Mehičan, ki je na odprtem morju pil lasten urin, da je preživel

Mehiški ribič Alvarenga in njegov vajenec Cordoba sta nekega večera izginila v morju blizu mehiške obale. Tavala sta 14 mesecev, nakar so Alvarengo našli blizu Marshalovih otokov – 438 dni pozneje in 6700 kilometrov stran od točke, kjer sta začela z ribolovom. Preživeli Alvarenga je svojo zgodbo delil z novinarjem Guardiana, sedaj pa jo lahko preberete tudi vi.

Mehiški ribič se je odpravil na delo kot vse dni dotlej. V majhnem čolnu se mu je pridružil mladi Cordoba, nevajen ribiškega dela, a željan obljubljenih petdesetih evrov zaslužka. Ribič in njegov vajenec sta zapeljala iz marine kljub opozorilom obalne straže, kar sta kasneje zagotovo obžalovala.

Radio je zalučal v morje
V viharju, ki ju je ujel, sta izgubila motor, iz čolna sta pometala vse, česar nista nujno rabila za preživetje, saj ju je sredi nevihte odvečna teža ovirala pri upravljanju plovila.

»Pridite čim prej, resnično bova na…ala,« so bile zadnje besede, ki so ju od njiju slišali na obali.

Z nevihto sta se borila celo noč in polovico dneva, dokler ni končno pojenjala, a takrat ju je odneslo že daleč na odprto morje. Radia nista imela več, saj ga je Alvarenga v navalu jeze zalučal v morje, podobno usodo je doživel tudi pokvarjeni motor, le da ga je besni ribič prej dotolkel s kijem, ki ga je navadno uporabljal, ko je moral pokončati večje in nevarne ribe.

Si predstavljate, da bi takole pluli po Pacifiku?

(Iz filma Brodolom, kjer je glavno vlogo igral Tom Hanks.)

Da bi preživela, sta pila lasten urin
Kmalu je začela pritiskati lakota in žeja. Cordoba je opazoval izkušenega ribiča, kako je z rokami lovil manjše morske pse in jih metal v čoln. V tem je postajal vedno boljši, zato sta si lahko začela sušiti ribje meso.

Da bi potešila žejo, sta bila primorana piti lasten urin, saj sta vedela, kako zelo škodljiva je morska voda. Čez čas ju je odrešil dež, ki se je ujel v pripravo, ki jo je zasnoval Alvarenga. Od tistega trenutka naprej je bila na voljo voda, a v omejenih količinah, zato sta jo za pitje skrbno odmerjala. Občasno sta se odžejala tudi s želvjo krvjo in nasitila z njenim mesom.

Cordoba zboli
Po določenem obdobju je Cordobino zdravje začelo resno pešati. Ni več prenesel surovega mesa. Začel je zavračati vsakršno hrano, ob vsem tem se je boril še z depresijo. Kmalu je postal tako šibek, da ni mogel več piti. Ves obnemogel je umrl nekega večera trenutek za tem, ko je prosil za vodo.

Alvaranga je za smrt mladega Cordobe krivil samega sebe. Tudi sam se je začel spopadati z depresijo in samomorilskimi mislimi, vendar si ni storil hudega, saj so mu v glavi odzvanjale mamine misli, da samomorilci ne bodo nikoli videli nebes.

Mehičan, ki je na odprtem morju pil lasten urin, da je preživel 1

(Celotna pot je trajala 438 dni, nosilo ga je 6700 kilometrov.)

V času, ko je nebogljeno plul v nemilosti morskih tokov, je srečal kakih 20 tovornih ladij, vendar ni uspel priklicati nobene. Zaradi bližine, a hkrati neskončne oddaljenosti rešitve je začel halucinirati in razvijati lastno alternativno resničnost, s katero si je pomagal ostati pri življenju.

»Sprehajal sem se gor in dol po čolnu (velikem za dva majhna tovornjaka) in si domišljal, da se sprehajam nekje drugje. Prepričal sem samega sebe, da sem počel še kaj drugega, kot pa samo posedal in razmišljal o smrti,« je svoje halucinacije opisal Alvarenga.

Da je kopno blizu, so ga prepričale ptice
Potem ko je vedel, da je bil v oceanu izgubljen že več mesecev (pretečeni čas je ocenil preko luninih ciklov – kar ga je naučil dedek), je nekega dne nad sabo zagledal jato ptic, ki so naznanjale bližino kopnega. In res, na obzorju je zagledal obris otoka. Čez kakšno uro je bil že na obali.

»Peščica peska v dlaneh je bila kot zaklad,« je kasneje povedal novinarju. Mehičan je pristal na otočku Tile, ki je del otočja Ebon. V obupnem stanju sta ga našla zakonca Laikidrik. Bila ga je le kost in koža, a ostal je živ.

Žiga Korsika