leta 1963 je uspela ekipa zdravnikov pod vodstvom kirurga Jamesa D. Hardyja opraviti prvo uspešno transplantacijo pljuč, leta 1967 pa je ameriški kirurg Thomas Starzl v bolnišnici v Denverju uspel opraviti prvo presaditev jeter.

Prva transplantacija že leta 1964, a žal neuspešna
Vse omenjene transplantacije so prinesle nesluten napredek v medicini, milijonom ljudem po vsem svetu, ki so trpeli zaradi različnih bolezni ali poškodb notranjih organov pa so vlile upanje na ozdravitev. Vendar pa je v zdravniških krogih za sveti gral transplantacijske medicine vselej veljala presaditev srca in pred letom 1967 so številni zdravniki in kirurgi v pripravah na prvo transplantacijo človeškega srca opravljali poskuse s transplantacijami src na živalih. V drugi polovici 20. stoletja so številni znanstveniki pričeli opravljati tudi transplantacije živalskih src na človeška telesa (proces transplantacije celic, tkiva ali organov iz ene živalske vrste na drugo se imenuje ksenotransplantacija). Tako je januarja leta 1964 ameriški kirurg James D. Hardy (isti zdravnik, ki je eno leto pred tem izvedel prvo uspešno transplantacijo pljuč) iz medicinskega centra Univerze v Misisipiju presadil srce šimpanza v prsi umirajočega pacienta Boyda Rusha, ki je bil v komi, nato pa uporabil defibrilator, da je z električno stimulacijo spodbudil srce, da je ponovno začelo utripati. Presajeno srce je v Rushovih prsih normalno delovalo nekje med 60 in 90 minut, nakar se je njegov utrip ustavil, s čimer je bilo Rush razglašen za klinično mrtvega.

Zahtevne operacije se je lotil izkušen kardiovaskularni kirurg
3. decembra leta 1967 pa končno napoči dogodek, ki so ga vsi tako navdušeno čakali – prve uspešne presaditve človeškega srca. Južnoafriški kardiovaskularni kirurg Christiaan Barnard je tega dne med pet ur trajajočim operativnim posegom presadil dobro ohranjeno srce, pridobljeno od istega dne preminule darovalke Denise Darvall, v telo 55-letnega pacienta Louisa Joshue Washkanskyja, ki je bil zaradi kardiovaskularnih obolenj v življenjski nevarnosti, tako da je transplantacija srca predstavljala de facto edino možno rešitev zanj. Barnard, ki je bil tedaj že zelo uveljavljen kirurg (med drugim je oktobra leta 1967 izvedel drugo uspešno transplantacijo človeške ledvice v Južni Afriki), je že pred tem pomembnim posegom kazal veliko zanimanje za transplantacijo človeškega srca. V letih pred prvo transplantacijo človeškega srca je tako intenzivno izpopolnjeval transplantacijo srca na psih, pri čemer je transplantiral srce kar oseminštiridesetim psom, in čeprav nobeden izmed njih ni preživel več kot deset dni, je bil Barnard nad rezultati svojih eksperimentov pozitivno presenečen.

… in napočil je veliki dan
Prejemnik srca Louis Washkansky je bil zaradi rednega ukvarjanja s športom sicer v precej dobri fizični kondiciji, vendar pa je imel številne zdravstvene težave, med drugim diabetes oz. sladkorno bolezen in kardiovaskularne zaplete, zaradi katerih je doživel kar tri akutne miokardialne infarkte (oz. srčne kapi), zadnji izmed katerih je leta 1965 pripeljal celo do kongestivnega srčnega popuščanja. Ko je bil leta 1966 sprejet v bolnišnico Groote Schuur v Cape Townu je bilo njegovo zdravstveno stanje že precej kritično, naslednje leto (1967) pa je bilo njegovo srce že tako prizadeto zaradi srčnega popuščanja, da je normalno delovala zgolj še ena tretjina njegovega srca. Barnard, ki je Washkanskyja obravnaval že od leta 1966 in izvedel več diagnosticiranj ter laboratorijskih testov, je bil sprva mnenja, da pri pacientu ni mogoče storiti ničesar več, a se je kasneje odločil, da bi lahko s privolitvijo pacienta poskusili njegovo življenje rešiti še s transplantacijo srca. Washkansky in njegova žena Ann sta se z operacijo strinjala, sploh po tem, ko jima je Barnard dejal, da ima poseg 80 odstotkov možnosti za uspeh.

40 years of UK heart transplants - Heart Matters magazine | BHF

Več kot pet ur trajajoča operacija se je začela ob enih zjutraj po lokalnem času, v njej pa je pod vodstvom Barnarda sodelovalo še trideset kirurgov, anestezistov, medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, ki so v prsni koš Washkanskyja uspešno presadili srce 25-letne Denise Darvall, ki je istega dne umrla v prometni nesreči, pri čemer je bilo njeno srce nepoškodovano. Washkansky se je prebudil iz kome in bil po presaditvi srca odpuščen iz bolnišnice, žal pa je samo osemnajst dni po posegu umrl zaradi pljučnice, ki je bila posledica oslabljenega imunskega sistema, ki so jo povzročili imunosupresivi (zdravila, ki se uporabljajo za zaviranje delovanja imunskega sistema, med drugim tudi po transplantaciji za preprečitev zavrnitve presadka). Kljub temu pa je bil Barnardov poseg svetovno odmeven dosežek, saj je bil to prvi primer presaditve srca, pri katerem za delovanje presajenega srca ni bilo potrebno uporabiti kakršnih koli stimulativnih elektronskih naprav. Barnard je po zaslugi uspešno opravljenega posega doživel svetovno prepoznavnost, transplantacija srca pa je postajala iz leta v leto bolj dovršena metoda, zlasti po odkritju imunosupresiva ciklosporina. Danes zdravniki po vsem svetu na letni ravni izvedejo povprečno 5000 transplantacij srca, s katerimi je bilo doslej rešenih na sto tisoče človeških življenj po vsem svetu.

Matej Markič